Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Arne Hodalič, fotograf, profesor, urednik …

Kot velik človekoljub tesno sodeluje z različnimi humanitarnimi in nevladnimi organizacijami, prav tako je urednik fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter profesor na treh slovenskih fakultetah in visokih šolah.
Fotografija: Katja Bidovec
Odpri galerijo
Katja Bidovec

Človek številnih talentov se je začel ukvarjati s fotografijo že med študijem, sam pa pravi, da ga je naredila poklicnega fotografa Indija, ko je leta 1988 prvič potoval tja. Njegova dela so bila objavljena v številnih najpomembnejših svetovnih časopisih in revijah, med drugim National Geographic, Time, Geo, Paris Match, Figaro magazine ipd. Kot velik človekoljub tesno sodeluje z različnimi humanitarnimi in nevladnimi organizacijami, prav tako je urednik fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter profesor na treh slovenskih fakultetah in visokih šolah. Njegov prvi stik z Indijo, ki mu je popolnoma spremenil življenjsko pot, lahko začutite na včeraj odprti razstavi Pozabljene podobe moje Indije sredi Ljubljane.

Katja Bidovec
Katja Bidovec

Kako začenjate jutra?

Jutra začenjam zelo zgodaj. Zbudim se okoli četrte ure zjutraj, malce premišljujem o prihajajočem dnevu in vstanem pol ure kasneje. Po jutranji kavi in veliko vode se posvetim vsakodnevni telovadbi, 40 minut »kvihtam«, dvigujem uteži. Po zajtrku se posvetim delu za računalnikom in najtežjim opravkom, saj sem jutranji človek in imam takrat najbolj bistre in zbrane misli.

Kako pa dan končujete?

Vsekakor ne delovno, saj je moj delovni dan dolg nekje 12–14ur in pri tako zgodnjem vstajanju končujem že okrog 18. ure. Večere preživljam umirjeno, pogledam kakšen dober dokumentarni film, si privoščim kozarec vina ipd.

Ker razstavljate v Galeriji Adratic Slovenica, bralce morda zanima, ali človek s takšnimi izkušnjami, kot jih imate vi, z očmi, ki so videle tisto, kar so vaše, investira v delnice, kriptovalute ... Kaj menite o kapitalu?

Na kapital gledam zelo radikalno. Sovražim tako njega kot politiko. Osebno pa nimam česa investirati, tako da o tem sploh ne razmišljam. Ljudje običajno mislijo, da ko je nekdo medijsko malo bolj znan, ima takoj višji socialno-ekonomski status. A to ni res. Zadnji avto sem si na primer kupil leta 1988, to je pred tridesetimi leti. Sicer imam že nekaj let drug avto, ampak tega mi je prodal prijatelj za en evro. Želel mi ga je podariti, ker je bil že zelo rabljen, a obdavčitev na to ceno je bila nižja od davka na darilno pogodbo. Lahko tudi dodam, da že 17 let vso zimo nosim isto sponzorsko bundo, ki je sicer res kvalitetna, ampak vseeno ... Mislim, da oba primera orišeta, kako se mi gabi kapital in nebrzdano trošenje, ki mu daje zagon. Človek je v principu požrešen in pokvarjen. Nepravična svetovna distribucija denarja je največje zlo tega planeta, ki neposredno vpliva na prenaseljenost, vse bolj razširjeno revščino ter vse večje razlike med bogatimi in revnimi. In od revnih ne moremo pričakovati ekološkega ozaveščenja, tako da se svet počasi že utaplja v onesnaženju, večinoma s plastiko. Nismo na zelo dobri poti …

Katja Bidovec
Katja Bidovec

Vaša najljubša knjiga.

Joseph Heller, Kavelj 22.

Kaj za vas pomeni uspeh?

Zame je (oziroma bi bil) uspeh, ko s svojim delom, fotoreportažami premikam svet na bolje. Rad bi si rekel, da sem naredil neko zgodbo in da se je zaradi tega zgodila sprememba v svetu. Poskušam razsvetliti ljudi. A zagotovo zaman, na žalost se ti ne bodo spremenili. Tudi jaz nisem svetnik, a vseeno bi morali vsi živeti bistveno bolj pošteno.

Kje dopustujete?

Že več kot trideset let dopustujem vsako leto enako; za tri tedne grem na hrvaško obalo, kjer imamo od leta 1975 zgrajeno družinsko hiško. Na dopustu sta glavna motiva ribolov in potapljanje, veliko pa seveda tudi fotografiram, ampak izključno pod vodo (smeh).

Predvidevam, da ste »uradni fotograf« na vseh družabnih dogodkih, ki jih gostijo vaši prijatelji in družina. (Smeh.)

