Bitka za moč
Ljudje medsebojno tekmujemo za energijo. To počnemo nezavedno ob vsakem srečanju.
Odpri galerijo
Če opazujemo svoje delovanje in delovanje drugih, tekmovanje ozavestimo in počasi spoznamo prikrito naravo človeških konfliktov. Bolj ko ga ozavestimo, bolj jasno nam je, da tako pridobljena energija ne traja dolgo. Večje zavedanje nas pripelje do spoznanja, da prava energija, ki jo iščemo, izhaja iz univerzalnega vira. Ni treba, da si prilaščamo energijo drugih ljudi.
Te navade počasi opuščamo, ko se čedalje bolj zavedamo nagnjenja, da bi nadzirali, spodkopavali in ukazovali ali se trudili ugajati.
Bitka za moč se začne s prvimi glasnimi kriki, ki naznanjajo naš prihod na svet. Nagonu po preživetju se pridružijo psihološke in duhovne potrebe po varnosti, bližini, denarnem blagostanju, občutku pripadnosti, priznanju in obvladovanju življenja. Vse, kar si prizadevamo doseči v zunanjem svetu, temelji na ohranjanju teh potreb v ravnotežju.
V trenutku, ko pa je katera od potreb nezadovoljena, usmerimo vso energijo v prizadevanje, da bi jo zadovoljili.
Že v otroštvu spoznamo, da »moramo nadzorovati«, če hočemo ohranjati energijo. Preživetje v otroštvu je odvisno od odraslih skrbnikov. Potrebujemo njihovo energijo, zato razvijemo posebne metode. Bistvenega pomena za naš razvoj pa je, da dobimo dovolj ljubezni, ki nam daje občutek varnosti, in dovolj priznanja, da oblikujemo svojo identitete.
Izmenjava energije poteka ves čas in vsepovsod, a se je komaj zavedamo - dokler se nam energija občutno ne poveča ali izčrpa. Enega od modelov te izmenjave je Eric Berne sijajno povzel v sistemu, ki ga je poimenoval transakcijska analiza.
Ko je s sodelavci analiziral človeške transakcije, je prepoznal neusmiljeno tekmovanje za pozornost. Pozitivna pozornost, ki smo je deležni med odraščanjem, nam pomaga oblikovati občutek, da smo v redu, da smo vredni in pomembni. Tako kot se naučimo maternega jezika, prevzamemo tudi jezik družbene izmenjave, ki postane običajen način dajanja in prejemanja energije in ne zahteva večjega razmisleka. Zelo rado pa se zgodi, da obtičimo v tehnikah, ki so bile učinkovite v zgodnjem otroštvu.
Položaje zavzamemo in utrdimo presenetljivo zgodaj, v obdobju od drugega, ali celo prvega, do sedmega leta starosti. Glede na človekov položaj je moč zlahka sklepati, kakšno je bilo njegovo otroštvo. Če tekom življenja nič ne poseže vmes, človek ta položaj vse življenje utrjuje in se trudi odpravljati okoliščine, ki ga ogrožajo. To počne tako, da se jim izogiba, odvrača nekatere prvine ali izzivalno manipulira z njimi in jih spreminja iz groženj v upravičenosti.
V zgodnjem otroštvu imamo manj ego obramb, zato ne moremo razumeti učinkov zanemarjanja, smešenja in kritiziranja. Med odraščanjem pa nakopičena negativna srečanja močno vplivajo na samovrednotenje in pričakovanja, ki jih gojimo. Živimo v pomanjkanju in naravno je, da si želimo opomoči z energijo, ki jo dobimo od drugih.
In sedaj vprašanje; kako smo se počutili, če je spet preusmeril pozornost na skupino in so nas tako dvakrat ignorirali; najprej skupina in nato še ta oseba? Kako smo občutili tok energije, ko smo ugotovili, da nas nihče ne posluša? Najbrž smo se počutili nekako nepriljubljeni ali celo nevidni.
