Tudi med podjetniki vlada različno razpoloženje. Seveda je ta klima neposredno povezana z omejitvami, ki jim je posamezna panoga podvržena. Tako, da je nevolja, jeza ali celo srd podjetnikov, ki so morali ustaviti svoje poslovanje, popolnoma razumljiv.
 
Znotraj panog, ki nemoteno delujejo, je zaznati različno razpoloženje. Seveda je veliko podjetnikov negativno nastrojenih. Veliko je tudi takšnih, ki se zavedajo, da je to le še eden od izzivov na njihovi podjetniški poti. Eni v danih razmerah vidijo veliko priložnost in predvsem v priložnostih, ki se bodo slej kot prej - po zaključku ukrepov - pojavile.
 
Drugi so bolj zadržani glede celotne situacije. Vsak je upravičen do svojega mnenja in občutkov. Zavedati se je treba, da naši občutki in mnenja v veliki meri ustvarjajo naše odločitve. Z določanjem naših odločitev, se ustvarja tudi naše življenje. Oziroma v podjetništvu naš »model« poslovanja. Pomembno je, da po zaključku in normalizaciji razmer, ne bomo imeli obžalovanja. Obžalovanje je čustvo, ki skazi marsikatero dobro idejo, priložnosti in tudi realizacijo. Drži nas nazaj.
 
Na tej točki, bi želel izpostaviti slučaj, ki se nam je na podjetju zgodil po novem letu. Govori o obžalovanju in nemoči, kar lahko prinese stalno odlašanje. K nam so na informativni sestanek prišli svojci iz družinskega podjetja. Nekaj tednov pred novim letom jim je preminila mama, ki je nadgradila družinsko podjetje, katero ji je predal njen oče. Sedaj so bili na mrtvi točki.
 
Mama je umirala dalj časa. Lastniških zadev, kljub zavedanju, da je boj z boleznijo izgubila, ni uspela urediti. Po smrti so našli njeno pismo, kjer je zapisala nekaj svojih najbolj intimnih želja. Poleg njenih želja, so bila zapisana tudi njena obžalovanja.
 
Eno glavnih obžalovanj je bilo to, da ni uspela predati lastniških funkcij na vse tri naslednike. To, da je predolgo držala kontrolo nad celotnim podjetjem in jim nikoli v resnici ni zaupala, da so popolnoma sposobni samostojno voditi podjetje. Predvsem sprejemati odločitve, ki so esencialnega pomena za celotno podjetniško delovanje. Kot je zapisala, je vedno vse počela sama in ji je bil največji izziv zaupati komu drugemu, da bi pomagal pri odločanju glede podjetja. Tudi svojim otrokom.
 


Seveda so za čas mamine bolezni, dokler je bila še živa, nekako oba prevzemnika kot tudi prevzemnica, še držali poslovanje podjetja nad gladino. Po mamini smrti je morala naglo padla. Bili so izgubljeni. Izgubljeni, ker ni bilo dovoljšnje jasnosti, kdo kaj počne. V strateškem smislu vodenja podjetja.
 
»Enostavno nimamo dovolj moči, da bi ob vseh operativnih funkcijah v podjetju še sami urejali vsa lastniška razmerja. Zavedamo se, da kvalitetno urejena lastniška razmerja in z njo povezana strategija, niso stvar enega sestanka in natisnjenega vzorca iz interneta«, so sami zaupali. Imeli so jasno vizijo, česa niso želeli. To je neurejenost razmerij ob prodaji deležev, izstopih iz podjetja in morebitnih podjetniških širitvah, katere odločitve so sedaj 'kot strela z neba' padla na njih.
 
Dejstvo je, da lastniško strategijo in lastniški dogovor ob primernih okoliščinah, ni tako zahtevno napisati. Če imaš znanje, čas in energijo. Če česarkoli od tega nimaš, potem nastopijo težave. V dobri veri sorodniki ali prijatelji/ce stopijo v skupen posel. Začetni zagon je tam. Ko se stvari razvijajo, se znajo pokazati prvi zapleti. Denar, odgovornost do podjetja in do zaposlenih prinašata svojevrstne izzive. Le-ti lahko v nas prebudijo marsikatero speče čustvo.
 
V izogib temu ali bolje rečeno za mirnejše poslovanje, ne glede kaj življenje prinaša podjetju in deležnikom, je sestava deležniškega dogovora oziroma družinske ustave v primeru družinskih podjetji, ključnega pomena.
 
K sreči so prevzemniki iz naše zgodbe, prispeli do srečnega konca. Predvsem, ko so se zedinili glede nadaljnjega poslovanja in izstopnih pogojev iz podjetja (ter z njimi povezanimi izplačili), se je tudi klima v podjetju bistveno izboljšala. Z izboljšano klimo se je zopet dvignilo tudi poslovanje.
 
Nauk zgodbe je podoben tistemu iz zdravstvene stroke: »Bolje preventiva kot kurativa«. Podobno velja pri vseh nasledstvenih situacijah. Bodisi, da gre za klasično družinsko dedovanje izven podjetniških okvirjev ali za dedovanje (prevzem odgovornosti) v okviru podjetja/ij. S pripravljenim scenarijem (tj. oporoko, deležniškim dogovorom, družbeno pogodbo, družinsko ustavo) se lahko izognemo marsikateri bolečini.