Potreba po tišini, stiku z naravo, kjer do le-te pridemo najhitreje, se povečuje. Ljudje smo v sodobnem času močno podvrženi zunanjemu hrupu, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija že pred sedmimi leti razglasila za sodobno kugo in ob tem navedla, da obstajajo številni dokazi, kako zelo je hrup iz okolja škodljiv za zdravje.
 
Drugi izziv v povezavi s hrupom, pa ni povezan z zunanjimi okoliščinami, temveč našim notranjim svetom. Našimi mislimi, ki krojijo našo resničnost. Zavedati se moramo, da nam miru, harmonije in trajne radosti nikoli ne bodo prinesle zunanje okoliščine, dosežki in materialne dobrine, dokler ob njihovem uresničevanju ne bomo znali tudi kultivirati svojega uma. Ga utišali, kadar je to potrebno.
 
Znanstvene raziskave so pokazale, da je tišina dobra za možgane – če si vzamemo čas zase v tišini, bomo bolj osredotočeni, kreativni in manj pod stresom. Ena od raziskav celo navaja, da dve minuti tišine sproščata precej bolj kot poslušanje sproščujoče glasbe.
 
Tišina pomaga tudi pri osredotočenosti. Gre za to, da ves čas nečemu namenjamo pozornost in teh klicev je zaradi sodobne tehnologije in načina življenja vse več. Del možganov, ki je odgovoren za odločanje in reševanje težav, je zaradi tega ves čas preobremenjen. Tako naša pozornost počasi upada, saj so viri zanjo izčrpani. Postanemo odmaknjeni, se ne moremo več osredotočiti in po navadi to opišemo kot »glava mi zdajle ne dela več«.
 
Tišina, sprehod v naravi, izvajanje meditacije, sanjarjenje, fantaziranje in nevpletanje v tok misli, ... vse to so stanja, ki gradijo notranji mir in harmonijo.
 
Vsi smo na neki način že izkusili, da je večina skrbi, ki jih imamo le polovica prehojene poti do kreativne rešitve, ter da včasih tudi rešitev za skrbi, ki jih imamo, ne prinese miru in ne ustavi drvečega vlaka skrbi na njegovi poti.
 
Velikokrat se ljudje, kljub temu, da rešitev njihovega problema obstaja na dlani, kar ne morejo ustaviti in nehati skrbeti. To počnejo celo tako intenzivno, da sami sebe lahko pripeljejo do točke izčrpanosti in izgorelosti.
 

En preprost primer za boljše razumevanje funkcioniranja zaskrbljenosti je spodaj narisana skala:


 
Na eni strani je apatija in brezbrižnost na drugi pa panični napadi in anksioznost.
 
V idealnem svetu se želimo gibati na sredini skale, to je med 2 in 3, kar pomeni, da ohranjamo dovolj zdrave zainteresiranosti in skrbi, s čimer zagotovimo, da tisto, kar mora biti narejeno, tudi naredimo. Vendar si ob tem ne dovolimo, da bi se ujeli v paniko ali anksiozno-pretirano zaskrbljenost, ki sta izven naše kontrole.
 
Naj vam predstavim tehniko, kako se znebiti pritiska skrbi brez, da bi izgubili katerikoli pozitivni namen, zaradi katerega je ta skrb sploh nastala. Ko boste šli nekajkrat čez to vajo, boste resetirali vaš termostat za skrbi in s tem naredili preskok od panike in pretirane zaskrbljenosti do zainteresiranosti in skrbi.

1. Pomislite na nekaj, kar vas skrbi.
   

   FOTO: Shutterstock
2. Postavite si vprašanje: KAJ JE POZITVNI NAMEN TE SKRBI? KAKO MI SLUŽI TA SKRB? KAJ NAREDI ZAME POZITIVNEGA oziroma KAKŠNO KORIST IMAM OD NJE? Zelo pogosto so odgovori, ki jih dobimo preprosto, »da se počutim varnega«.
3. Ko dobite odgovor, ki se vam zdi pravi, se vprašajte po vsaj treh novih načinih, ki vam lahko prinesejo pozitivni namen, zaradi katerega imate to konkretno skrb in to brez občutka stresa ali neprijetnih občutkov.
4. Preverite ponovno ali so ti trije novi alternativni načini popolnoma v redu in vam prinašajo prijeten občutek. Če se poraja kakršenkoli občutek oklevanja, pojdite nazaj v svojem umu in ga prosite, da uredi kakršen koli notranji konflikt, če je ta nastal.

Ko se boste počutili popolnoma pomirjeni in zadovoljni z novimi alternativami, boste vedeli, da ste končno pripravljeni, da se premaknete naprej oziroma nazaj po zgoraj predstavljeni skali.