Morda je dogodek okrepil naše naravno nagnjenje, da se ne izpostavljamo, da smo zadržani in tihi, ali pa smo se mogoče odzvali bolj agresivno in zahtevali prepoznanje. Morda smo samo skomignili z rameni in se obtožili, da nam manjka samozavesti ali pa smo zamerili drugim, ker so tako neobčutljivi.
Ko se zavemo, kako se podcenjujemo, lažje prevzamemo delno odgovornost za negativno energijsko izmenjavo.
Rast se začne, ko odgovore iščemo v sebi in ne krivimo več drugih za svoje občutke, marveč jih obenem z intuicijo začnemo obravnavati kot svoje učitelje.
Nerazumne bitke za moč izbruhnejo takrat, ko začutimo, da nekdo zlorabi našo pozornost in nam jemlje energijo. Borimo se, da bi obvladali položaj.
Potrebe po nadzoru se najlažje rešimo tako, da se v trenutku, ko se počutimo ujete ali nas je strah, posvetimo svojim občutkom. Ni treba, da razčlenjujemo druge ali jih skušamo spreminjati. Dovolj je, da se vprašamo: »Kaj čutim v tem trenutku? Zakaj je to potrebno?«
Ko se povežemo s svojim notranjim Jazom in s prvinskimi občutki, se lahko soočimo s to situacijo v skladu s svojo resnico. Lahko se strinjamo ali ne strinjamo, ne da bi nam bilo treba zmagati - nato pa preusmerimo pozornost na univerzalni vir energije in se priključimo nanj.
Ozaveščajte svoje vsakdanje delovanje z ljudmi in ugotovite, ali komunicirate s stališča starša, otroka ali odraslega.
Opazujte razliko v energijskem pretoku med sodelavci in podrejenimi ali nadrejenimi na delovnem mestu. Ste avtentični? Ali v katerem odnosu osvobajate ali zavirate pretok energije? S kom pretežno delujete v stiku s svojo resnico, pravim jazom oz.- v stanju odraslega?
__________
Vir: The Celestine Prophecy; J. Redfield, C. Adrienne
Te navade počasi opuščamo, ko se čedalje bolj zavedamo nagnjenja, da bi nadzirali, spodkopavali in ukazovali ali se trudili ugajati.
Bitka za moč se začne s prvimi glasnimi kriki, ki naznanjajo naš prihod na svet. Nagonu po preživetju se pridružijo psihološke in duhovne potrebe po varnosti, bližini, denarnem blagostanju, občutku pripadnosti, priznanju in obvladovanju življenja. Vse, kar si prizadevamo doseči v zunanjem svetu, temelji na ohranjanju teh potreb v ravnotežju.
V trenutku, ko pa je katera od potreb nezadovoljena, usmerimo vso energijo v prizadevanje, da bi jo zadovoljili.
Že v otroštvu spoznamo, da »moramo nadzorovati«, če hočemo ohranjati energijo. Preživetje v otroštvu je odvisno od odraslih skrbnikov. Potrebujemo njihovo energijo, zato razvijemo posebne metode. Bistvenega pomena za naš razvoj pa je, da dobimo dovolj ljubezni, ki nam daje občutek varnosti, in dovolj priznanja, da oblikujemo svojo identitete.
»Potreba po nadzoru in zasvojeno prizadevanje po oblasti je univerzalno iskanje. Njegov cilj je izogibanje notranji praznini. Zaradi tega cilja in tudi zato, ker oblikuje temelje vseh nezdravih zasvojenosti, ji lahko podelimo naziv mojstrske odvisnosti.« (Philip Kavanaugh)
Vsakodnevno življenje je medsebojna izmenjava energije
Izmenjava energije poteka ves čas in vsepovsod, a se je komaj zavedamo - dokler se nam energija občutno ne poveča ali izčrpa. Enega od modelov te izmenjave je Eric Berne sijajno povzel v sistemu, ki ga je poimenoval transakcijska analiza.
