Preveliko prilagajanje šolstva gospodarstvu je lahko nevarno

Ker smo izkusili proces izobraževanja, imamo v rokavu »prave rešitve« za trenutno napačno zastavljen šolski sistem. Ne glede na to, da nismo izučeni pedagogi in nikoli nismo poučevali. Mednarodna primerjava zadovoljstva staršev s šolo postavlja Slovenijo na rep analiziranih držav. Slovenski starši so v skupini najbolj nezadovoljnih. Nezadovoljstvo se z njih prenaša na otroke. To je začarani krog, ki ga ni preprosto prekiniti. Ob vsem tem je ironično, da imajo slovenski učenci bistveno manj ur pouka kot vrstniki iz drugih evropskih držav; pa je tam nezadovoljstvo manjše. Po dnevih pouka in skupnih urah smo pravzaprav v spodnji četrtini, pravi dr. Eva Klemenčič s Pedagoškega inštituta Slovenije.

Najboljših ne spodbujamo dodatno

Zadovoljstvo gor ali dol, glede na kritike državno šolstvo ne zagotav­lja primernega kadra in ne deluje, kot bi pričakovala večina. Je res tako? Na Pedagoškem inštitutu že dalj časa opažajo, da v osnovnih in srednjih šolah več skrbi namenjajo učencem s slabšim uspehom, medtem ko tistih, ki dosegajo dobre rezultate, ne spodbujajo dodatno. Če učenci dosegajo splošno potrebna znanja, so učitelji zadovoljni in ni potrebe po več. Ni dodatnega dela, s katerim bi boljši še nadgradili svoje že dobro znanje. Spomnimo, da so sogovorniki v prejšnji številki Sveta kapitala prav dolgočasenje dobrih učencev in pomanjkljivo ukvarjanje z njimi navedli kot problematično področje. To je ena pogostih kritik.
Ob tem je več pomoči slabšim učencem videti kot težnja po izravnavanju znanja med vsemi učenci in oblikovanje enakih možnosti za vse. A vendar na državni ravni pravičnosti v slovenskem šolskem sistemu ni tako enostavno zaslediti. Državni izpitni center (RIC) je leta 2017 predstavil izsledke analize dosežkov učencev in učenk v povezavi z njihovimi socialnimi, kulturnimi, ekonomskimi in regionalnimi značilnostmi. Kakor pravijo v poročilu, bi v idealnem svetu vsak posameznik svoje potenciale lahko svobodno uresničil; to pomeni, da rojstvo v bogatem okolju ne bi smelo biti boljše izhodišče. Toda ne živimo v idealnem svetu. Neenakosti v družbi in izobraževalnem sistemu so vidne.
Neenakosti je manj na začetku izobraževalne poti, potem pa počasi narašča. Zaslediti jo je mogoče že pri vpisu v srednjo šolo. Med dijaki, ki se vpišejo na poklicne srednje šole, in tistimi, ki bodo obiskovali gimnazijo, je opazna občutna razlika v socialno-ekonomskem okolju.
Nacionalna politika med prioritete uvršča vključujoč in pravičen izobraževalni sistem, pogosti pa so pozivi k spremembam z vseh vetrov, tudi gospodarskih. Ali lahko gospodarstveniki vplivajo na izničevanje trenda neenakosti? Koliko so lahko vpeti v proces izobraževanja? Tudi v uredništvo Sveta kapitala smo dobili pismo bralca, ki je pozval k večjemu prilagajanju in povezovanju šolstva z gospodarstvom, torej je ideja vse prej kot osamljena.

Osnovna šola je »osnovna« z namenom

Na ravni visokega šolstva je gospodarstvo precej vključeno v proces izobraževanja. Podjetja financirajo visokošolske programe, študentje izvajajo projekte v sodelovanju z zasebnim sektorjem, kadroviki so pozorni na sveže pečene diplomante in magistre. Kakšna pa je povezanost gospodarstva s srednjo in osnovno šolo? Koliko lahko gospodarstvo vpliva na vsebino kurikuluma in potek izobraževalnega procesa?
Eva Klemenčič s Pedagoškega inštituta pove, da prilagajanje osnovnošolskega sistema gospodarstvu ni nujno smiselno, saj v tem trenutku ne vedo, kakšne bodo specifične zahteve po znanju in kompetencah na trgu dela v prihodnje. Pravzaprav je preveliko prilagajanje šolstva gospodarstvu lahko celo nevarno. Ko se bodo osnovnošolci došolali, bi lahko bil trg dela drugačen, kot je bilo pričakovano. Nekateri poklici, ki jih danes še ni, bodo lahko v prihodnje med pomembnejšimi; če to spregledamo, lahko izobražujemo mlade za poklic, ki ni iskan. Tako je v osnovnih šolah bolj smiselno podajati osnovno znanje, ki ga sicer mora imeti populacija.
Klemenčičeva poudarja, da se starši pogosto pritožujejo nad količino faktografskega znanja v osnovni šoli in tudi nasploh so kritični do »učenja na pamet«. Ob tem pa se ne zavedajo, da učenje pesmice na pamet nesporno spodbuja kapaciteto otrokovih možganov. Ne gre za izkazovanje pridnosti in zgolj spodbujanje dela doma, temveč ima učenje na pamet druge, višje cilje, na katere se včasih pozabi. Skrbi jo tudi, da se veliko govori o spodbujanju veščin posameznikov. Vsekakor pomaga, da učenci znajo nekaj narediti in prenesti svoje veščine v prakso, vendar potrebujejo tudi teoretično znanje in poznavanje osnovnih pojmov za razumevanje okolja, v katerem živimo.

