Korporativna univerza ne, lov na čarovnice da

Odkar je leta 2015 izbruhnila afera z izplačili honorarjev na slovenskih univerzah, smo priča novim in novim odkritjem o nesorazmernih izplačilih v tej ugledni instituciji. Ta ugled se preizprašuje in maje, prejemniki visokih izplačil pa se izmenjujejo na prangerju. Kadar gre za nenamensko porabo javnih sredstev, je kolegom težko kaj reči v bran. Ko pa pogledamo ustvarjalnost večine kolegov, ki se pojavljajo na teh seznamih, moramo ugotoviti pomanjkljivost pri informiranju.

Ta je sporna, saj tudi ta lov na čarovnice škodi družbi in univerzi. Tukaj nameravam kolege braniti. Povsem drugače pa gledam na sistem plačne politike na univerzah. Zanj verjamem, da je zastarel, vrtičkarski in kaže na neznanje in nepoznavanje dobrih praks v tujini. Ker se politika v to ne more (noče?) poglabljati, bi jo k približevanju dobri finančni praksi morala zaradi ustvarjalnega miru in svojega dobrega imena nagovarjati prav univerza.

V tem sestavku se omejujem le na en finančni vidik nenormalnega stanja v slovenskem visokem šolstvu. Dregam v gnezdo, kjer brenčijo nasprotniki vsega, kar spominja na čiste račune in dobro prijateljstvo – zagovorniki univerze kot institucije, ki bi morala biti popolnoma odvisna od države, od nje kar naprej zahtevati povečanje financiranja, članicam in profesorjem pa zagotavljati neomejeno akademsko svobodo. Skratka, bog ne daj ničesar, kar bi lahko spomin­jalo na korporativno delovanje univerze. In prav za to se zavzemam. Zavzemam se za zdravo gospodarjenje z javnimi sredstvi in sredstvi, ki jih člani univerze pridobijo na trgu. Akademska svoboda se lahko nanaša na raz­iskovanje in poučevanje, nikakor pa ne pomeni priložnosti za skrivno izplačevanje česar koli, kar je prišlo od davkoplačevalcev.
 

Revna univerza in bogati profesorji

Tipično stanje, kot se prikazuje pri izplačilih, je revna univerza in bogati (posamezni) profesorji. Ob nastajanju zasebnih visokih šol in pomanjkanju kadrov z ustreznimi nazivi pred desetletji se je veliko­krat izigravala zahteva, da je za delovanje zunaj lastne institucije treba dobiti dovoljenje njenega vodstva. Zdaj je kadrov dovolj in po osamosvojitvi je v ospredje stopilo plačano delovanje profesorjev in drugih, ki imajo to priložnost, zunaj univerze. Za malenkosten nekajodstotni prispevek svoji instituciji ali sploh brez njega kolegi ustanavljajo inštitute ob univerzi in z njimi (nelojalno do svoje institucije) konkurirajo za sredstva iz gospodarstva in negospodarstva. Pri tem se popolnoma zanemarja, da sicer nastopajo v svojem imenu, pred njega pa pridno dajo vse nazive, ki jih lahko prejmejo le od univerze in so brez njih (nekateri) na trgu znanja komaj kaj vredni.

Takoj pripominjam, da ne govorim o nepoštenem ravnanju kolegov – izpostavljam sistem, ob katerem je v naši egalitarni družbi očitno edino mogoče živeti v miru. In tega miru v naših glavah doslej ni uspelo nadomestiti nobeni dobri praksi, ki vzpostavlja korekten odnos med univerzo in posamezniki, čeprav jih v tujini kar mrgoli.