Ko je s sodelavci analiziral človeške transakcije, je prepoznal neusmiljeno tekmovanje za pozornost. Pozitivna pozornost, ki smo je deležni med odraščanjem, nam pomaga oblikovati občutek, da smo v redu, da smo vredni in pomembni. Tako kot se naučimo maternega jezika, prevzamemo tudi jezik družbene izmenjave, ki postane običajen način dajanja in prejemanja energije in ne zahteva večjega razmisleka. Zelo rado pa se zgodi, da obtičimo v tehnikah, ki so bile učinkovite v zgodnjem otroštvu.
Položaje zavzamemo in utrdimo presenetljivo zgodaj, v obdobju od drugega, ali celo prvega, do sedmega leta starosti. Glede na človekov položaj je moč zlahka sklepati, kakšno je bilo njegovo otroštvo. Če tekom življenja nič ne poseže vmes, človek ta položaj vse življenje utrjuje in se trudi odpravljati okoliščine, ki ga ogrožajo. To počne tako, da se jim izogiba, odvrača nekatere prvine ali izzivalno manipulira z njimi in jih spreminja iz groženj v upravičenosti.
Izguba pozornosti
V zgodnjem otroštvu imamo manj ego obramb, zato ne moremo razumeti učinkov zanemarjanja, smešenja in kritiziranja. Med odraščanjem pa nakopičena negativna srečanja močno vplivajo na samovrednotenje in pričakovanja, ki jih gojimo. Živimo v pomanjkanju in naravno je, da si želimo opomoči z energijo, ki jo dobimo od drugih.
- Primer iz življenja
In sedaj vprašanje; kako smo se počutili, če je spet preusmeril pozornost na skupino in so nas tako dvakrat ignorirali; najprej skupina in nato še ta oseba? Kako smo občutili tok energije, ko smo ugotovili, da nas nihče ne posluša? Najbrž smo se počutili nekako nepriljubljeni ali celo nevidni.
Morda je dogodek okrepil naše naravno nagnjenje, da se ne izpostavljamo, da smo zadržani in tihi, ali pa smo se mogoče odzvali bolj agresivno in zahtevali prepoznanje. Morda smo samo skomignili z rameni in se obtožili, da nam manjka samozavesti ali pa smo zamerili drugim, ker so tako neobčutljivi.
Ko se zavemo, kako se podcenjujemo, lažje prevzamemo delno odgovornost za negativno energijsko izmenjavo.
Rast se začne, ko odgovore iščemo v sebi in ne krivimo več drugih za svoje občutke, marveč jih obenem z intuicijo začnemo obravnavati kot svoje učitelje.
Bitke za moč in ego stanja
Nerazumne bitke za moč izbruhnejo takrat, ko začutimo, da nekdo zlorabi našo pozornost in nam jemlje energijo. Borimo se, da bi obvladali položaj.
Potrebe po nadzoru se najlažje rešimo tako, da se v trenutku, ko se počutimo ujete ali nas je strah, posvetimo svojim občutkom. Ni treba, da razčlenjujemo druge ali jih skušamo spreminjati. Dovolj je, da se vprašamo: »Kaj čutim v tem trenutku? Zakaj je to potrebno?«
Ko se povežemo s svojim notranjim Jazom in s prvinskimi občutki, se lahko soočimo s to situacijo v skladu s svojo resnico. Lahko se strinjamo ali ne strinjamo, ne da bi nam bilo treba zmagati - nato pa preusmerimo pozornost na univerzalni vir energije in se priključimo nanj.
Ozaveščajte svoje vsakdanje delovanje z ljudmi in ugotovite, ali komunicirate s stališča starša, otroka ali odraslega.
Opazujte razliko v energijskem pretoku med sodelavci in podrejenimi ali nadrejenimi na delovnem mestu. Ste avtentični? Ali v katerem odnosu osvobajate ali zavirate pretok energije? S kom pretežno delujete v stiku s svojo resnico, pravim jazom oz.- v stanju odraslega?
__________
Vir: The Celestine Prophecy; J. Redfield, C. Adrienne
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj