Definicija uspeha: norme za uspeh v družbi

V prejšnjem prispevku sem pisal o definiciji uspeha skozi prevladujočo družbeno prizmo. Danes bom pisal o tem, kako se preko prevladujočih družbenih vrednot oblikujejo naša družinska prepričanja/percepcije o uspehu. Ter kako le-te, potem oblikujejo psiho posameznikov.
 
Zagotovo je današnja oblika nuklearne družine kot primarne bivalne celice posledica oblikovanja družinske dinamike, ki so ga definirale prevladujoče religije. Vsaj v zadnjih 1500 letih. Ne trdim, da nuklearna družina v svoji strukturi mama, oče in otroci, ni obstajala že prej. Seveda je. Trdim le to, da je v zadnjih stoletjih postala to prevladujoča oblika našega druženja, bivanja in obstoja.
 
Nekoč je bil bistveno večji poudarek na razširjeni družini. Oziroma je imela večji poudarek plemenska/klanska oblika bivanja. Več je bilo skupnih prostorov, skupnih eksistencialnih potrebščin kot komoditet. Kako je to formo spremenila dominantna religija zahoda kot predvsem t. i. »nova religija« po 2. sv.v., tj. potrošništvo? Njen primarni cilj oziroma tarča je bila nuklearna družina in doseganje potrošniške samozadostnosti (zadovoljivosti). In z njo povezano 'vcepljenostjo' kapitalistične logike in vrednot.
 
Na tematiko »religizacije potrošništva«, ki je skovanka, je napisanih ogromno znanstvenih člankov. Gre predvsem za to, da se vzvodi, skozi katere se vzpostavljajo religiozne vsebine kot posledično prakse in seti vrednot, preslikajo na področje potrošništva (strategija tekmovalnosti in ločenosti). V slengu sem pogosto zasledil, da se je reklo, da so ljudje cerkve zamenjali z nakupovalnimi središči. To se mi zdi najboljša prispodoba.
 
Skozi študij in tekom svoje prakse z ljudmi kot podjetji sem prebral veliko besedil, ki se poglabljajo v tematiko nuklearne družine. Predvsem pa, kako je njeno upravljanje in definiranje predvsem po 2.sv.v. prevzel kapital. Specifično prevzeli so jo veliki kapitalski igralci, ki so imeli pod nadzorom večino industrije in podpornih dejavnosti. Le-tem je bilo v interesu ustvariti družbo komoditete, ki ni samostojna in je praktično odvisna od potrošnje.
 
Mnenje o tem, kaj je res in kaj ni prepuščam bralcu ali bralki. Sam sem tekom več let raziskovanja prišel do ugotovitev, da je do tega transferja prišlo. Če se je nekoč v času kolonializma osvajalo ozemlja, se je predvsem po koncu obeh svetovnih vojn, ideja novega imperializma usmerila predvsem na 'kultiviranje' potrošnje oziroma preživljanja prostega časa. Seveda s tem, ko je vsaj v 'razvitem svetu' nastopilo obdobje relativnega miru, se je fokus družbe kot družin spremenil.
 
Predvsem so po 2.sv.v. ZDA, kot velike zmagovalke vojne pričele s spretno politiko izvažanja svoje življenjske filozofije/ideologije.
 
Slednje so dosegle preko spretnih ozemeljskih kot diplomatsko/političnih poti. V resnici pa je šlo za ekspanzijo nadzora. Po 2.sv.v. so si ljudje želeli predvsem miru in materialnega izobilja. In kdo je bil boljši kot podjetja in njihovi lastniki, da to 'pravico' ponudijo ameriški družini in vsem njihovim zaveznikom. Veliki proizvajalci (sponzorji) vojne so svoje ciljne usmerjenosti za potrebe vojne, enostavno preusmerili na tržno usmerjene družine. Ne trdim, da je bilo vse slabo. Ter, da materialno dostojno življenje ni nujen predpogoj tudi za dvig zavesti. Ne, trdim samo, da se ni upošteval vidik trajnosti. Še vedno je vladala filozofija, ki še danes definira sodobno družino. Mi in oni. Ustvaril se je nov boj. Ne več za temeljne resurse, temveč za doseganje maksimalnega ugodja (kot še vedno resursov).
 
Tako je peščica posameznikov (z izjemnim materialnim kot socialnim kapitalom) z armado spretnih ideologov kot oglaševalcev spremenila podobo sodobnega sveta. Najboljša celica za prenos teh idej je bila družina. Postavil se je standard bivanja srednjega sloja in z njim povezane nuklearne družine v ZDA. Preko svoje globalizacijske agende se je nato ta nov stil življenja izvozil v cel svet (recimo, da so bile do devetdesetih let prejšnjega stoletja do neke mere izvzete komunistične države).
 
