Kljub zvezdništvu, ki se v 21.stoletju najbolj rojeva na digitalnih družabnih platformah, v Španiji še vedno med slavne prištevajo metadorje, ki se v areni pomerijo z bikom. Ena na ena.

Najboljši matadorji v Španiji so obravnavani in plačani kot rock zvezde, zaslužijo več kot 100.000 dolarjev na bikoborbo in pogosto nastopajo 30 do 40-krat na leto. Skupaj s pogodbami o odobritvi in ugodnostmi, ki jih prinaša slava, lahko crème de la crème v metadorskih vrstah zasluži precejšnje bogastvo. Pa sta čast in slava upravičeni?

Ko šprica kri in ko bik klecne zaradi trpljenja, je čas za odhod

Četudi  gre za špansko dolgoletno tradicijo, čeprav gre za kulturno dediščino, in čeprav je bil se je med velike ljubitelje uvrstil tudi znameniti ameriški pisatelj Ernest Hemingway, bikoborbe v Valenciji ne prepričajo (več).

Valencija, maj 2022 Foto: Petra Kovič

Še več: v zadnjih letih je usip gledalcev velikanski; vsaj 70odstotkov Špancev in turistov ne prihaja več na bikoborbe kot na ogled tradicionalne predstave; ženskemu delu turistov, ki je smuknil v osrednjo areno zaradi radovednosti sredi spomladansko tople Valencije "na lepe oči" brez vstopnine, se je ob pogledu na krvavečega bika, ki se je zvijal in tulil  v trpljenju, dobesedno obrnil želodec.

Nis(m)o zdržale

V soboto zvečer se je odvijala v središču Valencije prava tradicionalna bikoborba, pri kateri so - dejansko - šli do konca. Do merjenja moči med človekom in živaljo. Do uporabe sile. Do špricanja krvi. Do premoči človeka, ki je bil opremljen z tradicionalnimi sulicami in do umora bika.

Tisti, ki ste brali Hemingwayjevi deli "Popoldanska smrt" ali "Sonce vzhaja in zahaja", ste prav gotovo začutili vsaj malo radovednosti in želje po ogledu tistega, kar sodoben Evropejec poimenuje "čaščenje moči človeka nad naravo" ali kar v Španiji poimenujejo "kulturna dediščina". A slednja zbuja srh in grozo ter čudenje pod aplavzih in vzklikih navdušenja pretežno moške populacije v areni. Ženske smo obžalovale svojo radovednost in smo z grenkim priokusom tekle iz arene.

Vstopnice za bikoborbo od nekaj do 100 evrov

Bikoborbe niso samo (moralno in etično sporna) tradicija ali šport, ampak tudi velik posel, čeprav nekateri menijo, da bi morali bikoborbe dokončno prepovedati, spet drugi pa trdijo, da bi jih morali podpreti z državnimi subvencijami.

A dejstvo je, da najbolj zvezdniški metadorji v španski družbi uživajo ugled in sodijo med najpremožnejše Špance, bikoborbe kot industrija pa prispevajo kar lep delež v špansko gospodarstvo, saj so v ta posel vključeni številni različni profili profesionalcev in panog.

Recimo: bodoči matadorji morajo za učenje veščin plačati velikanske vsote za usposabljanje v šolah bikoborb. Specializirani ranči vzrejajo bike.

Šivilje ročno oblikujejo okrašene trajekte de luces, pri čemer pogosto traja več kot mesec dni, da ga izdelajo po ceni od 2000 do 3000 dolarjev. Osebje v veliki areni, kot je Las Ventas v Madridu ali v Valenciji, šteje okoli 400 ljudi, vključno s 15 veterinarji.

Od leta 2008, ko je skupaj s prepovedmi bikoborb na nekaterih območjih Španije in drugih delih sveta, je upad bikoborb znaten. Če je v Španiji bilo še leta 2008 na leto približno 1000 bikoborb, jih je danes le še približno 400, kar prinaša velike izgube tudi v splošni blaginji države.

A po nekaterih  drugih podatkih, ki smo jih prebrali v španskih virih, pa na leto na bikoborbah ubijejo kar  250.000 bikov, in imajo tako kot denimo leta 2014  v Španiji kar 1868 bikoborb in podobnih dogodkov. Od slednjih podatkov, ki smo jih zapisali, se ograjujejo  s sporočilom, da različni viri navajajo zelo različne statistike. Do uradnih podatkov pa je v Španiji v zvezi z bikoborbami zelo težko priti. Sploh če se predstaviš kot tuji novinar.*

Zgodovina bikoborb

Boj z bikom je bil pomemben že v starih časih, saj so bika žrtvovali bogovom. Kot piše Wikipedija, v Španiji najdemo sledi bikoborbe že leta 711, ko je potekala prva uradna bikoborba v čast kronanja kralja Alfonsa VIII.

Večina zgodovinarjev opaža vpletenost bikov v običaje že v predzgodovinskih časih kot trend, ki se je razširil po celi mediteranski obali, a se je ohranil le na Iberskem polotoku in delu Francije.

Nekateri strokovnjaki, kot na primer Alejandro Recio obravnava neolitično mesto Konya v Turčiji,  kjer najdemo dokaze žrtvovanja bikov povezanega s svetimi rituali. To trditev je postavil na podlagi obilice razstav bikov, kot tudi ohranjenosti bikovih rogov in bikovih glav, ki so pritrjena na steno.

A takšne bikoborbe kot jih je moč doživeti še danes, so se v Španiji pojavile sredi 18. stoletja, zanje pa vzrejajo posebno pasmo bikov. Z matadorjem se spopadejo le tisti mladi biki, ki tehtajo več kot 460 kg.

Španski slog bikoborbe se imenuje corrida de toros. V tradicionalnem boju se z dvema bikoma posamezno pomerijo trije matadorji (najboljši bikoborci). Vsak izmed njih ima šest pomočnikov: picadores (suličarji na konjih), banderilleros (ti s posebnimi palicami z bodico bika zabadajo v hrbet) in mozo de espadas (paž, ki matadorju med bojem podaja vse pripomočke). Celotna ekipa se imenuje cuadrilla.

Valencija, maj 2022 Foto: Petra Kovič

Matador skuša žirijo in publiko navdušiti s čim bolj elegantnimi, a tudi drznimi gibi in se kar najbolj približati biku. Vsak matador sanja, da bi nastopil v najbolj slavnih arenah, med katerimi je prav gotovo na prvem mestu arena Las Ventas v Madridu, a tudi v Valenciji ni nič manj priznana. A sodeč po ne(!)zasedenih stolih v areni sredi Valencije, ne več tako priljubljeno stičišče kot je bilo to nekoč.

Najboljša mesta za potovanje v maju