Dejstvo je, da med učitelji na univerzi so razlike – tukaj se omejimo le na kakovost njihovega raziskovalnega dela in njegov odmev na trgu. To je povezano z disciplino, v kateri delujejo, in z njihovim ustvarjalnim potencialom. Slednjega bi moral imeti priložnost in pristojnost upoštevati (na podlagi objav in ponudb za financiranje, prejetih od zainteresiranih subjektov doma in v tujini) vodja univerze z vsemi finančnimi pooblastili. Ta bi mu omogočala narediti razliko med profesorjem, ki le minimalno opravi svojo obvezo, in profesorjem z istim nazivom in v isti stroki, za čigar mnenje se zanimajo javnost in financerji doma in v tujini. Sedanji plačni razredi so mogoče ustrezni za delavce v organizacijah s štabno organizacijo (javna uprava itd.), nimajo pa kaj iskati v skupnosti, ki naj bi temeljila na ustvarjalnosti. Če pa jih že hočemo imeti, so lahko le mnogo manj pomembni od osebnih ocen, ki naj temeljijo na dosežkih in ne volji vodstva univerze. Upravičevati jih je treba pred osebo, ki ima vsa finančna pooblastila in odgovornosti ter ki se ji po enem mandatu ne bo treba vrniti med kolege, kjer bo izpostavljena povračilnemu delovanju. Da, gre za predsednika (ZDA) ali pa kanclerja univerze (Nemčija).

Te ocene naj omogočijo nekajkratno razliko v izplačilih univerze zgoraj omenjenima profesorjema. Uspeš­nemu profesorju, ki pritegne in uspešno izvaja drage projekte doma in v tujini, naj se to pošteno prizna v pogodbi o zaposlitvi. Znanstvenik gotovo ne bo zainteresiran, da se vse, kar pogodba prinaša projektu, ki ga vodi, prelije v njegov honorar. Sorazmerno z njegovim (finančnim) prispevkom se bo univerza v pogodbi sicer zavezala za plačo, ki bo torej nekajkrat višja od plače, ki jo prejema kolega z osnovnim izpolnjevanjem obveze, a tudi preskrbeti njemu in njegovi raziskovalni skupini ustrezne pogoje za delo: prostore, opremo in kadre. V tem bodo vrhunski profesorji našli svoj raziskovalni mir in priznanje. Ne pa, da se namesto tega pojavljajo na seznamih »pohlepnežev« in se nad njihovimi imeni naslajajo bralci, ki si želijo resničnostnega šova tudi na univerzi.
 

Univerzitetni profesorji pogosto na obisku pri kolegih v tujini

Tistemu, ki bi želel samostojno nastopati na trgu znanja, pa je to treba omogočiti. Seveda se pričakuje, da potem zapusti univerzo in na trgu deluje z zasebnim institutom. Jih bomo prešteli na prste ene roke.

Univerzitetni profesorji (za javna sredstva) pogosto obiskujemo tuje univerze. Predlagam, da tam zainteresiranim kolegom manj razlagamo naše posebnosti ter se poskušamo čim bolj seznaniti z njihovo prakso tudi na področju financiranja učiteljev in obveznosti do lastne institucije. Gotovo bomo srečali le prakse, ki so normalnejše in delujejo bolje od naše.

Kakor izhaja iz prej opisanih pogledov, normalizacija ni mogoča brez popolne preobrazbe finančnega odločanja in reorganizacije finančnega vodenja univerze. Ne verjamem, da bi si sedanji ali kateri od prejšnjih ministrov – tudi če bi poznali prakso v tujini, upal podati takšen ali podoben predlog. Praksa v tujini: doslej pri nobenem od njih v razpravah, ki sem jim lahko prisostvoval, nisem zaznal kakšnega odnosa do te prakse.

S tem, ko se oglašam, ne mislim, da mi je poznano vse. Naj mi te pomanjkljivosti ne zamerijo nasprotniki, jaz pa njim ne bom njihovih. Naj raje poskusijo odgovoriti na vprašanje, kaj je narobe z dobrimi praksami v državah z daljšo in uspešnejšo univerzitetno tradicijo, da jih ne moremo upoštevati tudi pri nas. Vsako stanje na področju izplačil, ki je drugačno od našega, je seveda boljše. In ne pozabimo še nečesa: učitelji na univerzi nismo sami. Naši partnerji so študenti, njihovi starši in – davkoplačevalci. Vsem tem smo dolžni svojo prakso prikazovati kot (finančno) normalno in v službi poslanstva hiše vesoljnega znanja. Veš, poet, svoj dolg?