Slovenski šolski sistem: Učenje na pamet namesto razvijanja kompetenc

V nedavni raziskavi Manpower Group med 2000 delodajalci je več kot 50 odstotkov organizacij kot najbolj cenjene sposobnosti navedlo reševanje problemov, sodelovanje, socialno usmerjenost k strankam in komunikacijske veščine. Prav tako je v nedavnem poročilu Josha Bersina, enega vodilnih strokovnjakov za razvoj delovnih mest prihodnosti, zapisano, da bodo delodajalci danes verjetno izbrali kandidate zaradi njihove prilagodljivosti, želje po rasti in kulturnega ujemanja, ne pa tehničnih spretnosti, ki jih zahteva delovno mesto. Zakaj? Ker se znanje in tehnologije ves čas spreminjajo.

Poleg tega so delodajalci, kot so Google, Amazon in Microsoft, poudarili učljivost – biti radovedni in imeti lačen um – kot ključni pokazatelj kariernega potenciala. Včerajšnje znanje je danes žal zastarelo, opažajo. Eno poročilo kaže, da so ameriška podjetja v letu 2017 za izobraževanje zaposlenih porabila več kot 90 milijard dolarjev, zato je zanje pomembno, da imajo ljudi, ki so željni novega znanja.

Žal pa, kakor opažajo kadrovski strokovnjaki, posamezniki iz šolskega sistema prihajajo izžeti od učenja in opremljeni s preveč podrobnostmi, ki jih ne potrebujejo, po drugi strani pa imajo premalo kompetenc, ki bi jim pomagale biti uspešnejši pri delu.

Kompleksnost in soodvisnost
 

Barbara Bregar Mrzlikar, nekdanja direktorica podjetniškega kluba CEED Slovenija, zdaj pa članica njegovega mednarodnega upravnega odbora, mati dveh srednješolskih otrok, opaža, da marsikdo še ne razume, da se je svet v zadnjih dvajsetih letih močno spremenil. »Razvoj in dostop do interneta, odprtost meja in globalizacija ter hitre tehnološke spremembe so povzročili drastične spremembe v tem, kaj je posamezniku na voljo in v kakšnih razmerah opravlja svoje delo. Včasih je veljalo, da potrebuješ človeka z določenim znanjem, ki ga pač ni imel vsak, danes ima dostop do znanja vsak, ne zna pa ga vsak poiskati in ga pravilno uporabiti.«



V poplavi informacij se znanje konstanto spreminja, postalo je preveč kompleksno, da bi ga lahko usvojili, in četudi nekomu to uspe, se ravno takrat vse že spremeni, poudarja sogovornica. »Ključ za uspeh je zato v tem, da znaš v množici poiskati ključne informacije, jih sintetizirati in preoblikovati v nekaj uporabnega, zaradi česar lažje delaš in sprejemaš prave odločitve. Danes delamo od doma z mednarodnimi ekipami, delodajalce iščemo po vsem svetu, vedno več je dela v virtualnih timih, zaradi tega pa potrebujemo kompetence, ki nam omogočajo funkcionalno sodelovanje na daljavo.«

Sploh stremeti k popolnosti?
 

Včasih smo v usvajanju znanja iskali popolnost, zdaj je to nemogoče, ker se znanje povečuje s tako hitrostjo, da človeški možgani ne morejo shraniti toliko podatkov. Zato bi danes morali zahtevati obvladovanje manj razpoložljivega znanja in hkrati pridobivanje kompetenc, da ko nekaj potrebuješ, to znaš poiskati. S tem se strinja tudi sogovornica: »Včasih se je iskala perfektnost, zdaj pa je ni več mogoče dosegati in je omejujoča za delovanje v današnjem svetu. Če učimo mlade, da morajo biti odlični v vsem, jih pripravljamo za neuspeh, saj ne glede na to, kako bodo odlični na enem področju, nikoli ne bodo mogli biti odlični v vsem in bodo sami sebe ocenjevali glede na svojo nepopolnost. In to se že kaže.

