Kolektivne spremembe in novi zaposlovalni odnosi

Ko spremljam aktualne naslove, se vidi, da se ljudje bistveno več ukvarjajo z osebnimi financami, tehnologijami in tem, kako bo sprememba finančnih in siceršnjih transakcij vplivala na naše poslovanje. Bolje rečeno; kako bodo nove tehnologije in trenutna »kriza« vplivali na nove modalitete izmenjave dobrin, blaga in storitev.
 
Duh spremembe je zagotovo v etru. Le-ta se je napovedoval že več let in situacija s korono ga je le še pospešila; od posodobitve načina komunikacije, nakupovalnih navad, finančne izmenjave in v končni fazi celotnega družbeno-ekonomskega sistema.
 
Ne govorim o propadu obstoječega sistema. Je pa evidentno za tistega, ki je vešč v branju smernic, zgodovinskih silnic skozi različna obdobja ali ima informacije iz prve roke, da se stvari spreminjajo (z zelo hitrim tempom). Težko je napovedati, kako hitro. Zagotovo je to odvisno tudi od tega, katera struja bo prevladala znotraj posameznega sektorja.
 
Vendar kakor je videti, da multinacionalni kapital (multinacionalke) uporablja trenutno »krizo« za lastno agendo, tako se na drugi strani ustvarja pol »navadnih ljudi«, ki so izobraženi, angažirani in se ne pustijo ustrahovati. Kakorkoli, sprememba na sistemskih ravneh je neizogibna, tudi če si zatiskamo oči.
 
Kakšna pa bo sprememba? Družbene, umetno sproducirane krize ali naravne katastrofe vedno prinesejo spremembe. Po pisanju starovercev in magov kot tudi študij, ki se že desetletja ukvarjajo s kolektivno zavestjo, vsaka takšna »disrupcija sistema« vedno prinese spremembo. Le-ta je posledica spremenjene zavesti. Dvigne se in gre na »višjo raven«. Je pa res, da če greš iz minus 10.000 na minus 9950, si še vedno krepko v minusu. In percepcija za naš intelekt in naših ostalih pet čutil je, da smo še vedno na istem.
 
Vendar menim, da smo tokrat na prelomnici, ko se dejansko ustvarjata dva svetova, ki sta vedno del ene celote; svet, ki bo prepoznal svojo naravo in povezanost (ki je v mineralnem, rastlinskem in živalskem svetu) in svet, ki bo samega sebe uničil. Oziroma bo šel v destrukcijo. To ni nič novega. Nismo edina civilizacija, ki smo to doživeli na tem planetu in tudi ne zadnja. Smo pa po prerokovanju ljudi (ljudje so si pogosto rekli ljudstva, ki so živela v sozvočju z naravo), ki so še vedno integralno povezani s kozmosom in ne le z intelektom, na prelomnici.
 
Na prelomnici, kjer se bosta umaknila intelekt in njegovo kapaciteta opredeljevanja, s tem pa tudi pozitivne predvsem pa negativne diskriminacije. Človek bo zopet postal človek in uvidel svojo vlogo kot vmesni člen med materialnostjo in duhovnimi sferami.
 
Kaj to pomeni za podjetništvo in sicer za naše odnose? Vse lepo in prav v ideji, v diskusiji, ampak kaj to pomeni na praktični ravni? Trenje oziroma pritisk predvsem na psihični ravni izvira iz dejstva, da se kot civilizacija pospešeno spreminjamo. Evolviramo se v bitja, ki ne plavajo več samo v materialnosti ali pa bivamo v strogi askezi, če se posvečamo »le duhovnim« praksam. Tako se bodo spremenili tudi naši odnosi.
 
V službi preživimo aktivnejši del dneva. V službah tudi odigravamo naše globoke psihološke strukture iz primarne socializacije (kot preteklosti naših prednikov kot drugih inkarnacij). Osebno čutim, da nastopa čas, ko bomo prišli do integracije »teh dveh polov«, ki v resnici nikoli nista bila ločena.
 
Naši odnosi bodo zato predvsem na delovnih mestih še toliko bolj pod pritiskom, da se spremenijo. Kot sem že prej omenil; nekaj je povezano z novo tehnologijo in drugačnimi oblikami bivanja, drugo pa je povezano s spreminjanjem zavesti na globalni ravni, ki jo trenutna situacija prinaša.
 
V naši praksi tedensko videvam dva pola podjetnikov oziroma »zaposlovalcev«. Eni ostajajo na ravni, da so medčloveški odnosi na obrobnih mestih. Pri teh ni prisotne kakršnekoli introspekcije in zaznavanja. Zaznavanja, da »zunanje situacije« torej ljudje oziroma njihovi zaposleni zanje niso pripravljeni delati za vsako ceno, kažejo ogledalo njihove notranje agresije. Morda konkretiziram z besedami, ki sem jih slišal nekaj dni nazaj.
 
Nazadnje sem imel razgovore z zaposlenimi v enem od podjetij, ki so nas najela za kadrovsko analizo. Več jih je omenilo, da imajo dovolj tega »partizanskega načina dela«. Ko sem vodjo oddelka vprašal, kaj to pomeni, je rekel: »Mi nismo kot naši starši. Ne da se nas ustrahovati za vsako ceno in tudi to, da sem zgaran, ne pomeni, da nisem lojalen zaposlen. Enostavno; če se stvari ne bodo sistematizirale in odnosi izboljšali, bom šel.« Na terenu slišim veliko takih zgodb. Enostavno je doba, ko je človek želel biti »le zaposlen«, mimo.
 
Želel sem reči, da je ljudem danes na voljo toliko informacij, da imajo več opcij in izbir. In to ni samo občutek. Posledično ne pristajajo na ustrahovanja (kar je očitno tudi v naši trenutni situaciji in s trenutnimi ukrepi). To pomeni, da se »morajo« zaposlovalci razviti v tej smeri, da zaznavajo čustvene in sociološke potrebe vsake zaposlene osebe in da gradijo bolj trajnostne in jasne odnose.
 
Z vsako naravno ali družbeno »katastrofo« se določen vidik kolektivno nezavednega spremeni. Na tej točki menim, da se spreminjajo predvsem medčloveški odnosi in globoko zakoreninjene patriarhalno-ustrahovalne strukture.
 
Oblastniki, delodajalci in vodje se bodo vedno bolj zavedali, da brez prijetnega okolja in poudarka na pristnejši komunikaciji »ustvarjanju t.i. satvičnega okolja«, ne bo posla. Ali pa bo postala fluktuacija kadra tak problem, da bo »posel odhajal« tako kot ljudje.