Nikogaršnja zemlja ali »tam, kjer je duty free«

Še pomnite, da so bile prostocarinske prodajalne pred vstopom Slovenije v EU na tako rekoč vsakem cestnem mejnem prehodu? Postanek v pasu med dvema državama je bil na dopustniški poti obvezen. Najbolj živahno je bilo na meji z Italijo, kjer so opravili dve tretjini prostocarinske prodaje. Aktivni so bili tudi Štajerci in Avstrijci, saj so naredili več kot 25 odstotkov prodaje na mejnih prehodih z Avstrijo.

Komaj za tem so po obsegu prodaje sledile prodajalne na mejah s Hrvaško in Madžarsko. Danes obmejne prodajalne večinoma zapuščeno samevajo in propadajo, skupaj s carinskimi hišicami in policijskimi poslopji. A četudi jih pri nas ni več, so globalno še vedno velik posel. Največji delež, več kot četrtino prostocarinskega trga, predstavlja azijsko-pacifiška regija. Z 20-odstotnim tržnim deležem ji sledi Severna Amerika, tej pa Bližnji vzhod in Afrika, kjer ustvarijo dobrih 16 odstotkov svetovne neocarinjene prodaje. Nekaj prodajaln živi tudi v Evropi. Letališča in križarke so eni izmed redkih primerov, kjer je blizu nas mogoče kupovati neocarinjene izdelke, nekateri pa prostocarinsko nakupujejo tudi v celinski Evropi.

V gorah se kupuje ceneje

Švicarji in tujci dopustujejo v vasici Samnaun v švicarskih Alpah. Ob smučarskih napravah je na skoraj 2000 metrih nadmorske višine na voljo tudi prostocarinsko nakupovanje. Foto Shutterstock

Med bolj znanimi evropskimi prostocarinskimi lokacijami je vasica Samnaun v švicarskih Alpah, kjer je na skoraj 2000 metrih nadmorske višine ob smučarskih napravah na voljo tudi prostocarinsko nakupovanje. Samnaun, ki skupaj z avstrijskim smučiščem Ischgl tvori največji smučarski center v vzhodnih Alpah Silvretta Arena, dve tretjini dohodka dobi iz prostocarinske prodaje.

Vse prodajalne v kraju so v lasti dveh družin; Zegglovi in Hanglovi vodijo posel prostocarinsko razpršenega nakupovalnega središča v Somnaunu. Celotno podobo vasice je mogoče povezati s prodajo neocarinjenih izdelkov, ki privabljajo obiskovalce. V preteklosti so toliko zaslužili, da je vasica postala smučarska posebnost.

Podobno je z italijanskim, prav tako smučarskim krajem Livigno. Idilično mestece je s svetom povezano samo s tremi cestami, ki so v zimskem času težko prevozne. Davčna politika je tam tako ugodna, da kraj enačijo z davčno oazo. Včasih eno najrevnejših mest italijanskega goratega območja je postalo bogato zaradi davčnih olajšav. Prvotno so jih uvedli z namenom, da bi izboljšali razmere v mestu, povečali zadovoljstvo prebivalcev in se tako izognili morebitni težnji po odcepitvi.
V Italiji pa obstaja še ena davčna posebnost; italijanska eksklava Campione d'Italia, ki slovi po igrah na srečo. Objezersko mesto je imelo že pred začetkom druge svetovne vojne zelo ohlapne zakone, kar zadeva igre na srečo.

Med posebnostmi evropskih prostocarinskih lokacij je še Andora. Več kot 500 trgovin vsako leto privabi okoli osem milijonov Špancev in Francozov, ki ceneje nakupujejo tobačne izdelke, alkohol in kozmetiko. Turizem v tej žepni državici predstavlja skoraj 80 odstotkov celotnega BDP. Po večini turiste pritegnejo poletna in smučarska letovišča ter seveda prostocarinske prodajalne. Malo pa je razlogov za obisk niti dva kilometra velikega nemškega otoka Heligoland. Leži v mrzlem Severnem morju in poleg restavracij ponuja prostocarinsko nakupovanje. To je dovolj, da turisti tja prispejo s križarko ali letalom.
 

V Sloveniji ni izjem duty free

Okrog novega milenija so se evropske prostocarinske prodajalne postopoma začele zapirati. Pri tem so prednjačile predvsem države EU. Slovenija je to področje začela urejati že pred vstopom v EU, ko je svoj carinski režim usklajevala s tistim v Uniji in si tako tlakovala pot k priključitvi. Z vstopom v skupni evropski gospodarski prostor se je blago iz 35 slovenskih duty free prodajaln začelo prodajati po običajnih davčnih stopnjah. Cene izdelkov v njih so se tako zvišale, zato so nekatere tudi zaprle svoja vrata. Pot preoblikovanja duty free prodajaln so prehodili vsi obmejni trgovci iz držav, ki so se priključile EU; pred nami Italijani, za nami Hrvati.

Sicer nekatere prodajalne še danes delujejo na mejnih prehodih, vendar neocarinjenih izdelkov ne ponujajo več. Kompas MTS (preimenovan v Kompas Shop), ki je bil v Sloveniji njihov največji lastnik, je prilagodil svoj poslovni model. Prostocarinske prodajalne je spremenil v običajne trgovine, kar mu predstavlja večino dohodkov, ob tem pa so se ukvarjali še z gostinstvom, turizmom in logističnimi storitvami. V letih po ukinjanju prostocarinskih trgovin je takratni nadzornik družbe Kazimir Živko Pregl dejal, da so bili primorani izvesti prevetritev poslovanja. Pretehtali so vse možnosti, med drugim so razmišljali o vstopu v igralništvo.

