Koliko seksa je v kapitalu?

Naj začnem s tem, da imam o kapitalu že dolgo časa trdno, razdelano mnenje. Dobro ga je (nekaj) imeti, dokler ta služi človekovi duši in telesu, in ne obratno. Človek mora biti gospodar kapitala, in ne obratno. V tem je bistvo.

A v tokratni kolumni bom pisal o tem, koliko je v kapitalu seksa. 

Že vsaj od neponovljivega Sigmunda Freuda naprej, seks še zdaleč ni več tabu tema. Kaj tabu, zdaj ga je povsod preveč, o njem se danes govori povsod, v opravljivih revijah, v resnejših časopisih, v bifejih, na tržnicah, na avtomobilskih sejmih, najdemo ga v komičnih filmih, v dobrih filmih, na naše seksualne »tipalke« računajo oglaševalci na jumbo plakatih, seks preveva slikarje, pesnike, dizajnerje, arhitekte, modne kreatorje in še in še. Je rdeča nit poletnih počitnic, privatnih zabav in tudi poslovnih srečanj. To slednje da ne? Potem pa se Iskreno vprašanje: kako pozorno boste na govorniškem odru poslušali čedno dolgonogo mladenko in kako pozorno neestetsko debeluško, ob približno enako zanimivi vsebini?        

A kako je s seksom in kapitalom? Ali bolje rečeno obratno - s kapitalom in seksom? Obstaja med njima dvema kakšna vzročno-posledična povezava v smislu, da so premožnejši, bogatejši, iznajdljivejši, tudi pametnejši, uspešnejši posamezniki obenem seksualno vznemirljivejši za nasprotni spol?

O, pa še kako so.

Vsi puritanci, zanikovalci in sramežljivci vseh sort, ki si to ne priznate, žal živite v zmoti. Uspeh in denar sta šla z roko v roki s seksom že od »pamtiveka«. Lepa dekleta so že v starem in v srednjem veku najraje obletavale različne plemiče, carje, kralje, senatorje, veleposestnike. V novejši dobi so jih zamenjali podjetniki, direktorji, kapitalisti, izobraženci, uspešni športniki, filmski zvezdniki in ostali uspešneži.    

Ko kdaj poslušam pričakovanja mladenk glede njihovih (običajno še zelo zelenih in nedoraslih partnerjev), zelo pogosto slišim, da jih najbolj skrbi, da so ti premalo ambiciozni, premalo samostojni, premalo drzni. Punce so namreč že v zgodnjih dvajsetih tako zrele, da si (čeprav le na podzavestni ravni, saj se na glas o tem ne spodobi govoriti) želijo, da bi bili njihovi moški uspešni, finančno preskrbljeni posamezniki. Tako bo namreč poskrbljeno tudi za njihove otroke in to je za žensko izjemnega, če ne odločilnega pomena.

Še tiste najbolj trdovratne »idealistke«, ki iz inata zavračajo dvorjenja uspešnejših tekmecev, češ, da so dokončno oddane in predane njihovim srčkanim »faliranim« študentom in luftarskim boemom, se slej ko prej soočijo s trenutkom, ko se bodo morale odločiti, ali svoje življenje zapraviti s sicer nadarjenimi, a tako neznosno neperspektivnimi partnerji, ali pa se bodo prepustile nekomu, ki ji bo nudil varno, zrelo življenje brez finančnih stresov in različnih otročarij.

Jasno je, da se naše junakinje ne odločijo za »varnejšo partijo« izključno zaradi denarnih nagibov, saj zmagovalni tekmec razpolaga še s kakšnimi drugimi »talenti«, kot so denimo visoka morala, humor, dober izgled, ipd.

Kapital je torej že v zelo ranih letih, ko se človek še razvija in je poln nasprotujočih si emocij glede tega, kakšno življenjsko pot želi ubrati, izjemno močan motivator za odločitev glede tega, s kom se bo določena oseba spustila v intimo, čeprav si večina tega (vsaj na glas) ne upa priznati, ker s tem tvega, da jih bodo označili za oportunistične prodane duše.    

Pa lahko osebi, ki si želi malo bolj udobno in nekoliko manj turbulentno življenje, očitamo, da je prodana duša? Hmm. Sam bi za prodano dušo prej označil nekoga, ki je za dobro plačo pripravljen prodati svoje vrednote in ideale. Denimo človeka, ki se je v mladosti na ulicah boril za zaščito človekovih pravic in kasneje postal oseba, ki take ljudi preganja z represijo. Temu se pa res reče dušno kameleonstvo.

Če pa želi mladenka sebi in svojemu otroku omogočiti solidno življenje in ima na tehtnici na eni strani nerealizirano zgubo, na drugi strani pa uspešnega, delovnega, samostojnega moškega, v katerega morda niti ni bila usodno zaljubljena - mar ji lahko očitamo, da je izdala svoje ideale za denar, kapital? Ja, kakšne ideale pa? Odrekanje življenju zaradi čustvenega izsiljevanja nekoga, iz katerega itak nikoli ne bo nič, je pa tako »luštkan«.

Mi moški pa si moramo priznati še nekaj drugega. Je že res, da se fino počutimo, če smo uspešni, če zaslužimo nekaj denarja, če smo cenjeni, če imamo lepe kariere. Vsekakor.

A nekje v podzavesti te stvari počnemo tudi zato, da bi (vedno znova) prepričali naše izvoljenke, da so dobro izbrale, ker so se odločile prav za nas.   

Pa smo pri seksu in kapitalu, haha.