Preko standarda materialnega blagostanja srednjega sloja in z njo povezane (re)produkcijske enote oziroma družine so se nato vzpostavile tudi definicije uspeha. Povedano drugače, postavile so se norme bivanja. Kakšne avtomobile je potrebno imeti in koliko, standardi obleke, nepremičnin in vsega kar sledi. Na podlagi doseganja teh normativov ali nedoseganja se je definiral tudi uspeh v družbi. In seveda za 'nesledilce' tudi marginalizacija.
 
Tako so se rojevale generacije, ki so sledile tej logiki. Tako se je oblikovala splošna produkcijska enota in definirala moderna družina. Z njo pa prevladujoča logika uspeha. Kaj je danes drugače? Na prvi pogled ne veliko. Pa vendar je videti, da se kritična masa ljudi, ki slepo več ne zasleduje tega imperativa družine, postavljena po ameriškem modelu družine (izoblikovan predvsem po 2.sv.v.), veča. Ljudje se v novem tisočletju predvsem v novem desetletju precej več sprašujejo, katere vrednote resnično zasledovati. Temu je veliko pripomogla tudi diverzifikacija pomena kategorije nuklearna družina. Verjetno se bodo na globalni ravni te spremembe videle navzven v družbi, šele proti koncu desetletja kot napovedujejo številni analitiki.
 
Nato bo seveda vplival razmah tehnologije, spremenjene podnebne razmere in z njimi povezane družbene spremembe.
 
Zavedam se, da je področje, ki ga opisujem široko. Kot tudi, da je podvrženo marsikateri interpretaciji kot mnenju. Moj namen je bil predvsem vzpostaviti, skozi pisanje, da naš set prepričanj oziroma vrednot ni sam po sebi umeven. Temveč je predan v veliki meri avtomatsko iz generacije v generacijo. Njegov namen pa je, da se prikazuje kot naraven, edini možen in da se vanj ne poglablja ali dvomi. Na ta način se reproducira nekritično dojemanje realnosti kot danosti in uspavanje posameznikove moči, ki jo ima kot agent spremembe. Oziroma zavestnega kreatorja/ke, kar je v osnovi vsako človeško bitje.
 
V poljuden članek kot je ta, je težko strniti vse vidike in znanja, da ne bi prerasel v preobširno besedilo. Moja iskrena želja je, da bralca/ko nagovorim k raziskovanju.
 
Kaj pa individuum oziroma posameznik/ca? Kako je uspeh definiran na nivoju človeka kot individuuma? Zagotovo je v mlajših letih pogojen s tem, da želimo biti sprejeti. Ne pozabimo, da je strah pred izločenostjo iz skupnosti eden od najmočnejših kolektivnih strahov/prepričanj, ki je 'vgraviran' v našo skupno psiho. Tako se borimo za visokimi dosežki bodisi v športu, izobrazbi, glasbi kot kulturi. Vse to se potem prenese na profesionalno raven, ko postanemo mladi odrasli. Kaj je to drugače od kateregakoli obdobja v človeški zgodovini, ko je posameznik stremel po moči, priznanju in statusu. Popolnoma nič, se strinjam.
 
Drugače je v tem, da je v t. i. vodnarjevi dobi posameznik/ca, kljub doseganju normativov vedno bolj nezadovoljen. Seveda bi kdo argumentiral, da je bilo v prejšnjih obdobjih podobno. Samo imeli smo slabši metodološki kot stvarni način analiziranja navad in vedenja ljudi. Da so ljudje tudi doživljali osebnostne krize pa se je o tem bistveno manj govorilo. Morda. Ne vem. Težko je presojati neko preteklo obdobje skozi oči sedanje družbe.
 
Dejstvo v sedanji družbi je, da smo družba relativnega izobilja oziroma komoditete (ki je večja kot kadarkoli v preteklosti), pa kljub temu se pojavlja izrazito nezadovoljstvo tudi med tistimi, ki so kategorizirani kot družbeno uspešni. Ali je to posledica stalnega 'fomota' sodobne tehnološke družbe, nove energije, ki prihaja na Zemljo ali slučaj?
 
V praksi sem videl, da se ljudi spremenimo oziroma pričnemo dvomit v svoj individualni set vrednot skozi katerega dojemamo svojo individualno definicijo uspeha večinoma (samo), ko doživimo osebno krizo. Takrat smo bolj ranljivi, bolj odprti za spremembe zavedanja in zavesti.
 
Živimo v fazi naše družbe kot civilizacije, kjer se spremembe v isti časovni enoti napram 10 let nazaj, kaj šele 100 let ali 1000 let, dogodijo bistveno hitreje (gosteje). To pa pomeni, da človek doživi več notranjih sprememb kot jih je nekoč. Zato je nova normalnost, da se naša individualna definicija uspeha tako močno razlikuje od naših staršev. Oziroma se možno spremeni že samo v 10 letih.
 
Kaj pa je tista »prava definicija uspeha«, ki je lastna vsakemu posamezniku/ci? Kako lepo je to slišati in kako se cinik v meni oglasi: »Ja, no, kdo pa to živi? In kaj to sploh pomeni?«
 
O tej osebni oziroma resnično izpolnjeni definiciji uspeha se bereva v naslednjem prispevku.