Strah pred globalno revščino

Po napovedi številnih mednarodnih finančnih institucij bo ta kriza dosti globlja, kot je bila finančna 2008–2009. Za revne države so posledice virusa lahko katastrofalne: več kot tridesetim državam grozi huda lakota, ki v vsaj desetih že ogroža prek milijon ljudi.
Fotografija: Za revne države so posledice virusa lahko katastrofalne: več kot tridesetim državam grozi huda lakota, ki v vsaj desetih že ogroža prek milijon ljudi. FOTO: NIKOLAY DOYCHINOV / AFP
Odpri galerijo
Za revne države so posledice virusa lahko katastrofalne: več kot tridesetim državam grozi huda lakota, ki v vsaj desetih že ogroža prek milijon ljudi. FOTO: NIKOLAY DOYCHINOV / AFP

Zaradi pandemije covid-19 smo priča številnim hudim posledicam za prebivalce po vsem svetu. Države se proti širjenju okužb borijo z izolacijo in prekinitvijo gospodarske dejavnosti, kar vodi v hitro krčenje mednarodnih gospodarskih tokov. Po napovedi številnih mednarodnih finančnih institucij bo ta kriza dosti globlja, kot je bila finančna 2008–2009.

Za revne države so posledice virusa lahko katastrofalne: več kot tridesetim državam grozi huda lakota, ki v vsaj desetih že ogroža prek milijon ljudi. Če dodamo še, da se izrazito poslabšuje stanje v zdravstvu, kjer se je »tradicionalnim« boleznim priključil še covid-19, vidimo, da je strah pred globalno razvojno krizo še kako upravičen.

Vsaj tri milijarde ljudi na svetu nima dostopa do čiste, tekoče vode. FOTO: REUTERS/Oswaldo Rivas 
Vsaj tri milijarde ljudi na svetu nima dostopa do čiste, tekoče vode. FOTO: REUTERS/Oswaldo Rivas 
Mednarodni gospodarski sistem se je dolga leta oblikoval na predpostavki, da sta odprtost in prost pretok blaga in kapitala (ljudi precej manj oziroma samo takrat, ko so jih razvite države potrebovale za svojo gos­podarsko rast) koristna in ju je treba z vsemi silami spodbujati. Tako so se oblikovale mednarodne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, tako so nastali mednarodni režimi v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Tudi manj razvitim državam se je v zadnjih desetletjih svetovala (ali kar zahtevala od njih) razvojna politika, ki je usmerjena v intenzivno mednarodno sodelovanje tako na pod­ročju mednarodne trgovine kot neposrednih tujih naložb.



Odprtost trgov naj bi po teoriji omogočala najbolj racionalno alokacijo proizvodnih virov in s tem najboljšo kombinacijo tako za proizvajalce kot potrošnike. Tudi prilivi tujih naložb naj bi koristili državam v razvoju, saj bi tako zapolnile vrzel med lastnimi (pre)skromnimi sredstvi za naložbe in potrebami, ki jih imajo.
 

Za mednarodno solidarnost odmerjen precej skop znesek


Nekatere države in mednarodne organizacije so se razmeroma hitro odzvale na koronsko krizo v državah v razvoju. Tako je EU preusmerila 15,6 milijarde evrov razvojnih sredstev v pomoč za reševanje pandemije. Mednarodni denarni sklad je 25 najbolj zadolženim afriškim državam ponudil odpis dolgov, da lahko ta sredstva namenijo reševanju pandemije.

Prve številke že opozarjajo, da se cilji na področju odpravljanja revščine oddaljujejo, da se namesto pozitivnih trendov pri odpravljanju lakote ta v številnih državah kritično poglablja. FOTO:  REUTERS/Agustin Marcarian
Prve številke že opozarjajo, da se cilji na področju odpravljanja revščine oddaljujejo, da se namesto pozitivnih trendov pri odpravljanju lakote ta v številnih državah kritično poglablja. FOTO:  REUTERS/Agustin Marcarian
Tudi Svetovna banka je ustanovila poseben urgentni sklad za pomoč pri stroških preprečevanja širjenja in zdravljenja covida-19. Skupina G20 je prav tako uvedla moratorij na odplačevanje dolgov za najmanj razvite države, da bodo lahko ta denar vložile v zdravstvo in gospodarstvo. A če zneske primerjamo s tistimi, ki jih razvite države namen­jajo lastnim gospodarstvom, vidimo, da je za mednarodno solidarnost odmerjen precej skop znesek, pa še ta bolj v obliki odpisov kot v obliki svežega denarja.

Še leta 2015 je svet sprejel trajnostne cilje raz­voja, s katerimi so se države zavezale intenzivnemu povezovanju pri reševanju globalnih problemov do leta 2030. Ko zdaj spremljamo dogajanje v posameznih revnejših državah, se nam zdijo taki globalni cilji povsem nerealni, pa četudi pomeni odstopanje od njih veliko nazadovanje za mednarodno skupnost.

Prve številke že opozarjajo, da se cilji na področju odpravljanja revščine oddaljujejo, da se namesto pozitivnih trendov pri odpravljanju lakote ta v številnih državah kritično poglablja. Vsaj tri milijarde ljudi na svetu nima dostopa do čiste, tekoče vode, številni živijo v slumih in begunskih taborih, kjer je nemogoče, celo ironično govoriti o socialni distanci, v državah, kjer imajo dva zdravnika in šest bolniških postelj na razpolago za 10.000 prebivalcev.
 

Več iz rubrike

Komentarji: