Minimalna plača - nekje 'de jure', nekje 'de facto'

V Nemčiji se te dni spet razpravlja o višini minimalne plače. Zakon o njej obstaja od leta 2015. V Avstriji in Švici ni zveznega zakona o minimalni plači, ampak v obeh obstajajo številni deželni minimumi plač.

Nemčija: de jure 9,60 evra

 
Nemčija je 1. januarja 2015 predpisala minimalno urno postavko, po kateri 60 minut ljudskega dela ni mogoče plačati manj kot 8,50 evra bruto. Vmes se je minimalna urna postavka dvignila na sedanjih 9,60 evra. En člen nemškega zakona o minimalni plači zahteva, da se ta vsaki dve leti na novo določa, tj. prilagodi razmeram v državi, inflaciji itd.. Komisija, ki o tem odloča, ima predsednika, pa tudi po tri člane iz vodilnih interesnih organizacij delodajalcev in iz tovrstnih organizacij zaposlenih. V komisiji sta tudi dva znanstvenika, ki pa imata le svetovalno funkcijo, brez volilne pravice. Predsednika komisije imenuje zvezna vlada na skupni predlog predstavnikov delodajalcev in zaposlenih. Če se o skupnem predlogu ne strinjajo, vlada sama izvoli predsednika, enkrat iz vrst delodajalcev, drugič iz vrst zaposlenih. Zakonodajalec lahko le sprejme ali zavrne odločitve komisije o višini minimalne plače, vendar je ne more spremeniti.
 
Minimalno plačo v Nemčiji je treba vsaki dve leti prilagajati rasti stroškov, vendar to ne pomeni, da minimalna urna postavka raste le enkrat v dveh letih. Po zadnjem dogovoru je od 1. januarja letos znašala 9,50 evra, 1. julija pa se je dvignila na omenjenih 9,60 evra; od 1. januarja 2022 bo 9,82 evra, od 1. julija 2022 pa 10,45 evra. Vsi ti zneski so bruto, od njih se odštejejo prispevki za socialno varnost in dohodnina.
 
Seveda v Nemčiji obstajajo številni sporazumi o plačah. Tako določene plače so praviloma dokaj višje od minimalne. Na primer, usposobljeni krovci dobijo najmanj 14,10 evra na uro. Po drugi strani obstajajo tudi izjeme, zaposleni, ki lahko nekaj časa, največ šest mesecev na enem delovnem mestu, dobijo manjšo plačo od minimalne: to so ali delavci, ki so mlajši od 18 let in nimajo poklicne izobrazbe, ali tisti, ki so že dolgo brezposelni. Nemčija na ta način spodbuja zaposlovanje teh kategorij brezposelnih, ki imajo sicer najmanjše možnosti na trgu dela.

Avstrija: de facto dobrih 10 evrov

 
Avstrija nima zakonsko predpisane minimalne plače, vendar je v tej državi najpomembnejši izraz na to temo Kollektivvertrag - kolektivna pogodba. Predstavniki delodajalcev in zaposlenih v skoraj vseh panogah in dejavnostih, vključno s sindikati državnih uradnikov, redno obnavljajo kolektivne pogodbe. Številke v njih se prilagajajo inflaciji in razmeram na trgu dela.
 
V praksi danes vsak, ki je redno zaposlen v Avstriji s polnim delovnim časom, prejema najmanj 1500 evrov bruto na mesec. Glede na to, da v Avstriji izplačujejo 14 mesečnih plač, to dejansko pomeni 14 x 1500 oziroma 21.000 evrov na leto; če to letno vsoto plače razdelimo na 12 mesecev, vidimo, da bruto plača v Avstriji ni manjša od 1750 evrov na mesec. Ko odštejemo prispevke in dohodnino je to okoli 1443 evrov neto.
 
Avstrijska delovna zbornica, državna organizacija, ki varuje interese vseh redno zaposlenih, je izračunala, da je po kolektivnih pogodbah v panogah z najnižjimi plačami (omenjenih 1750 evrov bruto mesečne plače) minimalna urna postavka znaša 10,09 evra bruto. Za primerjavo, danes je v Sloveniji minimalna mesečna plača 1024,24 evra bruto oziroma približno šest evrov na uro - ali nekaj manj, če zaposleni dela maksimalno 40 ur na teden.
 
Dejanska minimalna plača za uro dela v Avstriji je relativno visoka v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi državami. Po podatkih iz prve polovice leta 2020 je bila v EU najvišja bruto urna postavka v Luksemburgu, (12,38 evra). Sledita Francija (10,14 evra) in Nizozemska (10,14 evra). Na drugem koncu lestvice so Hrvaška (3,17 evra), Madžarska (2,85 evra), Romunija (2,81 evra), Latvija (2,54 evra) in zadnja Bolgarija (1,87 evra).

Švica: de facto od okoli 18 do okoli 21 evrov

 
V Švici, državi visokih cen in plač, minimalna plača ni določena na podlagi zveznega zakona. Spomladi 2014 so Švicarji na referendumu zavrnili predlog levičarskih strank in številnih združenj, da naj bi bila zakonom določna minimalna urna postavka v višini 23 švicarskih frankov, kar je bilo takrat okoli 18 evrov. Zagovorniki predpisane minimalne plače so menili, da je treba vsakomur, ki je v Švici zaposlen za polni delovni čas, plačati spodobno plačo, da lahko pokrije visoke stroške stanovanja in druge življenjske stroške v državi. Na referendumu je le 23 odstotkov volivcev podprlo to pobudo..
 
Vendar takšne predpise zdaj imajo na deželni ravni nekateri kantoni, pet od skupaj 26 v državi: Ticino, Jura, Neuchâtel, mesti Basel in Ženeva. Minimalna urna postavka se giblje od 19 frankov v Ticinu do 23 frankov v Ženevi. Po tečaju švicarskega franka, v času pisanja, je to 17,70-21,42 evra.