Dobra četrtina ribjega ulova konča v smeteh

Paul Watson, kanadsko-ameriški aktivist za ohranjanje morskih živali, je že pred leti opozoril: »Če umrejo oceani, umremo vsi.« Če je to res, se človek močno trudi, da bi se prerokba uresničila. Približno polovica kisika na planetu prihaja iz morja, ki ima pomembno vlogo pri urejanju globalnih temperatur, vremenskih vzorcev in podnebja. Pa vendar se obnašamo, kakor da so zaloge večne – tako kisika iz oceanov kot rib. Če ne bomo pritisnili na zavoro, do leta 2048 ne bo več divjih rib in morskih sadežev, že dolgo svarijo znanstveniki. Za alarmant­no stanje so krive komercialne ribolovne dejavnosti, za katere si znanstveniki že desetletja prizadevajo, da bi bile bolj trajnostne. Toda ali je to dovolj glede na način lova in stopnjo škode, ki smo jo že povzročili? Ne nazadnje se morski gospodarski ulov pri nas zmanjšuje že štiri zaporedna leta. Po podatkih Sursa je bila lanska skupna masa letnega ulova le za tri odstotke večja od povprečnega mesečnega ulova v letu 2002.
 

Dobra četrtina ulova konča v smeteh

V vsakem bolje založenem supermarketu po svetu so na dosegu roke različne ribe in školjke. Čudovite skuše in osliči, oranžni lososi in rdeče tune. To se nam zdi normalno. A ne bo vedno tako. Poglejte filma The End of the Line ali Na robu izumrtja (Racing Extinction), ki prikazujeta stanje naših oceanov in živali v njih. Pravzaprav Okoljski program Združenih narodov in Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) svarita, da nam primanjkuje rib. Več kot 80 odstotkov staležev rib smo čezmerno lovili ali privedli na rob reprodukcije. Začeli smo z velikimi, modroplavutimi tuni, mečaricami, trskami. Ribiči so jih lovili, ko so tehtale okoli 400 kilogramov. Danes ujamejo tudi tiste, ki tehtajo le četrtino tega. V mrežah tako konča vse več manjših in mlajših rib, celo premladih za razmnoževanje. Veliko vrst je zato Mednarodna unija za varstvo narave (IUCN) razglasila za kritično ogrožene; nekaterim grozi izumrtje. Ob svetovnem dnevu ribištva je organizacija WWF Adria, ki že štiri leta izvaja projekt Fish Forward, opozorila, da je trenutno 33 odstotkov ribjih zalog prelovljenih, 60 odstotkov rib pa lovimo do maksimalnih mej, brez možnosti povečanja izlova, da ribja zaloga ne bi doživela kolapsa.

Skupna svetovna proizvodnja rib je po podatkih FAO v letu 2016 znašala 171 milijonov ton. Od tega smo iz morja vzeli 79,3 milijona ton, iz sladkih vod pa 11,6 milijona ton. Poročilo o stanju svetovnega ribištva in ribogojstva je številko postavilo više: v »divjini« naj bi bilo ujetih 90,9 milijona ton rib, kar je dva milijona ton manj kot leta 2015. V ribogojstvu smo vzgojili 80 milijonov ton (ali več kot polovico vseh rib za prehrano), ljudje pa smo od tega pojedli 151,2 milijona ton rib«. Kar 27 odstotkov rib je končalo v smeteh, saj niso preživele iztovarjanja.

Ob vsem tem je več kot tri milijarde ljudi odvisnih od ribiških proizvodov kot osnovnega vira beljakovin. »Morja in oceani, v katerih se pretirano lovi, pomenijo za svetovno prehransko stabilnost veliko tveganje. Kot tudi za kakovost življenja 800 milijonov ljudi, ki so odvisni od rib, saj jim pomenijo hrano in prihodek. Večina teh ljudi živi v državah v razvoju,« je poudaril Danijel Kanski, vodja morskega programa pri WWF Adria. Metaforično gledano je jesti te ribe, kakor da bi hlastali po nosorogu, slonu, orangutanu ali gepardu.