Bo zaradi koronske krize v našem okolju vse več »Lidličev«

Pred leti sem brala o izrazu »Lidliči« in sem ga, vajena marsikatere zbadljivke, kar nekako preslišala. Pred kratkim pa me je, na enem izmed otroških igrišč, ta izraz ponovno zmotil. Obstala sem in napela ušesa. Želela sem se prepričati, ali sem morda slišala kaj drugega. Žal ne. Ista gospa, se je svojima otrokoma zadrla, naj se ne igrata s tistimi »Lidliči«, in se ob tem glasno smejala. Smeh, ali bolje rečeno posmeh, sta seveda posnemala tudi njena otroka.

Ni mi bilo vseeno, čeprav izraz ni bil namenjen meni, ali mojemu otroku. Poklicno sem deformirana, ampak kljub temu verjamem, da obstaja meja, do koder lahko vdiramo v zasebnost. Se pa tega očitno vsi ne zavedajo. Obstajati bi moral občutek, kakšno škodo lahko drugim ljudem, sploh otrokom, vzbudimo zgolj s kakšnim vzdevkom in komentarjem. Obstajati bi moral izrazit občutek za samodisciplino, ki bi preprečeval neposreden posmeh. Ne poznamo vseh zgodb ljudi, s katerimi se srečujemo. Vem, s tem pokažejo svojo kulturo, neolikanost in nesramnost, na drugi strani pa povzročajo neugodje in bolečine drugim ljudem. Brez kančka slabe vesti.
 
Posmeh boli. Zbadanja še bolj.
 
V očeh nekaterih staršev je, kot kaže, izjemnega pomena, da so otroci že zgodaj oblečeni v drage znamke in nakupovanje oblačil v trgovini Lidl, je vredno posmeha. Nikogar ne obsojam. Naj kupuje vsak tisto, kar želi in kolikor želi. Hudo pa mi je, da tako majhni otroci ne ločijo, ali nosijo majico za 5  ali 95 evrov. Vse do trenutka, dokler jim nekdo tega ne pove.



Podoživljam svoje lastne zgodbe, ker vem, kako težko je, ko si tarča posmeha. Ni lahko ohraniti nasmeh na obrazu in se delati, da ti ni mar, skrivati solze, ker nimaš. Ker nosiš oblačila, ki ti jih podarijo drugi in si zadovoljen, da nisi umazan ali strgan.

Postavlja se mi vprašanje, kdo lahko zase reče, da je večvreden od koga drugega, zgolj zaradi znamke oblačil, ki jo nosi njegov otrok in zakaj narašča število otrok, ki so prisiljeni sedeti na »Prestolu sramu«? V situaciji, v kakršni smo trenutno, bo žal najverjetneje naraščalo število »Lidlčev« in zaskrbljenih staršev, ki se bodo borili za preživetje svojih družin. Ni tako težko vzdržati se komentarja, če imamo več, od drugih. Ne rečem, da je treba vsakega tujca pomilovati, ali kaj podobnega, ampak spoštujmo ljudi, pokažimo kanček obzirnosti, uvidevnosti in ne pozabimo na prijazne odnose.
 
Ne pozabimo na pogovore o spoštovanju, empatiji, prijaznem sobivanju in pomoči drugemu.
 
Vcepimo otrokom vrednote. Zgodba se začne doma. Če bodo poznali spoštovanje in vedeli, kaj je toleranca in sprejemanje drugačnosti, strpnost, se etiketiranje ne bo dogajalo. Kako? Z lastnim zgledom, seveda. S svojim lastnim zgledom in razgovori jim razložimo, kaj pomeni biti strpen do vseh. Sploh vemo, kako bolijo izrečene besede? Se zavedamo, da otroci niso sposobni dojeti žalitev na tak način, kot smo jih sposobni dojeti odrasli? Lažje je kupiti najdražje čevlje in nič komentirati, kot pa kupiti rabljene in otroku razložiti zakaj ne more dobiti novih in kako jih naj ponosno nosi. Najpomembneje pa je, da jih naučimo, da so stvari, ki jih imajo ali nimajo drugi, njihova odločitev in da nimajo pravice biti oni tisti, ki bi sodili, ali je nekdo manj ali več vreden od njih.
 
Ne pozabimo, da so otroci naše največje ogledalo in da to, kar v veliki meri tako majhni otroci govorijo, je zgolj slika nas. Otroci se ne rodijo z možnostjo takojšnjega prepoznavanja, kdo je bolj reven in kateri izmed vrstnikovih staršev vozi dražji avtomobil. Nekdo mu mora te informacije predati.


Klofuta vsem, ki se sprenevedajo, da njihovi otroci niso takšni, da bi žalili, zmerjali, pisali ogabne komentarje na socialnih omrežjih. Zaskrbljujoče je, da je vse več takšnih otrok, ki se znajdejo na prestolu sramu. Kdo ima pravico določiti, da je nekdo reven? So takšne komentarje in zbadljivke morda slišali doma? Tudi če ga slišijo v vrtcu, šoli ali od vrstnikov, se moramo vmešati vsakič znova in razložiti, kaj je prav in kaj ne. Tukaj je vredno izgubljati našo energijo in čas. Premalo je izgovor, da tega niso slišali doma. Ni pomembno, kje so slišali zbadljivko. Naša naloga je, da jim razložimo, da je nekaj narobe in kako se oseba, na drugi strani, počuti.
 
Otroci so bili vedno slabi poslušalci. So pa zato odlični, ko gre za posnemanje. Posnemajo nas v naših dejanjih in besedah. 24 ur na dan, tudi takrat, kadar mislimo, da nas ne opazujejo.
 
To se tiče nas vseh in se dogaja v našem okolju. Ne odobravajmo zmerjanja, poniževanja, ampak spodbujajmo zdrave medsebojne odnose. Gre za življenja mladih oseb, ki sami ne znajo odreagirati. Posledice so trajne in škoda je lahko nepopravljiva. Nikoli ne moremo vedeti, kdaj se na tem prestolu sramu, znajdemo sami, ali naši otroci. Naj nam bo mar. Otroci naj se brezskrbno igrajo, tekmovalnost pa odrasli raje preusmerimo v kaj lepega in koristnega.