Amerika je shizofrena

Sally Ranney je od otroštva veliko časa preživela v naravi. Odkrila je, da ima vse v naravi namen. Bila je ena prvih ženskih aktivistk, ki jo je organizacija Wilderness Society povabila na dvotedenski seminar v Washington. Tedanji podsekretar za notranje zadeve jo je vzel pod okrilje in jo poučil o vsem, kar se dogaja v politični prestolnici. »Kavbojske škornje sem zamenjala za visoke pete,« koloradske gore pa za kongresne dvorane, nam je povedala ob robu enodnevnega obiska v Celju, kamor je prišla na povabilo Zavoda 2030.


Sodelovala je s štirimi ameriškimi predsedniki. V administraciji Billa Clintona je bila v podporni skupini za vzpostavitev 700 milijonov dolarjev vrednega programa AmeriCorps (programa civilne družbe za vključitev odraslih v javno službo s ciljem pomagati drugim). Tesno je sodelovala z Alom Gorom, ko se je ukvarjal s kyotskim sporazumom, je dejala po dogodku »Mir, trajnost, mladi in vzor majhnih mest«. Sodelovala je z Barackom Obamo in Reaganovo administracijo. Videla je tudi vso bedo, ki jo okolju prinesejo ljudje, ki podnebne spremembe označujejo za teorijo zarot, kot je bilo v času predsedovanja Ronalda Reagana. »Reagan me je imenoval v predsedniško komisijo, kjer sem bila dve leti. Ukvarjala sem se s pregledom javnih zemljišč in pisala poročilo zanj in za kongres. To je bilo zelo dinamično in 'živahno' obdobje,« se spominja predsednika, ki je ob prevzemu ovalne pisarne s strehe Bele hiše nemudoma odstranil 32 sončnih panelov, ki jih je namestil Jimmy Carter, češ da so »le šala«.

Kako v dobi vse bolj črnogledih napovedi – izumiranje vrst, onesnaženost s plastiko, taljenje ledu … – gledate na svoje delo? Ste zaskrbljeni?

Seveda sem zaskrbljena. Ampak ne morem ne delati za blagor planeta. Moje šef je mati Zemlja in zanjo delam. Vse življenje sem aktivistka za naravo. Skrbi me, kam gremo, ampak ne bom odnehala.

Kako ste zapluli v te vode?

Ko sem bila mlada, sem z bivšim možem vsak dan s konjem gnala živino na pašo in domov. Opazovala sem naravo in sebe kot del nje. Že pred desetletji so v ZDA javne naravne površine začeli krčiti in v 'kampu za krave', kakor smo imenovali območje daleč od civilizacije, kamor smo poleti gnali krave na pašo, so predlagali posek dela nacionalnega gozda. O tem sem pri 19 ali 20 letih brala v časopisu. Ob prebiranju objavljenega pravnega poročila sem se zgrozila. Med drugim so hoteli odstraniti tudi naravni rezervoar vode, ki je bil vitalnega pomena tudi za redke prebivalce v tem hribovitem delu Kolorada. Kljub temu da so javnost pozvali k javni razpravi, mi niso hoteli izročiti papirjev, ki naj bi bili na vpogled. In tako se je začel moj boj za naravo in vse povezano s trajnostnim obdelovanjem zemlje, energetiko …
 

V več kot 40-letni aktivistični karieri ste sodelovali s štirimi ameriškimi predsedniki. Z Jimmyem Carterjem ste sodelovali v desetletni kampanji o zaščiti več kot 40 milijonov hektarov zemljišč, ki so zaščitena še danes. To je bila najobsežnejša zakonodaja o varovanju aljaške pokrajine. Je pod taktirko Donalda Trumpa, ki zavrača osnovne postulate klimatske znanosti in želi spodbujati fosilno industrijo, še varna?

Carterjev dosežek je bil poseben mejnik. A ni šlo kot po maslu. Da so zakonodajo dejansko sprejeli, smo morali trgovati in pustiti možnost morebitnega črpanja nafte in zemeljskega plina. Sedeli smo v temni pisarni in se spraševali, ali naj to naredimo. Sama sem bila proti, ampak drugače ni šlo. »Sally, ne skrbi. Čez 20 ali 30 let ne bodo hoteli nafte. Živeli bomo z obnovljivimi viri,« me je miril kolega. No, sedanja administracija Donalda Trumpa je območje odprla za črpanje črnega zlata. Sicer se je Sierra Club pritožil na sodišču in zdaj čakamo, kaj bo reklo vrhovno sodišče.

Jimmy Carter je bil v nasprotju z Billom Clintonom in Barackom Obamo edini, ki se ga še danes spominjajo kot največjega okoljevarstvenika.

Res je. Obama ni imel okolja v krvi in se mu ni posvečal vse do zadnje četrtine svojega mandata. Tudi z zdravstvom se je začel ukvarjati šele po tem, ko so demokrati dobili večino v predstavniškem domu kongresa, demokratski senat in predstavnika v Beli hiši. Takrat lahko dobiš podporo za svoje projekte. Obama se je odločil za zdravstvo, ne za okolje. Lahko bi se lotil obojega. Če kongres ne more delati dveh stvari hkrati, smo v veliki godlji.

Ronald Reagan je bil izmed vseh predsednikov, s katerimi ste sodelovali, najmanj naklonjen okolju. Njegova administracija je sprejela izredno agresivno politiko izdajanja dovoljenj za črpanje nafte in plina ter kopanje premoga na desetinah milijonih hektarov nacionalnih zemljišč. To je več kot katerakoli druga administracija v zgodovini, vključno s sedanjo. Ampak podobnosti med Trumpom in Reaganom so grozljive.

Res so grozljive. Ampak razlika med njima je, da se Trump o vsem odloča sam. Takšnega predsednika še nismo imeli. Trump je impulziven, ne pozna zgodovine, odloča se »po občutku«, ampak ta njegov »občutek« se je porodil v nekih povsem drugačnih časih. Je street fighter (ulični bojevnik, op. a.).

Je pa tudi goreč zagovornik teze, da podnebne spremembe ne obstajajo. Tvitnil je, da lahko vetrna elektrarna povzroči raka in da, če ne bo vetra, v hiši ne bo elektrike in kako bo potem žena gledala televizijo. To je enako noro kot Reaganovi izjavi, da drevesa bolj onesnažujejo okolje kot avtomobili in da če si videl eno drevo, si videl vsa.

Res je. Zato je težko logično delati z osebo, ki nima logike. Ali pa razuma. Podatki in dejstva ga ne ganejo in to je zastrašujoče. Veliko psihiatrov in psihologov je opozorilo, da je narcis. Takšni ljudje mislijo o sebi, da so bogovi. Seveda pa naftni in plinski industriji ustreza, da imamo predsednika, ki jim je naklonjen. In tega so se zavedali, še preden je bil izvoljen.

Nafta je že desetletja glavna valuta na svetu.

V ZDA ni težava le predsednik, ampak celotni ustroj, kako deluje ameriška demokracija. Podporniki svoje kandidate za predsednika ZDA na volitvah podpirajo z denarjem, prek tako imenovanih superpolitičnih akcijskih odborov (PAC), pri čemer podporniki ostanejo skriti. Ali menite, da z vsakimi volitvami industrija in njeni konservativni zavezniki upajo na novo obdobje deregulacije okolja in lažjega dostopa do nafte, premoga in lesa na zveznih zemljiščih?

Ne moremo reči, da naftna industrija in druge podpirajo zgolj republikance. Na milijone dolarjev so prek superpacov namenili tudi demokratom. Da bi se lahko kaj spremenilo, moramo narediti sistemske spremembe, kar pomeni denar pridobiti stran od politike. Rada bi videla, da bi imeli podoben sistem kot Britanci: neko določeno obdobje za politično kampanjo, ki ne traja leto in pol. V ZDA smo tega tako naveličani, da prenehamo poslušati in ušesa našpičimo šele tik pred volitvami in temu primerno glasujemo.

Še preden je Trump sedel v Belo hišo, je napovedal, da bo dovolil nadaljevanje gradnje plinovoda Keystone XL, ki ga je Obamova administracija dala v mirovanje. Kakšna prihodnost čaka tamkaj živeča plemena? Je že izpolnil napoved?

Veliko plinovodov se gradi, še več jih je predvidenih. V okviru organizacije International Women’s Earth and Climate Action Network, katere soustanoviteljica sem, se posvečamo prav problematiki, ki zadeva plemenske skupnosti. Ogromno novih načrtovanih plinovodov namreč krši ozemeljske pravice, ki so jim bile dane, pa tudi človekove pravice. Ne moremo verjeti, da se v tem času tako v ZDA kot v Kanadi dogajajo takšne stvari. Pa se, ker nafta teče proti denarju. Vse se dogaja zaradi denarja. In nafta je že desetletja glavna valuta na svetu. Je poceni in preprosta za uporabo. Če bi hoteli spremeniti to igro, bi morali preusmeriti ladjo, na kateri plujemo. In pri tem bo treba sodelovati – gospodarstvo in ljudje, predvsem z domorodnimi skupnostmi. Nekateri na srečo to počno že vrsto let.

Poleg podjetja Unilever, ki ga vodi Paul Polman, kdo še?

