Ko se ohladi, postanejo misli vroče, notranja praznina pa večja

Petra Kovič
Ni prva iz sveta bogatih, ki se je naveličala glamurja in svojo lestvico vrednot, ciljev in potreb obrnila na glavo. Notranjo praznino je začela polniti s »pravimi« stvarmi. Pexels

Naš planet z življenjem, ki ga nosi, je magičen. Tako je intervju z naslovom Amerika je shizofrena zaključila Sally Ranney. Je okoljevarstvenica in aktivistka, ki je v Argentini in Patagoniji živela brez električne energije in se še danes oblači zgolj v »second hand shopih«, čeravno živi v bogastvu.

Je namreč tudi življenjska sopotnica ameriškega medijskega mogotca, soustanovitelja CNN in filantropa Teda Turnerja. Ni prva iz sveta bogatih, ki se je naveličala glamurja in svojo lestvico vrednot, ciljev in potreb obrnila na glavo. Notranjo praznino je začela polniti s »pravimi« stvarmi.

Z odnosom. Do ljudi, živali, planeta. Pa tudi z brezkompromisno kritiko neumnosti.

Če boste prebrali intervju, boste videli, da gospa Ranney ne hodi kakor mačka okrog vrele kaše. Nikakor ne. Pove brez ovinkarjenja in reče bobu bob. No, pa saj navsezadnje nova ameriška ideja, da bi protestnike morali kaznovati s petimi leti zapora ali jih celo tretirati kot morilce, ni nič drugega kot tiranija ali norost! Kaj takega si v Evropi ne predstavljamo. Za zdaj.

A če pride do kriznih okoliščin, pred katerimi nas spet svarijo analitiki, ko govorijo o pričakovanju tehnične recesije v Nemčiji (ki bi lahko vplivala na celotno celino), se življenje lahko obrne na glavo. Celo do te mere, da se začno v danes še ohlajenih glavah porajati vroče in nevarne zamisli.

Tega se zaveda Joe Kaeser, predsednik in izvršni direktor družbe, ki posredno zaposluje skoraj pol milijona ljudi. V svoji kolumni predlaga pet ukrepov za močnejšo Evropo in med drugim spomni, da »Evropa ni nikoli dokončana, saj vedno znova nastaja, pri čemer je treba graditi mostove, ne pa loviti čarovnice«. In če jih mi ne bomo znali (ali zmogli), jih bodo z veseljem prišli gradit Kitajci. No, saj to že počno. Malo za druge, veliko zase.

Dober primer je pelješki most, ki je bil za Kitajsko očitno dovolj velika bitka v veliki vojni za prevlado, da je v svoji ponudbi šla skoraj nemogoče pod ceno.


Dober primer je pelješki most, ki je bil za Kitajsko očitno dovolj velika bitka v veliki vojni za prevlado, da je v svoji ponudbi šla skoraj nemogoče pod ceno. Kitajska pač cilja na večje tarče, ki so vse prej kot komercialne narave. Pred našimi očmi se odvija sistematično uresničevanje velikih ambicij komunistične partije, ki želi, kot zapiše Zorana Baković, do sredine 21. stoletja Kitajsko spremeniti v največjo supersilo. In ni vrag, da ji ne bo uspelo. Pristop ima pravi, saj je za velike zmage vedno koristno stopiti en korak nazaj (za deset naprej).

Spoštovani, ne korakajte na mestu. Privoščite si lep konec tedna.
Več iz rubrike