Definicija uspeha: Uspeh skozi dominanten družbeni okvir

O zgornjih štirih temah je veliko napisanega. Internet prenese vse. Od znanstvenih študij, poljudnih člankov, do raznih forumov, kjer vsak izrazi svoja mnenja, kot tudi novih spoznanj, ki zaradi različnih razlogov še niso ugledale luči sveta.
 
Danes, tudi v naslednjih dveh člankih, je moj namen pisati o uspehu. Torej se bom osredotočil na različne vidike uspeha. Tema, ki nikoli ne zastara. Pojem uspeha je hkrati tako splošen/širok in ob enem intimen in individualno obarvan.
 
V tem članku se bom osredotočil na to, kako je uspeh družbeno determiniran. Torej, kako se skozi dominantne vrednote kristalizira celoten civilizacijski okvir in način delovanja družbe. Povedano malo drugače, kako prevladujoče vrednote neke družbe v prostoru in času določajo merilo uspeha.
 
V naslednjem članku se bom osredotočil, kako se ta definicija uspeha preslika na družine oziroma nuklearno celico. Kako skozi primarno socializacijo (družinsko dinamiko) te dominantne vrednote in skozi njih, definicijo uspeha avtomatsko ponotranjimo.
 
Seveda naše družinsko okolje vpliva na nas kot posameznike/ce. Družina s svojimi vrednotami močno oblikuje naš individualni nivo definicije uspeha. Na tej točki lahko rečem, da je definicija, ali še bolje, naše doživljanje uspeha, mešanica družbene, družinske in individualne izkušenj ter izoblikovanih vrednot na podlagi le-teh.
 
Zadnji članek od treh bo govoril o tem, kako napraviti t. i. osebnostno individuacijo ali v terminologiji bioenergije popolno bioenergijsko postavljenost, da znamo dejansko slediti definiciji uspeha oziroma izpolnitve, ki je lastna nam samim. Zasledovati izpolnjenost, ki je lastna predvsem vsakemu posamezniku in njegovi življenjski poti (individualnemu ustroju).
 
Uspeh skozi dominanten družbeni okvir
 
Največji problem, ki ga vidim skozi prakso je, da je pot do izoblikovanja lastne definicije uspeha, ki dejansko prinaša zadovoljstvo, upam si trditi tudi izpolnjenost, povezana s stopnjo zavesti in ozaveščenosti slepih peg, ki jih vsak od nas ima.
 
Družba s svojo ideologijo materializma, dualnosti in strategije tekmovalnosti človeka z veliko začetnico (kar postanemo, ko naj bi opravili dobršni del osebnostne in duhovne rasti) odvrača od tega cilja. V samo jedro družbe je vtkan mehanizem, ki človeka odvrača od tega, da bi zasledoval uspeh, ki je njemu lasten. Morda povedano še bolje, ta avtomatski mehanizem nas odvrača od tega, da bi bilo dovolj 'postavljeni' za zasledovanje (doseganje) nam najbolj lastnega (najbolj ustreznega) uspeha.
 
Zakaj je takšen tip uspeha ključen? Ker ohranjamo svojo energijo (torej ne trošimo svoj življenjski chi), smo postavljeni v svojem delovanju in lahko ustvarjamo iz veselja. To pa seveda za sabo potegne ogromno stvari. Zadovoljstvo v družini, okolici, ne izčrpavanje zdravstvenega sistema itd.
 
Ampak vrnimo se na začetek članka. Kaj je uspeh v družbenem smislu in kako nas oblikuje?
 
Uspeh je seveda na nivoju družbe določen s prevladujočim družbeno-ekonomskim sistemom. Le-ta pa pogojuje določne vrednote (ali obratno vrednote ustvarjajo sistem, v katerem trenutno delujemo). Te vrednote so lahko konstruktivne ali v osnovi 'toksične' za družbo. Trenutno je prevladujoča ideologija v svetu boj/tekmovanje. Povedano drugače, prevladuje ideja o pomanjkanju, iz katerega izvira nato strategija tekmovalnosti. V osnovi se torej vse vrti okoli tega, da se v družbi pozicioniramo po rangih (lahko rečemo tudi kastah).
 
Ta 'stvar' ni nova. Izvira od vznika prvih civilizacij oziroma za tiste, ki verjamemjo v različne ezoterične tradicije, izvira ta življenjski nazor predvsem iz časa propada zadnje atlantidske civilizacije. Ker delujemo po nazoru tekmovalnosti in idej, ki nato postanejo naše kolektivne realnosti, da so na svetu omejeni resursi, je definicija uspeha v tej družbi sila enostavna: Tisti, ki nadzira največ resursov, ima največjo moč. Le-ta posledično upravlja z ideološkimi kot represivnimi aparati. Ti aparati niso več le na nivoju države, temveč so predvsem na nivoju korporacij, ki so postale transnacionalni aparati, ki določajo norme uspeha v družbi.
 
Višje, ko si po lestvici v teh transnacionalnih institucijah, kao boljši si po družbeni definiciji uspeha. Slednje dejansko ustvarjajo (reproducirajo) idejo tega, kaj mora civilizacija imeti, da je uspešna. To se preslika na nacionalne države, le-te pa potem preslikavajo na manjše družbene enote (skupnosti, razširjene družine, družine.).
 
Ker se kot ljudje rodimo v to juho prepričanj, percipiramo, da so norme uspeha, ki jih postavljajo še trenutni nosilci moči, samoumevne. Dokler se ne prične proces družbene razkroja, kateremu smo priča sedaj. Kot osebne transformacije, ki jo navadno katalizira osebna kriza.
 
Torej je v osnovi definicija uspeha iz vidika naše trenutnega civilizacijskega okvirja usmerjena popolnoma navzven. Usmerjena je samo v čute in njihovo zadovoljevanje. Nekoč sem slišal zelo smiselno poved: »Žrtvujemo svojo življenjsko energijo, da zasledujemo cilje in vrednote, ki nas na koncu pustijo prazne, samo da dobimo potrditev od ljudi in institucij, ki nam v resnici ne želijo ničesar dobrega«.
 
Nobena verzija resnice ni 100 odstotno pravilna. O tem, kar pišem je le moja perspektiva.  Vendar se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da ljudje, kljub materialnemu izobilju, ki je večji kot kadarkoli v zgodovini (vsaj v zahodnem svetu oziroma civilizacijskem okviru) niso izpolnjeni. Ne pravim, da je umik iz družbe ali zasledovanje samo duhovnega življenja pot, da dosežemo izpolnitev. Ne. Trdim pa, da se je potrebno zavedati, kako deluje družbena ideologija uspeha. Kaj so njene vrednote, kako delujejo njeni vzvodi in kaj je njihov cilj. Potem se lahko odločamo ali to špila z nami ali ne.
 
Prepičan sem, da če bi celotna družba pričela zasledovati drugačen set družbenega uspeha (kar se mimogrede že nastavlja), potem bi se vidik oziroma definicija uspeha spremenila v manj kot petih letih.
 
Naslednjič pa, kako uspeh definiramo na nivoju družine kot posledično individuma.