Richard Branson dela veliko dobrih stvari, tudi Cox News Media, ki prodaja določene dele podjetja in se usmerja v investicije v obnovljive vire energije. Tudi upravljanje podnebnih tveganj dobiva zagon na trgu tveganega kapitala, ker ljudje sprašujejo po tem. Če nekdo gradi hotel na plaži, hoče vedeti, kakšno je podnebno tveganje, sicer se projekta ne bo lotil. Na srečo zavedanje o podnebnih spremembah odzvanja tudi na finančnih trgih, kar je dobro. Finančna industrija se je začela odzivati; globalna korporacija Cargill se je lotila trajnosti dobavne verige. Home Depot, največji kupec lesa na svetu, ni vedel, kaj se dogaja z njihovimi dobavitelji. Ko smo jim povedali zgodbe, so spremenili model poslovanja – zdaj zahtevajo le trajnostno posekan les ali pa ga ne kupijo. Vse več podjetij se usmerja na trajnostno pot, ker to od njih terjajo potrošniki. Teh je še vedno malo, ampak nekje je treba začeti.

Vas kot aktivistko skrbijo novi zakoni, ki so v pripravi in ki bodo podlaga za kaznovanje okoljskih protestnikov, ki se borijo proti plinovodom? Nekateri pravijo, da bo zakonodaja strožja in da bodo kaznovani z do petimi leti zapora, kasneje pa želijo protestništvo izenačiti z umorom.

To je naravnost noro. To je tiranija. Trump je celo spodbujal svoje ljudi, ki jih je kongres povabil na zaslišanje v zvezi s tem, da se pozivu ne odzovejo. Nekateri odbori zato zdaj razglabljajo, ali naj sledijo temu zakonu ali ne. Razmišljajo, ali naj protestnike obsodijo ali ne. Ni mi jasno, zakaj zavlačujejo in da sploh razmišljajo o tem. Amerika je trenutno shizofrena. Razdvojenost je neverjetna. Republikanci imajo danes ogromno moči, ki je za časa Obame, čeprav je ponekod dovolil črpanje nafte in plina, niso imeli.

Ali ta zakonodaja naganja strah v kosti protestnikom?

Ne, prej nasprotno. Danes je več ljudi aktivnih na področju okolja in podnebja kot kdaj prej. Toliko jih nisem videla ali spoznala v zadnjih 30 letih. Prebudili so se, ker je Trump grožnja. Ker je tako slab. Kontrast je tako dramatičen, da so se ljudje morali prebuditi. Pobudnice in najbolj progresivne pa so ženske. Očitno potrebujemo dva ekstrema, da bi našli zlato sredino. Vse bolj se pomikamo proti novemu zelenemu dogovoru (new green deal). Verjamem v proces, ne verjamem pa več v vladavino prava. Ugotavljamo, da vladavina prava ne deluje, ko je na čelu države Trump.

Ali ni bilo vedno tako?

Je, vedno so obstajale vrzeli v zakonodaji. Ampak Trump prestopa meje. Ko je iz Bele hiše vrgel novinarje televizijske hiše CNN, sem vprašala Jimmya Carterja, kaj si misli o tem. In je odvrnil, da sam nikoli ni pomislil na kaj takega. Tudi drugi predsedniki niso nikoli pomislili na kaj takega. Bela hiša je imela vedno recipročen odnos z novinarji. Morda se niso strinjali z njimi. Morda so kdaj pristransko poročali. Trump ne spoštuje tradicije, vladavino prava pa le, če mu služi. Povezuje se z diktatorji, nasprotuje svojim sodelavcem in to je nevarno in mora oditi.

Ampak lahko bi dobil še en mandat.

Na žalost res obstaja ta možnost. Vendar so ljudje tako jezni, da se je na vmesne volitve (oziroma volitve sredi mandata, na katerih so volivci izbirali vse člane predstavniškega doma ameriškega kongresa in tretjino senatorjev, članov zgornjega doma, op. a.) odpravilo več ljudi kot na predsedniške. Ameriški milijarder in upravljavec tveganega sklada Tom Steyer, ki je bil aktiven tudi pri poskusih takojšnjega odpoklica predsednika (impičment), je namenil sto milijonov dolarjev za pozivanje, naj gredo ljudje volit. Sodeloval je z neprofitnimi organizacijami, ki so ljudi ozaveščale o dogajanju od vrat do vrat.

Kako pa se v dejanjih kaže odpor, o katerem govorite?