Pred drastično spremembo obsega poslovanja prostocarinskih trgovin je Kompas nizal nadvse dobre rezultate. V letu 2000 je imel 63.459.917 evrov prometa in 12.795.886 evrov čistega dobička (realne vrednosti). Leta 2001 je promet na papirju narasel, vendar so se prodajne cene v drugi polovici leta bistveno spremenile zaradi uvedbe obdavčevanja izdelkov prostocarinskih prodajaln. Podjetje se je tisto leto še gibalo v zelenih številkah, leta 2002 pa se je že soočilo s 15-odstotnim padcem čistega dobička in negativnim poslovnim izidom, ki se je ponavljal še nekaj naslednjih let.
V prostocarinskih prodajalnah so skoraj polovico prodaje predstavljali tobačni izdelki, čemur so sledile različne pijače in parfumerija s kozmetiko (vsak segment je imel približno 16-odstotni delež). Pri pijačah so bili najbolj iskani viskiji in šampanjci, med parfumi pa prestižne znamke po nekoliko nižjih cenah. Prodanega je bilo samo 8 odstotkov domačega blaga, sicer pa so bile trgovine slabo založene z domačimi artikli.

Do danes je Kompas Shop opustil menjalništvo in špedicijo, osnovna dejavnost je ostala prodaja izdelkov višjega cenovnega razreda. Današnji kupci so po večini turisti, ki obiščejo Slovenijo ali se na mejah znajdejo v tranzitu. To kaže podatek, da se glavnina prometa opravi v poletnih mesecih. Kot glavno prednost navajajo nizke cene v primerjavi s tistimi za slovensko mejo, kar je razlog, da se tujci na poti ustavijo. V Financah pišejo, da se Kompas Shop zadnja leta ukvarja tudi z nepremičninskim trgom. Podjetje je julija letos kupilo blagovnico Midas v središču Ljubljane. To bodo uporabljali za potrebe trgovske dejavnosti, sicer pa ima po podatkih Gursa v lasti za 14 milijonov evrov nepremičnin, še dodajajo.
 

Največ prodajo letališča v Južni Koreji

Danes lahko večinoma prostocarinsko nakupujemo le na mednarod­nih letališčih in križarkah, a tudi tam veljajo omejitve.
Vsak, ki je kdaj letel z letalom, je imel stik z duty free prodajalnami. Nekatere so postavljene tako, da si se prisiljen sprehoditi mimo prodajnih polic in preveriti cene luksuznih parfumov, sončnih očal ali dragih alkoholnih pijač. V njih lahko ubijamo čas, medtem ko čakamo na let, ali kupimo darilo, na katero smo pozabili med dopustovanjem. Ob nakupu pa je lahko marsikdo zmeden, saj so ponekod cene označene dvojno.

Letališke prodajalne so za spletno prodajo drugi najhitrejši kanal za prodajo prestižnih znamk, zato v ozadju poteka boj za ugodne lokacije na letališčih. V segmentu letališč izstopata Južna Koreja in Tajska, ki prodata več neocarinjenih izdelkov kot katerakoli druga država. Južna Koreja je že leta 2010 prevzela vodilno mesto po prodaji največ neocarinjenih izdelkov, za kar so zaslužni predvsem indijski in kitajski turisti.

Kakšna je razlika, če potujemo iz Slovenije v Italijo z avtom ali letalom? Zakaj so na kopenski poti odstranili prostocarinske prodajalne, letalski duty free pa še vedno deluje? V resnici imajo samo na nekaterih evropskih letališčih prave duty free prodajalne, pa še tam za državljane EU niso relevant­ne. Na letališču Jožeta Pučnika ne obratuje in je zato vseeno, ali se iz Slovenije v Italijo peljemo z avtom ali z letalom. Drugače je v Bruslju in Londonu. Kdor potuje ven iz EU, lahko v tamkajšnjih duty free prodajalnah kupuje ceneje. Zato nekatere prodajalne ob nakupu zahtevajo predložitev letalske vozovnice. To velja za izdelke, ki so obdavčeni z DDV, v kar niso zajete knjige, revije in časopisi.
 

Se duty free splača?

Po potovalnih forumih se ljudje sprašujejo, ali je vredno obiskati letališke trgovinice in uveljavljati bonitete zunanjih letov. Nemalokoga ponudba v njih premami, spet drugi se jim namenoma izognejo. Vsekakor je dobro poznati cene. Drugače se lahko zgodi, da neki izdelek kupimo dražje, kot bi ga v trgovini doma.

Carinjenje prodanih izdelkov je oproščeno samo v tisti državi, v kateri deluje duty free prodajalna, sami pa iz te države izstopamo; torej, ker ne gremo v tisto državo, nam ni treba plačati carine. Če se vrnemo v zelo kratkem času, smo načeloma še vedno primorani plačati carinjenje, kajti države nismo zares zapustili. Na finančni upravi pravijo, da je to področje strogo regulirano, vendar v Sloveniji duty free prodajaln ni in se zato s tem ne ukvarjajo.

Najboljši in najpogostejši predlog, ki ga potovalne duše dajejo drugim, je, da se pred potovanjem pozanimamo o cenah izdelkov, ki jih želimo kupiti. Na koncu se najbolj splača preprosto primerjati cene pri nakupu na letališču in zunaj njega ter poskrbeti, da se nam med nakupovanjem ne mudi. Nemalo kupcev na letališčih namreč preganja čas, kar bistveno poveča možnost impulzivnega nakupa.