Vsi vedo, v čem niso dobri, česa ne marajo, zelo težko pa se povežejo s tem, v čemer so dobri. Strast izhaja iz tega, da veš, v čem si dober, hkrati pa se počutiš dobrega v tem, takrat imaš tudi moč, da deluješ, se angažiraš, si proaktiven in pripravljen tvegati, saj se ne bojiš neuspeha. V slovenski kulturi imamo s tem veliko izzivov. Poleg tega, če imaš v sebi vgrajeno potrebo po popolnosti, ne znaš delovati v spreminjajočem se in negotovem okolju. In to se danes že dogaja, nihče si ničesar ne upa, težko se odločamo, spreminjamo, poskušamo ipd., ker imamo notranjo zavoro. Sama se ukvarjam s spodbujanjem in razvijanjem podjetnosti in podjetniških idej pri mladih. V Sloveniji imamo ogromno odličnih idej, a ravno zaradi te notranje zavore, strahu pred napakami, mnogokrat ostanejo na ravni ideje in se ne poženejo v akcijo.«

Kaj ima z vsem tem spremenjenim svetom izobraževalni sistem? »Šolski sistem bi moral poleg bazičnega znanja posamezniku dati tudi kompetence, da bo lahko počel v življenju tisto, kar bo želel, in bo pri delu uspešen. Slovenski izobraževalni sistem je odličen pri opremljanju posameznikov z bazičnim znanjem, a žal danes težko predvidimo, katero znanje je tisto, ki ga bodo otroci, ki vstopajo v šolski sistem, potrebovali, ko bodo iz njega izstopili. Namesto da dodajamo vedno več znanja in podrobnosti, bi morali razvijati kompetence.« V Sloveniji poteka projekt Pogum, ki ga vodi Zavod za šolstvo s podporo ministrstva za šolstvo in izobraževanje, namenjen pa je uvajanju kompetenc podjetnosti (vključuje 15 osnovnih socialnih kompetenc) v osnovne šole. Vanj je vključenih 120 osnovnih šol, pri njem pa sodeluje tudi Mrzlikarjeva.



Katere so te socialne kompetence? Gre za kritično razmišljanje, inovativnost, ustvarjalnost, sodelovanje, socialne veščine, komunikacijo, povezovanje, analiziranje … »Podjetnost se začne pri sebi, kako razvijaš sebe kot osebnost. Tudi reševanje problemov sodobnega sveta se začne pri posamezniku, ki v svojem okolju opaža stvari, potrebne spremembe. Išče rešitve in tako dobi ideje, a mora biti proaktiven, da nekaj ukrene glede njih. Ideja sama po sebi ni nič vredna. Pripravljen mora biti tudi na poraze, saj prva ideja običajno ni dobra rešitev, zato je treba biti vztrajen in ne obupati ob napakah in nepravih odločitvah. Potrebuješ tudi socialne kompetence, da veš, da moraš poiskati ljudi, ki ti lahko pomagajo, in da boš z njimi lahko sodeloval. Ideje ne more uresničiti eden sam, ampak gre za vključevanje deležnikov v proces. Če ne znaš angažirati drugih, nikoli ne boš rešitve izpeljal do konca,« razloži Mrzlikarjeva.

Kompetenc se ne učimo
 

Kompetence pa se ne razvijajo, kakor smo se učili doslej, kompetenc se ne moreš naučiti. Spremeniti je treba okolje, proces in način, ki omogoča, da se kompetence razvijajo, s tem pa se spreminja vloga učitelja. In ta sprememba je najtežja. Izziv je, kako to izpeljati, saj ni preproste rešitve. »Ne gre za to, da dodamo en predmet in ga učimo kot zdaj. Treba je razumeti, da moramo prilagoditi učiteljevo vlogo. Veliko zadržkov imamo, ker se v povezavi s kompetencami govori o podjetnosti, do katere še vedno vladajo negativni predsodki. Velike težave imamo tudi pri sodelovanju.

Ne znamo sodelovati oz. nam še nekako gre, dokler vse teče gladko, ko pa se v nečem ne strinjamo, niti odrasli ne znamo ustrezno komunicirati, zato tako v šolskem kot delovnem okolju marsikje vse ostaja po starem in nazadnje izzivov ne rešimo.« Tako je ena od pomembnih kompetenc zavedanje, da so konflikti stalnica v življenju, zato moramo mlade opremiti z načini, kako se bodo z njimi soočili, da bodo uspešni pri sodelovanju z ljudmi.

Čeprav se je nekaj v Sloveniji že začelo spreminjati, pa gre zelo počasi. Tudi zaradi tega je želja marsikaterega mladega, da izobraževanje in delo nadaljuje v tujini, kjer imajo vsaj na fakultetah že drugačne pristope, veliko se posvečajo skupinskemu delu in reševanju konkretnih izzivov, so nam zaupali naši sogovorniki. Učitelji bodo, če bomo želeli modernizirati izobraževalni sistem, potrebovali več izobraževanja in več stikov s tujimi praksami, ki so se pokazale za uspešne.

Preveč pomnjenja in premalo povezovanja
 

Recimo Leon Ciglar, letošnji maturant, ki se je uspešno vpisal na fakulteto za elektrotehniko, opaža, da je naš izobraževalni sistem premalo praktičen. »Preveč poudarjamo malenkosti, ki niso ključne, preveč se osredotočamo na podrobnosti in pomnjenje podatkov, ki nikoli ne pridejo prav. Največja pomanjkljivost je, da se ne poudarja razmišljanje, iskanje novih poti do rešitev, ampak se samo na pamet učimo podatke, ki jih na testu zapišeš na papir in na podlagi tega dobiš oceno, ki pa v poznejšem življenju ne šteje čisto nič. Šolski sistem za nazaj ne preverja, kaj znaš. Za test se učiš snov in čez dva dni jo lahko mirno pozabiš. Za maturo se potem še enkrat naučiš, ampak to ni problem, ker si se navajen učiti. Predmeti in snovi bi se morali med seboj bolj prepletati. Tako bi pogledali na problem iz različnih zornih kotov in bi si lažje predstavljali, kaj se dogaja, ter dobili realno sliko, ne segmentirane po delih.«

Našemu sogovorniku se zdi napačen tudi sistem ocenjevanja na maturi, ki jo danes opravi že več kot 90 odstotkov gimnazijcev, zato je na mestu pomislek, kakšen namen sploh še ima. »Pristop pri maturi se mi zdi napačen zato, ker se ne išče znanje, ki ga posameznik potrebuje na fakulteti. Mogoče bi bilo to bolje reševati s sprejemnimi izpiti. Glede na to, da vsi naredijo maturo, pravega smisla ne vidim. Dobro je, da se naredi zaključek in vidiš, česa si se naučil v štirih letih, drugega pomena pa ne vidim. Dijaki bi morali bolj usvojiti kritično razmišljanje, iskanje pravih informacij, reševanje problemov, kombiniranje literature, razmišljanje s svojo glavo. To je težko, ker testi zahtevajo točne odgovore in tudi pri maturi se zahtevajo točne rešitve. Pravilnik celo določa, katere besede lahko uporabiš.«



Ciglar opaža tudi premalo poudarka na delu z nadarjenimi. »Morali bi jim dajati zahtevnejše naloge in več izbire, da se lahko odločijo, kaj jih zanima. Nadarjeni so pripravljeni sprejeti dodatno delo, saj jim je običajno dolgčas v šoli, pa tudi zavedajo se svojega potenciala. Premalo je snovi, povezanih recimo z upravljanjem financ, ki so za posameznika na dolgi rok lahko še kako koristne, a se jih učni načrt sam ali druge dejavnosti, ki se jih po navadi udeležujejo dijaki, dotakne le bežno ali nič. Učitelji favorizirajo svoje predmete, so preozko usmerjeni in pozabljajo na bolj življenjsko uporabno znanje.«

Jure Mikuž, direktor investicijskega sklada RSG Kapital, kot starš šoloobveznega otroka opaža, da je naš osnovnošolski sistem zastarel, saj daje prednost učenju na pamet, predvsem detajlov, ki jih bodo otroci hitro pozabili, ne spodbuja razvoja znanja, vezanega na uporabo modernih orodij, ki bi olajšala njihovo delo (in zmanjšala težo šolskih torb), hkrati pa premalo ozavešča mladostnike o nevarnostih, povezanih z modernimi komunikacijskimi kanali. Opaža tudi, da se ne spodbuja samoinicia­tivnost posameznikov in se jih ne motivira k temu, da bi izstopali iz povprečja. Prav tako se strinja, da je v kurikulumih premalo učne snovi, ki bi mlade učila podjetništva in finančne pismenosti. Med dobrimi stvarmi sogovornik omeni motiviranje za športno udejstvovanje in priznavanje uspehov pri tem, s čimer se krepi njihova samozavest.