Za razliko od Slovenije teče življenje na Novi Zelandiji malo bolj počasi in umirjeno. Večja je tudi povezanost z naravo. Manj je hitenja in nervoze. Večji poudarek je na ravnovesju med delom in prostim časom.

So izjemno sproščen narod, morda za naše "evropske" standarde včasih celo nekoliko preveč. Lahko bi jih opisal kot mešanico Skandinavcev in Črnogorcev.

Presenečeni boste, da se na Novi Zelandiji v družbi zelo redko govori o politiki – to namreč prepuščajo profesionalcem. 
Zanimiva praksa je, da si podjetja med seboj pogosto 'kradejo' zaposlene, približno na vsake tri tedne podjetnika pokliče t. i. 'headhunter' in ponuja delovno mesto.
 
V delovnem okolju se pričakuje profesionalnost, zanesljivost in odgovornost, za polovičarstvo nimajo posluha. Različnim bleferjem in »šalabajzerjem« hitro odklenka.
 
Delodajalci običajno iščejo tisti kader, ki ima izkušnje z delom v lokalnem okolju, zato iskanje prve zaposlitve za prišleke ni ravno lahek zalogaj.
 
Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja novozelandskim delodajalcem omogoča ločevanje zrna od plev, dobrega delavca pa se trudijo obdržati. Posledično je vzpenjanje po karierni poti neprimerno bolj progresivno kot pri nas. Če v zaposlenem prepoznajo potencial, bo za to tudi primerno plačan. Izenačevanja zaposlenih, ne glede na njihovo sposobnost, tako značilno za Slovenijo, v Novi Zelandiji ne poznajo. 
 
So pa slovenski delavci na Novi Zelandiji običajno cenjeni, še posebej obrtniki, gradbeniki in strokovnjaki s področja IT. 

Na Novi Zelandiji ne bodite presenečeni, če se bodo v prisrčnem pozdravu s svojim nosom podrgnili ali dotaknili vašega nosu. To je za njih znak dobrodošlice!

Na splošno Novo Zelandci vzdržujejo do turistov določeno distanco in niso zlahka užaljeni. Če se vam posreči z njimi navezati bolj pristen stik, pa se pojavi cel kup kompleksnih socialnih pravil, ki jih je potrebno vzeti v obzir.

Običajno so Novozelandci zelo topli in prijazni ljudje, tudi družabni in odpuščajoči. Kljub temu pa  se mnogi domačini, še posebej tisti, ki niso izkusili tujine, ne zavedajo najbolje svojih kulturnih posebnosti in izjemnosti. Zato z njimi lahko pride tudi do nehotenih nesporazumov v komunikaciji.


Določene norme vedenja, ki jih je dobro poznati:

• Poskušajte biti izjemno prijazni. Vedno recite prosim in hvala, ko npr. naročate kavo. Če želite še en jedilni pribor, vedno osebje nagovorite z, » oprostite, zelo mi je žal, mi lahko prosim priskrbite še eno eno vilico«. V tem se pozna njihova britanska kulturna dediščina. 
   
• Zelo olikano je, če se po obedu ponudite pri pomivanju posode. Vaša ponudba bo sicer zavrnjena, zato hitro pristavite še, »ali ste prepričani?«. Ponuditi pomoč enkrat in ne vprašati ponovno se jemlje za nesramno in celo za predrzno.
   
• Obratna resnica. Če vam nekdo nekaj ponuja, to še ne pomeni, da vam nujno to tudi želi podariti.
   
• Če v hiši nekoga bivate nekaj dni in ste mlajši od 30-35 let je po njihovem bontonu smiselno, da se ob odhodu pusti določen prispevek denarja, recimo 20 USD, da bi se s tem lahko pokril račun za energijo. Še posebej velja to nepisano pravilo, če ste gost deljenega stanovanja.
  

  FOTO: Shutterstock
  
   
• Novo Zelandci precej preklinjajo. Včasih lahko uporabijo kletvico tudi, ko opisujejo vas. Pri tem se morate zavedati, da to ni neposredno namenjeno vam, ampak je zgolj njihova specifična uporaba besednjaka.
   
• Besedne fraze so pogosto podcenjene pri nepoznavalcu. Tako denimo beseda »v redu je«  (It is OK) pogosto pomeni najboljše kar se je lahko zgodilo, in ne zgolj, da je »solidno«, poseben pomen pa je treba posvetiti tudi tonu govora. Nekoliko neprijazen je bil, pa denimo pomeni, da je bil ekstremno neprijazen.
   
• Če si želite komunikacije z Novo Zelandci izven formalnih situacij, denimo, če ne najdete določene lokacije, je najbolje, da sprožite pogovor z lokalnimi ljudmi, ki vas bodo zaradi vašega naglasa prepoznali kot turista, in vam skušali pomagati in še več, dobili boste še kakšno koristno informacijo več.
   
• Če v pogovoru z Novo Zelandci naletite na protislovja, bodite z njimi prizanesljivi. Novo Zelandci svoje mnenje in znanje ostro zagovarjajo, po drugi strani pa so se ob pravem pristopu pripravljeni tudi nekaj novega naučiti in sprejeti.
   
• Novo Zelandska družba stremi vsaj k navidezni enakopravnosti. To se kaže v tem, da se Novozelandci izogibajo pogovoru o denarju in ne prikazujejo svojega bogastva. Tudi premožni Novo Zelandci se vedejo skromno. Pravilo je torej - ne pogovarjaj se o denarju, posesti, prihodkih in najemnini.