Ne, nikoli. Tudi ko so me prosili, smo skupaj ugotovili, da mi tovrstna fotografija ne gre.

Zadnji avto sem kupil leta 1988, to je pred tridesetimi leti. Sicer imam že nekaj let drug avto, ampak tega mi je prodal prijatelj za en evro.

Imate kakšno sporočilo za nadobudne podjetnike, ki se ženejo za uspehom, denarjem in slavo?

Delajte, kar vas resnično veseli. Vse preveč ljudi se ne odloči tvegati in delati tistega, kar jih zares veseli in zanima. Na to močno vpliva vzgoja, posebej naša avstro-ogrska je zelo stroga glede tega. Uči nas, da bi morali biti čim bolj pridni in delati, in ko bo prišel čas, da nekaj zaslužimo, si lahko kaj privoščimo. A žalostna resnica je, da ko smo stari, je vse, kar si lahko privoščimo, le zdravljenje bolezni, ki smo si jih nakopali skozi stresno življenje, ko smo delali stvari, ki nas niso osrečevale. To je pravzaprav esenca turbokapitalizma, ki je v resnici le zamaskirano suženjstvo. Kapital želi in zahteva nič drugega kot ubogljive delavce, ki se borijo za boljše življenje nekje v prihodnosti, v resnici pa s svojim delom bogatijo že tako bogate v sedanjosti. Menjajte poklice, raziskujte, najdite, kaj vas veseli, in ne ozirajte se na nekakšno ekonomsko upravičenost svojega početja. Ko človek dela, kar ga veseli, v resnici sploh nikoli ne dela, ampak uživa in se veseli delovnih obveznosti. In če delaš to, si v tem dober. Denar in slava potem prideta sama po sebi …

Kateri je vaš najljubši šport?

Potapljanje. Zanj nabiram kondicijo s skoraj vsakodnevnim kolesarjenjem, ki mi je prav tako priraslo k srcu; imam štiri različna kolesa, kolesarim veliko, tudi do dve uri na dan. Kot sem omenil prej, dan začenjam s telovadbo z utežmi.

Ste zelo športen tip. Katera pa je vaša najljubša jed?

Vse, kar je morskega. Všeč mi je tudi indijska hrana, ki, moram poudariti, je v Indiji zelo drugačna kot pri nas, saj je tu precej prilagojena evropskemu okusu. Zelo rad kuham, pravzaprav za kosila doma skrbim jaz, ne moje dekle.

Se talenta za fotografijo da priučiti?

Seveda. Že dobrih deset let poučujem študente reportažne in dokumentarne fotografije različne tehnike in pristop do te zvrsti fotografije. Zanimivo je, kako pomembne so teorija, zgodovina fotografije, predvsem pa splošna razgledanost na tem področju. Veliko se lahko naučimo iz napak drugih fotografov in iz zgodovine. Za dobro fotografiranje je pomembno 90 odstotkov dela in deset odstotkov talenta.


Razstavo Pozabljene podobe moje Indije sestavlja poseben izbor fotografij, ki so nastajale od leta 1988 do danes in je tokrat prvič predstavljen javnosti. Ogledate si jo lahko v AS Galeriji zavarovalnice Adriatic Slovenica. Ta je nastala na prelomu let 2007/2008 na pobudo Matjaža Gantarja, ki je bil idejni oče in soustvarjalec umetniške zbirke, v kateri je več kot 1000 del.


V BRANJE PONUJAMO ŠE POGLED V OZADJE VSAKDANJIH NAVAD NASLEDNJIH USPEŠNIH LJUDI:

Vasilij Žbogar, jadralski šampion

Tomaž Kavčič, kuharski mojster

Alenka Žnidaršič Kranjc, prva dama poslovnega sveta

Več iz rubrike

trendi

Je strah zares močan motivator za nakup?

Po nekem pregovoru sta pohlep in strah dva gospodarja vsakega človeka. Temu smo pogosto priča v vsakdanjem življenju.

trendi

Ponudba za zaposlitev: Poklicni igralec Playstationa

Igrati Playstation in služiti denar - sanje za številne ljubitelje iger. Proizvajalec ponovno odpira delovna mesta: tokrat v Angliji za osebe s posebnimi jezikovnimi znanji.

trendi

Holističen pogled na zmanjšanje stresa

Ljudje smo kompleksna bitja, kar nam lepo ponazarja holističen (celosten) pogled na naše telo, ki ga sestavljajo fizično, eterično, čustveno in mentalno telo.

trendi

Nakup zlatih vizumov: Kako se elita prebija skozi zaprte državne meje

Medtem ko pandemija koronavirusa za večino omejuje potovanja, super bogate družine vse bolj uporabljajo svoj denar za prestop meja, ki so sicer zaprte.

Komentarji: