Žanjemo to, kar sejemo

Nič več in nič manj. Ta rek velja za vse vidike našega življenja. Ko nam stvari tečejo kot po maslu, se nam zdi ta citat sam po sebi umeven.
Fotografija: Ljudje največkrat težko pogledamo resnici v oči. Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Ljudje največkrat težko pogledamo resnici v oči. Foto: Shutterstock

Nič več in nič manj. Ta rek velja za vse vidike našega življenja. Ko nam stvari tečejo kot po maslu, ko nam je življenje naklonjeno in nas zasipa z lepimi dogodki, radostjo in razvojem, takrat se nam zdi ta citat sam po sebi umeven. Logično kajne; kolikor truda vložim, toliko dobim. Ali drugače povedano; kakršen je moj vsebinski doprinos, taka bo tudi vsebina rezultata, ki ga dobim.

Kaj pa kadar ta rek stopi v ospredje tudi, ko se začne kaj v našem življenju komplicirati? Smo se tudi v takih trenutkih zmožni vprašati, kakšen je moj doprinos k temu? Kaj lahko jaz spremenim in tako postanem del rešitve? Do kje sploh seže moj vpliv in kje ga nimam več in moram dogodke preprosto sprejeti ali pa jih izpustiti, da gredo svojo smer.

Ljudje največkrat težko pogledamo resnici v oči. Se z njo soočimo brez izgovorov in lastnih želja ter pričakovanj. S praznim umom, samo s tem, kar je, brez mentalnih sodb o tem.

Kako torej priti v stik z rešitvijo? Pomembno je, da se zavedamo, da čisto vsak problem nosi v sebi tudi rešitev. Razčlenimo sedaj ta stavek malo podrobneje, kaj to pomeni v praksi.

image_alt
Človeški um deluje samo v eno smer

Ko je človek na primer soočen s situacijo, za katero meni, da je ne more več rešiti sam in ima občutek pad pozicije, je del rešitve v tem, da prosi za pomoč. Torej resnici pogleda v oči in si prizna, da sam ne zmore več tako naprej. To je v tem primeru problem, ki ga jasno identificira. Naslednji korak k rešitvi tega problema, kar je v tem primeru, da sam ne zmore več, je, da si poišče pomoč. Temu potem sledi najtežji del, ki pa je implementacija rešitve, do katere pride s pomočjo nekoga od zunaj. Nihče ne more živeti našega življenja namesto nas. In tako ljudje največkrat odnehajo prav v tej fazi. Implementacija je namreč pogosto povezana s spremembo in negotovostjo, ki ji sledijo odločnost, vizija in doslednost. Kadar ob tak problem trči človek, ki ni prej ničesar delal na svojem osebnostnem razvoju in rasti, potem postane to seveda največkrat tudi največji izziv in razlog, da le-ta odneha in ne izpelje stvari do konca. In cikel se čez nekaj časa ponovi, a vedno v hujši in težji obliki.

Kaj pa, ko je v naš problem vpletena še druga oseba in pot do rešitve ni odvisna samo od nas?

Pomembno je, da se zavedamo, da čisto vsak problem nosi v sebi tudi rešitev. Foto: Lyndon Stratford, Getty Images
Pomembno je, da se zavedamo, da čisto vsak problem nosi v sebi tudi rešitev. Foto: Lyndon Stratford, Getty Images

Če smo se zapletli v problem, ki je vezan na odnos z neko drugo osebo, in smo - kadar je ta problem prišel na plano - vsakič znova popustili in nismo izpeljali vseh korakov do rešitve, kar v praksi pomeni, da smo se o problemu vedno samo pogovarjali z ljudmi, ki so nas hoteli poslušati, ko pa smo bili na točki, ko bi morali ukrepati in nekaj v zvezi s tem narediti, tega nismo nikoli naredili. V takih primerih je neizbežno, da bo problem, ki ga na neki ravni puščamo nerešenega, eskaliral v vedno večje razsežnosti. In tako se bomo morali z njim vedno znova soočati.

Ne pozabimo, da smo se v tem primeru zavestno odločili, da puščamo problem nerazrešen. Če izberemo to pot, potem je edini način, da bomo ob vsem tem, kar bo ta odločitev prinesla, manj trpeli, ta, da se s to situacijo in odnosom, v katerega smo privolili, sprijaznimo ter sprejmemo vse, kar nam prinese in ni odvisno od nas. Tako bomo tudi, ko postane zelo naporno in boleče, čutili manj notranjega odpora in sčasoma vsega skupaj ne bomo več doživljamo kot problem. Pomembno je vedeti, da smo se v tem primeru sami odločili, da je to proces ali odnos, v katerem bomo sodelovali. Na tak način torej sprejmemo tudi svoj delež odgovornosti.

image_alt
Kako jezo pretvoriti v učinkovito delovanje?

Pri tem res ne smemo pozabiti, da imamo vsi svobodno voljo, ki nam je dana, in se vsak dan znova lahko odločimo za drugačno pot. Torej vsi izgovori, ki jih imajo ljudje, ko postane situacija neznosna, so v resnici samo igranje žrtve v nečem, kjer bi že zdavnaj lahko potegnili drugačno potezo in bi se zadeva lahko odvila popolnoma drugače ali pa se celo zaključila. In ravno v tem nesprejemanju in pričakovanjih, da se bo nekdo drug spremenil in bo zato lažje, tiči razlog vsega trpljenja.

Življenje se za nas odvija po natančnem načrtu, ki ga s svojimi odločitvami sooblikujemo. Prva, druga ali tretja pot - vseeno je, kaj izberemo, pomembno je, da to, kar pride s tem, kar izberemo, sprejmemo brez jamranja, odpora in pričakovanj, saj vsak globoko v sebi ve, kdaj in s čem se je odločil, da bo sprejel to pot. Za rastočega človeka je pomembno, da se z vsem, kar bo ta pot prinesla, odgovorno sooči; brez izgovorov in povzročanja občutkov krivde drugim ljudem.

V življenju nismo nikomur nič dolžni, zgolj sami sebi. Vsak mora sam odkriti pot, ki je zanj sprejemljiva, in se soočati z izzivi in težavami, ki jo ta prinese; odgovorno, pogumno, odločno in dosledno.  

image_alt
Odličnjakinja za tekočim trakom

Več iz te teme:

Več iz rubrike

Komentarji: