Sredozemsko morje najbolj izropano

Najbolj klavrna slika netrajnost­nega ribolova je v Sredozemskem in Črnem morju, kjer je prelovljenih 62 odstotkov vrst, ter v Južnem Tihem oceanu in jugozahodnem Atlantiku. Še pred 40 leti je bilo 90 odstotkov ribolova, ki ga spremlja FAO, trajnostno naravnanega, le deset pa netrajnostno.

»Upravljanje« zaloge rib je podobno kot dvig gotovine z bančnega računa, na katerem se nabirajo obresti. Vsako leto lahko ribiške ladje ujamejo določeno količino, ne da bi izčrpali stalež – ta delež je znan kot največji trajnostni donos. Učinkovitejši ribolov – kjer je temperatura vode na primer optimalna in hrana obilna – je podoben bančnemu računu z višjo obrestno mero, kar pomeni, da je mogoče uloviti več rib. Naraščajoči trend čezmernega ulova ribjih zalog je zato nujno treba ustaviti. Trend je še posebno pereč, saj je zaradi podnebnih sprememb pričakovati, da se bo ribiška proizvodnja zmanjšala, kar bo pomenilo manj rib na globalnem trgu.

Luciano Pirovano, direktor za trajnostni razvoj pri Bolton Food, ki ima v lasti blagovno znamko Rio Mare, je na okrogli mizi Skupaj za oceane sicer dejal, da nameravajo povečati trajnostno pridobivanje in sledljivost rib. S štiriletnim partnerstvom World Wildlife Fund (WWF), sklenjenim decembra 2016, se je Bolton Food zavezal, da bo do leta 2024 dosegel stoodstotno pridobivanje rib iz trajnostnih virov – z ribolovnih območij, ki imajo certifikat organizacije MSC oziroma iz verodostojnih in zanesljivih projektov za izboljšanje ribištva. »Dve leti po podpisu partnerstva lahko že 50 odstotkov tune pridobivamo s takšnih ribolovnih območij. Smo prva generacija, ki se zaveda problema, in zadnja, ki lahko nekaj stori,« je poudaril Pirovano.
 

Nujno boljše upravljanje

Jerneja Penca, znanstvena sodelavka na Evro-sredozemski univerzi, opozarja, da so »oceani končni nosilci vseh težav. Veliko težav nastaja, ker naši družbeni sistemi ne delujejo znotraj okoljskih danosti.«
Pravi, da ribištvo potrebuje boljše upravljanje. In da bi morali biti trajnostno pridobljeni vsi morski sadeži, ne le določen delež, ki jih predstavljajo izdelki odgovornejših podjetij. Sočasno pa bi moral imeti potrošnik popolno sliko: »Ponudba trajnostno pridobljene tune ne sme spodkopavati dejstva, da obstajajo ekološke omejitve za to, koliko tunine lahko vsi skupaj pojemo.« »Trajnostno ribištvo prihodnosti bo moralo upoštevati tako varstvo populacij pred prelovom kot varovanje drstišč ter ključnih ekosistemov z vzpostavljanjem zavarovanih območij brez lova, pravilno označevanje ribjih proizvodov, izogibanje prilovu, torej nenamernemu ulovu rib in drugih morskih vrst, in zaščito lokalnega prebivalstva pred izropanimi lovišči in dragimi ribjimi proizvodi, kar se zdaj dogaja v mnogih državah Afrike in Južne Amerike,« je dodal Timotej Turk Dermastia, mladi raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Obstajajo skupine, ki se zavzemajo za uživanje trajnostno gojenih rib, bodisi divjih ali gojenih. A dejstvo je, da gojiti ali jemati ribe skoraj ni mogoče trajnostno. Po svoje skoraj vsaki ribi, ki jo jemo, grozi izumrtje. In najslabše jo bodo odnesli tisti, katerih je preživetje odvisno od oceanov – najrevnejši obalni prebivalci, ki predstavljajo petino svetovnega prebivalstva.

Ne nazadnje pa se morajo potrošniki zavedati, da so ribiški trgi globalni. Da sardine v Evropo večinoma pridejo iz Maroka. Da so le v ribarnicah ribe večinoma iz Jadrana. Da na Hrvaškem, kakor je opozoril Danijel Kanski, vodja morskega programa pri WWF Adria, ni mogoče kupiti trajnostno ulovljene ribe. In če jih želimo v prihodnosti jesti, bomo morali biti pametnejši in previdni. Ali kakor pravi Timotej Turk Dermastia: »Če bi nemudoma začeli spreminjati prakse, bi od leta 2050 rešili težavo prelova. Ni prepozno.«