Mule in užaljeni otroci v politiki
Mamine sinčke poznamo vsi in ob njihovi omembi večina pomisli na razvajeni mulce, ki so jim očiji prezgodaj kupili drag avto, mamice pa jih častijo kot male bogove. No, v moji tokratni kolumni ne bom pisal o tej klasični sorti maminih sinčkov, ampak o njihovi - za javnost še posebej zanimivi - vrsti; o politikih namreč, ki se v odnosu do drugih politikov in še posebej do državljanov in družbe, ki jih obdaja, obnašajo kot užaljeni otroci, nekakšni odrasli mamini sinčki.
Idejo za to pisanje sem dobil, ko sem bral o sramotnem nagajanju ministra za kulturo Simonitija zdaj že nekdanjemu ravnatelju ljubljanske Drame Igorju Samoborju. Med vrsticami je bilo mogoče razbrati, da minister goji neko specifično zamero tudi do same institucije ljubljanske Drame, morda tudi do nekdanjega ravnatelja osebno. Zaradi tega se je odločil, da jim pač ne bo dal toliko denarja, kot ga potrebujejo, ne glede na nesporni ugled in priljubljenost te institucije med državljani.
Tako ravnanje težko razumeš, ne da bi stopil v možgane »ohrnega« ministra. A ne glede na to, je s precejšnjo verjetnostjo mogoče sklepati na to, da za odločitvijo o tem, da denarja ne da, ne stojijo posebej utemeljeni strokovni argumenti, ampak se za tem skriva neka latentna zamera, ki je gospod minister javno seveda nikoli ne bo priznal. A ker človeka sodimo po dejanjih in ne po besedah, je verjetnost, da je tudi tu v ozadju nek že zdavnaj zbledel spor iz preteklosti, toliko bolj možna.
Minister seveda ni edini, ki svoje politične odločitve sprejema na osnovi vplivnih emocionalnih izkušenj iz preteklosti. Za zgled mu je lahko kar predsednik vlade. Mar mislite, da je njegova zamera do slovenskega sodstva slučajna? Ali pa recimo vsaj pogojena z njegovim prezirom do »komunistov«, ki bojda obvladujejo slovensko pravosodje?
Seveda ne.
Spomnimo; premier je preživel kar nekaj časa za rešetkami. To je dovolj močan razlog, da zasovražiš vse, kar je povezano s pravosodjem. Če daš seveda prednost lastnim emocijam na račun odgovornega vodenja države.
Še posebej v nezrelih demokracijah, med katere se uvršča tudi Slovenija, je med politiki razbrati veliko otročjega, zamerljivega obnašanja. Pogosto opazujemo, kako se gospodje pri svojih 50 ali 60 letih obnašajo kot mali otroci, ki jim je nekdo vzel najljubšo igračo. Nekdo jim je nekoč rekel nekaj, kar jim ni všeč, ali pa jim nečesa ni »zrihtal« in že se njihova duša napolni z dolgotrajnim kuhanjem mule.
S takimi »kuharji« so znali v družinah, v katerih je kraljevala zdrava pamet, pa tudi v tako kritiziranem socialističnem šolskem sistemu učinkovito obračunati. Enostavno so jih ignorirali ali pa so jih za določen čas izločili iz vseh procesov dogovarjanja.
Problem, s katerimi se soočamo danes, pa je v tem, da so številne mule po nekem spletu naključij splezale na visoke politične položaje in s svojimi težkimi značaji povzročajo nelagodje številnim dobronamernim strokovnjakom in državljanom. Še posebej v desnih političnih strankah jih je občutno preveč.
In kako bi moral ravnati zreli politik, če se v obdobju svojega mandata sooči z institucijami ali posamezniki, do katerih morda osebno ne goji posebnih simpatij?
Kot kleni možakar seveda. Profesionalno, povezovalno, tako, kot od njega pričakujejo volivci, ki so mu dali mandat; v dobro države in ljudi!
Veliki dalajlama je dejal, da lahko človek v družbi deluje dobro in povezovalno le, če zna obvladovati svoja čustva. Še več; le na tak način lahko živi srečno življenje. S tem, ko kuha zamere iz nekih starih časov, ne škodi le svojemu zdravju, ampak tudi zdravju svoje okolice.
Ključ lepega življenja je v preseganju negativnih izkušenj in travm iz preteklosti in nikoli v njihovem pestovanju ali celo v maščevanju. To ve vsak, ki je prebral kakšno kvalitetno knjigo.
Ve tudi vsak, ki je prebral vsaj Biblijo.
Vsem gospodom politikom in gospem političarkam, ki se na svojih položajih obnašajo kot mule in užaljeni otroci, volivci že dolgo časa sporočamo: Briga nas za vaše osebne zamere, otročja obračunavanja in negativna čustva.
Na vaše položaje smo vas izvolili le zato, da nam služite; da izboljšujete naša življenja, naše počutje in naš standard.
Vaše osebne zadeve pa se nas prav nič ne tičejo.
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
