Kako živeti bolj preprosto življenje?

Kamo no Chomei, japonski avtor, pesnik in esejist, ki je živel v 12. stoletju, je v svojem znamenitem delu Račun desetmetrske koče (An Account of a Ten-Foot-Square Hut), opisal štiri ključne ideje, ki so skupaj spremenile to, kar bi bila sicer lahko popolnoma mračna izkušnja v izkušnjo globokega in umirjenega zadovoljstva. Knjigo je namreč napisal v obdobju življenja, ko se je odločil obrniti hrbet družbi, sprejel budistične zaobljube, se popolnoma izoliral od družbenega življenja, ki ga je prej živel na veliki nogi in visoko na socialni lestvici ter zaživel preprosto, zelo skromno življenje v majhni koči sredi gozda, povezan z naravo in vsemi lepotami le-te.

Lepota je zelo pomembna

Zdi se čuden začetek, ker si lepoto ponavadi predstavljamo kot izid ali rezultat neizmernega bogastva; elegantne oz. luksuzne posesti, milostnega doma ter izletov v mondene ter družbeno zaželene kraje. Vendar so te dragocene stvari samo najbolj očitni primeri lepote. Ko postane naš okus bolj občutljiv in dobi domišljija širino, odpade povezava lepote samo z denarnim oz. materialnim bogastvom, kajti mnoge, res lepe znamenitosti so dostopne le tistim, ki vedo, kako gledati.

Chomei je z občutljivim očesom okoli svojega skromnega doma odkril neskončen vir lepote: jesensko listje, cvetoče sadno drevje, taljenje snega, zvok vetra, ki šelesti skozi drevje, in dežja, ki pada po strehi. Vse to so brezplačni primeri lepote. Prav ideja, da se je treba soočiti z nenehno grdoto, je glavni krivec, da je gospodarsko življenje na nižji ravni tako zastrašujoče. Chomei je prepričan, da je protistrup prav v poudarjanju nenehnih priložnosti za vizualni užitek tudi pri najnižjem standardu in posameznikovih dohodkih.

Rešimo prst, da bomo rešili življenje

Čas je pomembnejši od denarja

Čeprav pravimo, da je čas dragocen, so naša dejanja tista, ki razkrivajo naše resnične prioritete. Velik del svojega zavestnega obstoja namreč posvetimo ustvarjanju in skušamo kopičiti denar. Imamo podroben in določen občutek finančnega računovodstva, medtem ko čas nevidno beži. V nasprotju s tem pa je imel Chomei izostren čut glede pomembnosti svojega časa brez prekinitev, ovir ali zadolžitev: »Lahko izbiram, kdaj bom počival in lenaril, kot sam želim, kajti tu ni nikogar, ki bi mi stal na poti ali vzbujal občutke sramu.« Imel je čas za igranje lutnje in ob tem razmišljal: »priznam, da moje spretnosti niso dobre,« a ker ni imel občinstva in se ni trudil kogarkoli zadovoljiti ali mu z igranjem ugajati, je v svojem igranju užival. Sam je igral, sam je pel - sam za svoje zadovoljstvo. Na enak način se je loteval tudi branja svojih priljubljenih knjig, ki jih je tudi večkrat ponovno prebral. Imel je čas za refleksijo in pisanje, meditacijo, kot tudi dolge sprehode, med katerimi je veliko časa porabil za razmišljanje o luni.

Njegove aktivnosti so bile usmerjene z njegovo voljo in se jih je loteval preprosto zato, ker je ob njih užival, ne pa zato, ker ga je kdorkoli prosil ali mu ukazal, naj se jih loti, ali bi bilo zanje pričakovano, da jih počne civiliziran človek. Tako je imel ta luksuz preprosto zato, ker je spregledal denarno povezavo s statusom in prizadevanji za njegovo dosego, kar nas lahko izjemno osiromaši za preživljanje kvalitetnega časa.

Foto: Getty Images

Vse je prehodno

Chomei primerja človeško življenje z reko: Kljub temu, da reka nepretrgoma teče, voda nikoli ne ostane enaka. Mehurčki, ki plavajo na njenih tolmunih, zdaj izginejo, zdaj nastanejo na novo, a nikoli ne zdržijo dolgo. In tako je tudi z ljudmi na tem svetu in z njihovimi bivališči. S tem opominja sebe in nas na napol zastrašujoče, napol osvobajajoče dejstvo, da je vse - naš obstoj, naši užitki, kot tudi naše težave - minljivo.

Naša življenja so kratka, zato je pomembna kakovost izkušenj in ne obseg našega imetja. Več stvari, kot posedujemo, bolj smo izpostavljeni nesreči in potencialni izgubi le-teh.

Stanje, ko smo v čistem toku kreacije

Svetovljani so manj srečni, kot se zdi

Večen strah, ki razjeda našo pripravljenost živeti preprosto življenje - v koči, če je potrebno, je prav zastrašujoča misel, da se imajo drugi ljudje čudovito, medtem ko mi nismo dobro in zamujamo veliko vsega. Življenje svetovljana s seboj prinese tudi težka bremena omejitev, napak in obžalovanj. »Modni svet«, kot ga je poimenoval Chomei, je poln krčenja; skrbiš za najmanjše aktivnosti, ne moreš biti avtentičen v svojem žalovanju ali veselju. V visoki družbi je vedno najpomembnejše razmisliti, na kakšen način bomo sojeni s strani članov družbe. V ospredju pa sta tudi zavist ter večna tesnoba, ki jo poganja strah pred izgubo statusa, kar blaginji odvzame zadovoljstvo.

Palače in lepe hiše ne pomenijo nič, če nimamo notranjega miru.

Chomei s to točko ni želel omalovaževati bogastva, temveč je samo primerjal in prepoznaval značilnosti, ki so zaznamovale njegovo prejšnje življenje, ki je bilo polno materialnih, statusnih simbolov, ter trenutno, ki je bilo preprosto in skromno.

Zaključil je z ugotovitvijo, da je bilo ravnovesje užitkov in zadovoljstva izrazito v prid slednjemu.

Vir: A Simpler Life, The School of Life

Žanjemo to, kar sejemo