Ko nas je Trump povlekel iz pariškega sporazuma, se je 26 zveznih držav priključilo Kaliforniji, ki je bila odločena, da ostaja zaveznica sporazuma. S tem so dali klofuto Trumpu, češ, ne zanima nas, kaj boš naredil ti, mi bomo delali na lastno pest. Tako so se Havaji zavzeli za nično ogljičnost do leta 2025, Kolorado bo ničogljičen do leta 2040. S tem so tudi aktivirali trg za ničogljično industrijo in tehnologijo. Ne boste verjeli, ampak v ZDA so na pohodu vodik in vodikove tehnologije, pri čemer sledimo Japonski, Novi Zelandiji, Južni Koreji … V Avstraliji so pred kratkim našli način, kako iz amoniaka izluščiti vodik. Nove tehnologije so v vzponu.

Številni okoljevarstveniki opozarjajo, da bi moral biti v zgodovinskih knjigah Reagan zaradi okoljske politike zapisan kot eden najslabših modernih predsednikov in da bi ga morali nasloviti »Osem izgubljenih let«. Njegova vlada je namerno ignorirala dolgoročne težave, kot so globalno segrevanje, onesnaževanje, kisli dež, toksični odpadki, zmanjšali so pristojnosti in proračun Agencije za varovanje okolja (EPA) … Podobno kot danes počne Trump. Menite, da ga lahko Trump preseže?

Že za časa predsedovanja Georgea Busha so omilili okoljsko zakonodajo, da je postala bolj ohlapna. Trump pa bi zdaj rad odprl vsa območja za izčrpavanje naravnih virov. S tem sporoča, da je vse naprodaj. Kar niti ni neverjetno, saj prihaja iz takšnega okolja. Upajmo, da ga ne bo presegel v napačnih okoljskih odločitvah in da bo tudi trg in s tem industrija spregledala.
 

Organizacije in odbori, katerih članica ali pa soustanoviteljica ste, se ukvarjajo z različnimi stvarmi. S katero temo se trenutno najbolj ukvarjate?

Z različnimi, saj je vse na svetu povezano. Združeni narodi so sicer izpostavili nekaj področij skupnega dobrega, ni pa pravega zanimanja zanje. Trenutno se ukvarjamo z Arktiko in Antarktiko, dvema skrajnima poloma našega planeta, od katerih je odvisno vse na svetu. Ugotovili smo, in to smo predstavili tudi ključnim političnim akterjem na svetu, da nujno potrebujemo moratorij na iskanje in črpanje nafte in zemeljskega plina na morju, kar opravlja 23 podjetij na svetu. Smo odločno proti seizmičnemu testiranju v morjih in zahtevamo 15-letni moratorij seizmičnega testiranja, kar se časovno ujema s 16-letnim moratorijem na komercialni ribolov na območjih Arktike in Antarktike, kar je pet arktičnih držav že podpisalo. Pogodbo bomo predstavili v enem letu in upamo, da bodo voditelji to podprli. Le tako lahko damo temu občutljivemu območju čas, da si opomore. Ne pozabite, da za vsako operacijo na skrajnem severu ledolomilci tlakujejo pot tovornim ladjam in opremi, s katero iščejo nafto in zemeljski plin, pri čemer pozabljamo, da se z vsakim lomljenjem ledene ploskve led hitreje tali. Spremembe na Arktiki vplivajo tudi na zalivski tok. Ideja o moratoriju dobiva odziv in ta je večinoma pozitiven.

Arktiko si lasti pet držav. Tudi če bi prepričali Kanado, ZDA, Dansko in Norveško, da nemudoma prekinejo vse operacije na skrajnem severu, se zdi malo verjetno, da bi enako storila Rusija, ki tam postavlja vojaške baze, postaje za črpanje nafte in zemeljskega plina ter namešča plavajoče jedrske reaktorje.

Res je. Za nameček je Kitajska zgradila petnadstropni ledolomilec. Zato računamo na Arktični svet, v katerem je osem držav. Navsezadnje je predsednik sveta zahteval, da se o Arktiki, ki si jo lastijo vsi, ki so na severu, izreče tudi Evropska unija. Moratorij črpanja na območju, kjer so največje zaloge nafte in plina na svetu, bi pognal sektor obnovljivih virov energije. Zato upamo, da bomo lahko ohranili naš »termostat« in »prezračevalni sistem« na obeh polih.

Menite, da za modri planet, na katerem živimo, obstaja rešitev?

Sem večna optimistka. Moram biti. Imamo toliko rešitev, ni pa politične volje. Razdvajajo nas nepomembna prepričanja, namesto da bi se poenotili v zavedanju, da našemu planetu bije zadnja ura. Toliko ogljikovega dioksida ni bilo v ozračju še nikoli v zgodovini, za kar smo krivi ljudje. Če ne bomo spremenili načina razmišljanja in se lotili sistemskih sprememb, nam trda prede. Ljudje bi morali pomisliti na zanamce, se zavedati lepote tega planeta in vseh vrst bitij, ki bivajo na njem. Naš planet z življenjem, ki ga nosi, je magičen.