V srednji šolah več manevrskega prostora za sodelovanje

Predvsem v poklicnih srednjih šolah je že več prepletanja šolstva in gospodarstva. Prejšnji mesec smo pisali o podeljevanju kadrovskih štipendij, s katerimi si podjetja želijo zagotoviti kadre po končanem izobraževanju. Vir financiranja kad­rovskih štipendij je lahko podjetje samo ali pa za to izkoristi sofinanciranje države. V obeh primerih je v proces šolanja umeščeno usposab­ljanje posameznikov za takojšen začetek dela v podjetju. Pri tem, da se podjetjem omogoči vzpostavitev individualnih pogodb s srednješolci, veliko vlogo odigrajo šole same, ki zainteresirane povabijo k sodelovanju.
Ravnateljica Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana Frančiška Al-Mansour pravi, da je na poklicnih šolah 20 odstotkov kurikuluma odprtega za prilagoditev gospodarstvu. Da bi to petino čim bolje izkoristili, se je v preteklosti že odpravila do delodajalcev, s katerimi ima šola vzpostavljeno sodelovanje na področju praktičnega usposabljanja z delom. Na kraju samem je slišala potrebe, ki jih navajajo delodajalci, in ustrezno prilagodila usposabljanje na šoli. Zaradi dobrega odziva delodajalcev so njen pristop k navezovanju stika z delodajalci pozneje uporabili tudi drugi oblikovalci izobraževalnega procesa. Za Al-Mansourjevo je prilagajanje poklicnih šol gospodarstvu ključnega pomena pri zagotavljanju primernega kadra; dodaja pa, da je s trenutno prilagoditvijo na srednješolski ravni zadovoljna.

Štipendije same po sebi niso zadostna spodbuda

Vendar pri štipendiranju, na prvo žogo enostavnem načinu pridobivanja kadrov, ne poteka vse gladko. Delodajalci ugotavljajo, da štipendije same po sebi niso zadostna spodbuda, ki bi mlade privabila v poklicne šole in bi tako na trgu dela imeli profile, ki jih potrebujejo. Podjetja vse pogosteje sodelujejo na zaposlovalnih sejmih in samostojno oblikujejo kanale za dostop do kadrov. Kot odziv na težave s kadri se nekatera odločajo za prekvalifikacijo zaposlenih in oblikovanje lastnih akademij; te so sicer značilne za podjetja, ki se ukvarjajo s specifično dejavnostjo, ki se je ne da v celoti zajeti med izobraževanjem. Pri tem je vredno omeniti, da se je vpis v poklicne šole sicer zmanjšal, vendar je enako z vpisom v (splošne) gimnazije, kar je posledica padca rodnosti in negativnega naravnega prirastka.

Vsepovsod poročajo o primanjkovanju primernega kadra

Toženje po primernem kadru je v obdobju rasti po gospodarski krizi postalo stalnica. To je znana težava držav srednje in vzhodne Evrope pa tudi drugih, ki so v zadnjih letih doživele občutno gospodarsko rast. O vrzeli med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela so opozarjali pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), pa tudi Dunajski inštitut za mednarodne ekonomske študije (wiiw); pri slednjem predvsem navajajo upočasnjevanje rasti gospodarstva kot posledico izčrpanja kadra v okolju ter usmerjanje kapitala investitorjev v države s cenejšo delovno silo. Brezposelnost se je ponekod znižala na rekordno nizko raven, povečal pa se je obseg migracij v zahodnoevropske države z željo po višji plači. Množični odhodi so sicer spodbudili rast plač v državah, ki jih ljudje zapuščajo, vendar še vedno ostajajo bistveno nižje kot v zahodni Evropi.
Na Madžarskem, Slovaškem in Poljski več kot polovica delodajalcev poroča o težavah s pridobivanjem primernih kadrov, pišejo pri ManpowerGroup Global. Podobno kot v Sloveniji tuhtajo, kako pritegniti in zadržati primeren kader. Tamkajšnja podjetja si prizadevajo oblikovati inovativne pristope kadrovanja, ki že mejijo na obupanost. Nekaj slovaških podjetij zagotavlja zaposlitev partnerjev trenutno zaposlenih, na Poljskem je odmevala pobuda po zaposlovanju zapornikov, nekateri delodajalci celo plačajo zaposlenim, ki v podjetje pripeljejo primeren kader. Madžarska, ki se prav tako spopada s primanjkljajem, ob tem pa izvaja strogo protipriseljensko politiko, je predstavila finančne spodbude za pare, ki bodo imeli več kot tri otroke. Delo je poročalo, da bodo ti oproščeni davka na dohodek in upravičeni do brezobrestnega posojila okoli 30.000 evrov.
Zdi se, da na nekaterih področjih gospodarstvo prevzema vidike izobraževanja in ga spravlja pod svojo streho. Lastne akademije, prekvalifikacije in vložek v usposabljanje kadra se kažejo kot dobra naložba za prihodnost podjetij, še posebno zdaj, ko se je iz razpoložljive populacije izčrpalo dobre kadre. Medtem ko marsikdo upa na večji poudarek pri učenju veščin, strokovnjaki iz pedagoške stroke vidijo smisel v trenutni ravni prilagoditve šolstva gospodarstvu in poudarjajo pomen osnovnih konceptov. S tega vidika bi v času dlje trajajoče gospodarske rasti lahko osredotočenost izobraževanja kadra delno usmerili na podjetja, ki bodo izšolane tudi (čim dlje) zaposlovala. Spomnimo, da so bili letos uvedeni vavčerji za digitalizacijo, ki delodajalcem med drugim omogočajo izboljšanje digitalnih kompetenc že zaposlenega kadra.