Definicija uspeha: Uspeh v idealnih okoliščinah

Idealne okoliščine »notranjega/idealnega uspeha« so na primer po starih šamanskih izročilih »rezervirane« za osebe, ki so dozorele. Slednje ne zasledujejo več osebnostnih vidikov uspeha (tj. lažnih, saj ustvarjajo navezanost na materialne vidike življenja), ampak je uspeh motiviran s strani notranjega vzgiba. Ta tip delovanja ima za posledico tudi družbeno dobrobit. Predvsem pa ni v ospredju glorifikacija ega skozi pozicioniranje v družbeni hierarhiji.
 
Kako tak uspeh dosežemo? V prvi vrsti je potrebno iskreno poznavanje sebe. To je sicer zelo širok pojem. Kaj v resnici pomeni poznavanje sebe? Pomeni poznavanje delovanja svoje osebnosti. Kako deluje naše mentalno in čustveno telo.

Sledi prepoznavanje slepih peg in bolečinskih jeder, ki se skozi kompenzacije želijo potešiti. To je načeloma lahko več-desetleten ali vse-življenjski proces. Seveda je pot k temu tipu uspeha tlakovana predvsem skozi nabiranje izkušenj, ki so vse drugo kot nenavezano delovanje za uspeh.
 
Osebnost gre skozi različne oblike tako navideznih uspehov kot razočaranj predvsem zato, da pride do dviga zavesti in »razosebljenosti« vzvodov za uspeh, ki temelji na vzgibih senčnih delov ega. Predvsem je potrebno ugotoviti, na katerem področju ima oseba privlak. To pomeni, da je njen življenjski namen ali pot, da tam osvoji veliko izkušenj in opravi veliko nalog.

Navadno je to področje nekaj, kamor nas naravno vleče in kjer čutimo, da enostavno moramo uspeti. Lahko je to partnerstvo, lahko je družina, osebno zdravje, umetnostno ali športno udejstvovanje, finance, narava itd.
 
Na tej točki bi poudaril vidik, ki se meni v pogovoru s starejšimi, ki so dosegli to osebno pomiritev zdi ključen in so ga večkrat tudi sami izpostavili: »Načeloma lahko počneš in zasleduješ uspeh 40 let na istem področju. Gre predvsem za notranji svet in občutke, ki jih doživljaš na določenem področju. Bolj kot si zrel/a in v stiku s seboj, bolj samo delovanje postane užitek in ne več doseganje«. Iz tega nato sledi tudi več sodelovanja, lahko rečemo tudi zdravega altruizma do svoje okolice in drugih ljudi.
 
Če povzamem v nekaj povedih. Načeloma, ko smo mlajši, enostavno zasledujemo uspeh v okviru tega, kamor nas vleče. Večina naših dejanj ne osmišljujemo iz nekega notranjega višjega vzgiba in se ne sprašujemo o posledicah svojih dejanj (ne zase, ljudi okoli sebe, sveta in našega življenje v širšem kontekstu bivanja). Ko pa se enkrat zgodi ta premik iz sfere osebne zadovoljitve ali pretiranega zadovoljevanja drugih, v zdravo postavljenost notranjih vzgibov/motivacije za dosego uspeha, lahko pričnemo govoriti o sebi ter lastnem uspehu. Ta je vezan na nas, naše višje poslanstvo in na izpolnitev določenih nalog zadanih pred fizično utelesitvijo.
 

Kako pa si lahko na poti tega pomagamo, da vemo, da zasledujemo pot lastnega uspeha?

Načinov je veliko, metod ogromno. Sam se rad pogovarjam z ljudmi vseh starostnih skupin in poklicnih sfer. Večini je skupno, da se na začetni točki oseba prične spraševati o smelosti svojega plana za svoj osebnostni uspeh. Sledi veliko samoizpraševanja, pogovora z ljudmi in v končni fazi preizkušanja različnih metod za samoraziskovanje.
 
Namen vsega je, da stopimo v stik s svojo telesno inteligenco, od katere smo večinoma odrezani. Torej, po domače, zdrav razum. Čeprav je le-ta precej bolj kompleksno definiran kot sama besedna zveza razkriva.

Naslednji korak je stik s svojimi čustvi in kaj nam le-ta sporočajo ob osebah, situacijah in nato ob naših vzgibih.
 
Zadnji korak, ki se ga skrbno neguje kot predhodna dva, je stik s svojo višjo zavestjo. Kakorkoli jo že poimenujemo.
Od tam pa sledi pot zavestnega delovanja. Tako sčasoma pridemo do tega, da se naš uspeh zgodi, ne da bi se zavedali. V njem smo izpolnjeni.