Prvi maj že zdaleč ni več tak, kot je nekoč bil. Že res, da je povsod po Sloveniji še veliko kresovanj, pobudniki katerih so v glavnem še ljudje, ki se odraščali ali živeli v socializmu. Generaciji »y« in »z« prvega maja ne praznujeta več kot praznika dela, ampak razmišljata predvsem o tem, kako dobiti ali pa obdržati delo. Različna sindikalna praznovanja, kolektivni golaži in zastonj dopusti v sindikalnih domovih se jim zdijo malo komični, predvsem pa eksotični.
 
Glede na to, da je ideja egalitarnega socialističnega raja propadla (in upoštevajoč dejstvo, da je bila resnično zelo utopična in v nasprotju z naravnim redom, kaj drugega ni bilo za pričakovati), se dandanes ne samo mlada, ampak tudi srednja in starejša generacija sooča s krutimi pravili kapitalističnega darvinizma, v kateri so najbolj kratko potegnili tisti, ki so se preveč zanašali na to, da jim bo, če jim bo zares hudo, pomagala država.
 
V resnici jim ni in jim bo tudi v prihodnje čedalje manj. »Free market« duh, v katerem se mora vsak pobrigati predvsem sam zase je že zdavnaj ušel iz stekleničke in prihodnost bo naklonjena predvsem bolj iznajdljivim, bolj prilagodljivim in bolj prefriganim. Še posebej manj kvalificirana delovna sila je tako posledično prepuščena sami sebi, oziroma v najboljšem primeru sindikatom, ki pa še zdaleč niso čudodelni in v praksi tudi ne pomagajo vsem, ki bi potrebovali njihovo pomoč.
 
A ne glede na to je treba biti do marsikaterega predstavnika delovne sile tudi kritičen. Neoliberalni duh (s krajšimi presledki) se po Evropi plazi že vsaj trideset let in vsak, ki mu intuicija kolikor toliko dobro služi, bi moral predvideti, da bo liberalnega kapitalizma čedalje več in ne čedalje manj. In res, država se je začela umikati iz čedalje več družbenih dejavnosti, pritiski za privatizacijo se množijo tudi v tradicionalnih državnih sektorjih, kot sta zdravstvo in javna infrastruktura, javni servisi pa čedalje bolj delujejo kot nekakšna tretjerazredna asistenca za socialce.
 

Tisti, ki so to začutili, so začeli že v devetdesetih letih iz javne pospešeno bežati v zasebno sfero. Mnogi so se, navkljub težkim začetkom in nedvomnemu tveganju, odločili za samostojno podjetništvo, odpirali so d.o.o.-je, ali pa bili vsaj popoldanski samostojni podjetniki. Že res, da so državne službice ali pa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas vzbujale določen občutek finančne in pravne varnosti, a vse to je šlo na rovaš dobrih odnosov, zadovoljstva na delovnem mestu in kreativnega dela.
 
Nas potem preseneča, da so nedavne evropske raziskave postregle s podatkom, da je kar 80 odstotkov vseh zaposlenih nezadovoljnih s tistim, kar počno za preživetje? Da v delu ne uživajo, da v njem ne vidijo nobene perspektive, da jih delovno mesto navdaja z zagrenjenostjo?
 
Mnogi se v svojih službah počutijo neizpolnjeni, občutek imajo, da delajo nekaj, kar jih ne veseli.
 
No, moje mnenje je, da lahko številni krivdo za tak mizerni položaj pripišejo samim sebi. Ko so bili še mladi, bi morali slediti svojim sanjam, morali bi več tvegati, in se marsičemu tudi odreči - če bi bilo treba, bi morali biti nekaj časa tudi v kreditih in minusih - to bi bilo povsem normalno, saj cena za svobodo in za »obdelovanje lastnega vrtička« nikoli ni bila nizka.
 
​
Namesto tega pa so raje sledili nespametnim naukom svojih staršev ali prijateljev, ki so jih učili, da je bolje imeti vrabca v roki kot pa goloba na strehi. Pri tem pa so jim zamolčali, da je ta vrabec v resnici ničvreden. Učili so jih, da je bolje svojo dušo prodati nekomu drugemu za prgišče fičnikov, kot pa slediti svojim sanjam in se podati na pot iskanja sreče.
 
A nekaterim se je vendarle izšlo in danes uživajo v tistem, kar počnejo. In pravi ti, zadovoljni delavci, dobri delavci, ustvarjalni delavci, so zmagovalci časa, v katerem živimo.
 
Raziskave uglednih svetovnih znanstvenikov namreč dokazujejo, da ni kapital tisti, ki bi človeka osrečeval (ta mu omogoča le finančno varnost), ampak, da so z endorfini (hormoni sreče) najbolj preplavljeni tisti, ki delajo tisto, kar jih veseli, pri čemer je njihov zaslužek le drugotnega pomena.
 
To pa je le še razlog več, da se vsi tisti nejeverni Tomaži, ki vas je še ostalo, čim prej podate na pot sledenja svojim lastnim sanjam. Ne glede na ovire, ki bi jih morali na njej preskakovati.
 
In pohitite, če ne boste, se boste hitro pridružili tistim 80 odstotkom zagrenjencev.