»Kaj je težava? Da imajo nogometaši namesto 7 samo 6 ferrarijev?«, je prejšnji teden predsednik španske La Lige Javier Tebas zadel bistvo neuspešnega upora nekaterih velikih španskih klubov, katerega namen je bil iz »plebejske« Uefe prebegniti v prestižno superligo in, kjer se je zelo izkazal Uefin predsednik Aleksander Čeferin. 

Bolna denarna hrepenenja se še posebej izrazito pokažejo na tistih področjih družbenega udejstvovanja, kjer so akterji povečini izšli iz revnih krogov, med katerimi še posebej izstopajo nogomet, boks, igre na srečo, (semilegalno) posojanje denarja, ipd.

Nalijmo si čistega vina. Pohlepni in nemarno bogati ljudje niso srečni. Morda le kakšen posebnež med njimi, a saj veste, to je izjema, ki potrjuje pravilo. V čem je torej »catch« hlepenja po 7 ferrarijih, milijardah dolarjev, dvanajstih vilah, v katerih se tako ali tako ne da naenkrat živeti, če pa je ultimativni cilj vsakega razumskega in uravnoteženega človeka  doseganje pristne sreče, do katere pa vsa ta imovina ne vodi?  


Gre za kemijsko neravnovesje v možganih? Kaže, da je pri teh ljudeh tisti možganski »drive«, ki je dovzeten za zdravo mero, v okvari. To pa povzroča nekontrolirano delovanje tistega »driva«, ki je dovzeten za pohlep. Podobno kot se 150 kilogramov težak človek ne more in ne more ustaviti pri svojem žretju. Ali pa džanki pri fiksanju, nasilnež pri pretepih. Edina razlika je, da 7 ferrrarijev zdravja ne uničuje v taki meri kot mastna hrana ali koka.

Kar pa še ne pomeni, da je pohlep zdrav. Nasprotno. Psihološko gledano je skoraj enako škodljiv kot revščina. Človek, ki je suženj svojega pohlepa duhovno trpi podobno kot človek, ki se komaj prebija iz dneva v dan, upajoč, da bo na koncu meseca ostalo dovolj za plačilo položnice za elektriko. Če ne verjamete, si kar oglejte s kakšnimi ksihti večina tajkunov hodi po svetu: zaskrbljeni, mrki, sumničavi, paranoični, nesrečni.   



A pohlepni ljudje imajo to prednost, da se lahko ozdravijo, a le, če si to zares dovolj močno želijo.

Kako? Popraviti morajo tisti hiperaktivni »drive«, ki je odgovoren za kopičenje denarja. To sicer ne bo najlažja naloga: navada je namreč železna srajca in, če nekdo trideset let razmišlja le o tem, kako premoženje v višini milijon dolarjev, povečati za petkratnik, desetkratnik, stokratnik, bo, če bo želel s tem prenehati, zašel v abstinenčno krizo. Soočil se bo s podobnimi demoni kot kadilec, ki je prenehal kaditi, potem, ko je pokadil dve škatli cigaret na dan.

A kmalu bodo stvari začele postajati lepše, precej lepše. 

Vsako jutro, ko se bo zbudil, njegova prva misel ne bo več milijonski posel, ampak, kakšno srečo pravzaprav ima, ker ga je prebudil orkester ptičjega petja. Nato bo sledila postopna preobrazba starih pohlepnih navad v nove bon vivantske šege: dolg zajtrk s kavo, croissanti in grškim jogurtom v travi, sprehod so bližnjega potoka, fotografiranje metuljev, obisk knjižnice, izbor vrhunske lirike, okusno kosilo v italijanskem stilu, popoldne lahkoten jogging ob poslušanju Phila Collinsa ali Freddya Mercurya, zvečer posvečanje družini, pomoč pri sinovi domači nalogi, ogled kakšnega Benignija, denimo La Vite e Belle ob okusnem kozarčku Casillera Del Diabla in potem spanec. Perfect day!


Kje pa so v tej enačbi službene zadeve? No, seveda, ne bo šlo niti brez obiska pisarne, ampak, če je pravi biznismen, si je poslovno življenje verjetno že organiziral tako, da lahko v primeru njegove odsotnosti, delovne naloge za nekaj časa prevzame njegov zaupanja vredni staff, kajne?

In zdaj še jagoda na torti v tem procesu uživaške preobrazbe: namreč altruizem, dajanje drugim. Ves tisti denar, ki ga je prej desetletja kopičil v ihtavi maniri, da bil on še bolj bogat, reveži pa še bolj revni (sindrom Superhika iz legendarnega Alan Forda, ki so ga ponotranjili številni tajkuni), naj preusmeri v donacije dobrodelnim društvom, v razvoj kulture in znanosti, izbere naj si klošarja, ki ga po redno zalagal s kakšnimi evri, in veliko, res veliko časa naj posveča svojim najdražjim. Družini, najboljšim prijateljem, najljubšim sodelavcem, dobrim in prijetnim ljudem, pametnim ljudem.

Sreče, ki jo bo ob tem občutil, se ne bo dalo primerjati z ničemer, kar je izkusil doslej, še najmanj pa z nakupom 7. ferrarija.