Utapljanje pritiskov v drogah, alkoholu ...

V današnjem poslovnem svetu mnogi vse pogosteje trpijo za izgorelostjo, depresijo, stresom in anksioznostjo, kar je povezano s spreminjajočim se delovnim okoljem. Posledično narašča potreba po pomoči.
Fotografija: Pixabay
Odpri galerijo
Pixabay

Leta 2013 je svet za trenutek pretresla zgodba Moritza Erhardta, 21-letnega pripravnika na Bank of America Merril Lynch v Londonu, ki je umrl, potem ko je brez odmora delal 72 ur. Da je to normalen urnik bančnika, so hiteli razlagati sotrpini. Da je povsem običajno, da v tem poslu delaš dvanajst do šestnajst ur na dan. Da imajo tak tempo dela mnogi, so zatrjevali nekateri. Največkrat so v tak urnik vpeti investicijski bančniki in finančni direktorji, ki vsakodnevno bijejo bitko za napredovanje, ugodnosti, nov posel … Pridružuje se jim vse več menedžerjev, direktorjev, zaposlenih v zagonskih podjetjih, srednji menedžment. Ti zaradi narave dela trpijo za epidemijo depresije, stresa, anksioznosti, izgorelosti. So ujetniki kolesja neoliberalnega kapitalizma, ki, ko se zalomi, vse pogosteje zahteva serviserja – psihologa, psihiatra, psihoterapevta, coacha ali trenerja za osebno rast.

V velemestih si pogosteje podajajo kljuko »serviserjev«

»Predvsem v velemestih povpraševanje po tovrstnih terapijah raste. Deloma zaradi spreminjajočega se delovnega okolja, deloma zato, ker so ljudje o tem ozaveščeni,« pravi Aleš Živkovič, ki v Londonu dela kot psihoterapevtski svetovalec v javnem zdravstvu in vodi lastno psihoterapevtsko prakso, prav tako deluje kot profesionalni mentor in transformacijski trener korporativcev. V zasebno prakso k njemu prihajajo predvsem start-uperji, karieristi, menedžerji, finančniki, ki se za psihoterapijo ali trening osebnostne rasti, coaching, odločijo, ko se začnejo spoprijemati s težavami, ki jim jih povzroča življenjski slog. »Najpogostejše težave so depresija, izgorelost, anksioznost, različne odvisnosti, problemi v odnosih s partnerjem, konflikti,« razlaga Živkovič, katerega ordinacijo večkrat zapustijo manj vzhičeni, kot so prišli.

Kdor sebe vidi kot rojenega podjetnika, bančnika, raziskovalca, profesorja, zdravnika, je že na začetku na slabi poti. Naj bo to zgolj delo, ki ga opravlja.

Nekateri tudi v solzah, ampak napredka brez bolečine ni. Pri delu s podjetji poudarja, da se glede na težave in posameznikovo pripravljenost spoprijeti se s situacijo različni profili ljudi odločajo med treningom za vodstvene kadre (executive coaching) in transformacijskim treningom za osebnostno rast. V čem je razlika? »Pri treningu vodstvenih kadrov terapevt oziroma trener nekemu menedžerju z različnimi pristopi pomaga na pot boljših rezultatov, mu svetuje, kako se bolje pogajati, kako se vesti na sestankih, kako komunicirati z ljudmi, kako voditi pogajanja in sestanke. Transformacijski trener pa je osebnostno globlji in se osredotoča na to, da se človek vpraša, 'kaj je moj cilj'. Je moj cilj nadaljevati zgodbo na enak način ali pa je moj cilj kaj drugega, in kako lahko pridem do njega, da bom zadovoljen? Transformacijski trener gleda globlje in širše.«

Pixabay
Pixabay

Po besedah sogovornika se mnogi uspešneži znajdejo na razpotju ali preprosto izgubijo motivacijo za delo, zapletajo se v konflikte s sodelavci, zagrenjeni so, v življenju ne vidijo smisla. »Transformacijski trener v teh primerih skuša najti cilj in odkriti vzroke, zakaj je prišlo do dane situacije. Pri tem je še posebej pomembno psihoterapevtsko znanje, saj govorimo o notranji motivaciji, ki v zavesti ni vidna na prvi pogled. Lahko bi rekel, da s tem razvijamo človeka. Pomembno pa je tudi, da coach psihoterapevtsko znanje kombinira z lastnimi poslovnimi izkušnjami,« razlaga in dodaja, da se s strankami velikokrat odloči za eno od oblik osebnostne rasti, znotraj katere nato obdelujejo osebnostno in poslovno področje.

Srednji menedžment najbolj na udaru

Sodeč po študiji, ki so jo sicer na primeru opic opravili na manchesterski in liverpoolski univerzi, je najbolj pod stresom srednji menedžment. Eratično vedenje srednjega menedžmenta, ki ga je poosebljal David Brent, so porogljivo pokazali tudi v televizijski nanizanki Pisarna (The Office). Zakaj srednji menedžment? Raziskovalci so ugotovitve, ki so jih aplicirali na ljudi, strnili v razlago, da srednji menedžment najbolj trpi, ker se nanj izvajajo pritiski od spodaj in od zgoraj. »Ljudje v srednjem menedžmentu imajo v primerjavi z nadrejenimi šefi in ljudmi, ki so jim šefi oni, več stresnega hormona,« je o raziskavi dejala Katie Edwards z liverpoolskega inštituta za integrativno biologijo, ki je več kot 600 ur proučevala makake v opičjem gozdu v Staffordshiru. Kot je dodala soavtorica študije Susanne Shultz z univerze v Manchestru, so ugotovili, da so opice v sredini hierarhije pogosteje v konfliktu s tistimi po hierarhiji nižje in višje, medtem ko se tiste na dnu hierarhije distancirajo od konfliktov.

V Veliki Britaniji so finančni menedžerji ves čas pod pritiskom. Ker ga pogosto ne zmorejo, bolečino utapljajo v drogah, alkoholu in seksu.

Da je srednji menedžment, ki večinoma dela po 12 na dan ali več, najbolj na uradu, se deloma strinja Živkovič, vendar dodaja, da niti najvišjemu menedžmentu v današnjem poslovnem svetu ni lahko. Biznis je postal bitka, za eno delovno mesto, za masten ček donatorja, za nov posel, za naslednjo »veliko stvar« se bojujejo na vseh ravneh. »Čeprav so v investicijskem bančništvu dobro plačani, imajo velike ugodnosti in hitro napredujejo z malo izkušnjami, so lahko tudi hitro odpuščeni. In potem se razblini balonček iluzij, v katerem je človek živel. To ga pahne v obup,« razlaga.

Podobno je pri zagonskih podjetjih. Tudi tam lahko čez noč posamezniki ostanejo brez vsega. »Balonček start-up scene je napihnjen. Velikokrat se ljudje na tej sceni ne zavedajo, da se v zakulisju odvija drugačen scenarij, zato se mnoge zgodbe start-upov končajo tragično, s padcem junaka, ki je vse stavil na eno kocko.« Prej so bili motivirani z naslednjo investicijo, hoteli so zadovoljiti interese investitorjev, in ko naslednje investicije ni več, se vse podre, razlaga Živkovič. Ti junaki včerajšnjega dne se znajdejo v eksistencialni krizi. Mnogi se začnejo spraševati o svoji identiteti in smislu življenja, ne vedo več, kdo so in kaj bodo v prihodnje, sprašujejo se, kaj so počeli zadnjih 15 let in zakaj. »Žal je psihoterapija zanje šele zadnja točka – ko je potrebna kurativa in ne več preventiva. Veliko bolje bi bilo, da bi na sebi delali, preden pridejo do te točke. A težko se je spustiti na trdna tla, ko si v oblakih.«

Pixabay
Pixabay

Za psihoterapijo pri Živkoviču se je odločil tudi finančni direktor, ki po napredovanju v službi v svoji karieri ni več videl smisla, postal je depresiven in se spraševal, kako naprej. Toda psihoterapije kot kurative morda ne bi potreboval, če bi v podjetju imeli transformacijskega trenerja, ki bi mu že prej vsaj delno pomagal uskladiti osebne ambicije in poslovno življenje. Živkovič poudarja, da psihoterapija ne sodi v podjetja, saj gre za globoko in osebno izkušnjo ter preobrazbo posameznika. Je pa za podjetja zelo primerno transformacijsko vodenje, ki se od osebnostnega vodenja vodstvenih kadrov razlikuje predvsem v tem, da poteka na globlji ravni in posamezniku pomaga uskladiti osebne ambicije z njegovimi profesionalnimi ambicijami in ambicijami podjetja. Takšno delo bo težko opravljal notranji kadrovnik ali zaposleni v podjetju, četudi ima znanje za to, saj je pri transformacijskem treningu za uspeh ključna zaveza trenerja k molčečnosti, ki vodi do zaupanja med stranko in trenerjem. Transformacijski trener tako menedžmentu ne poroča o težavah posameznika.

»Žal pa ima veliko podjetij še vedno odpor do najemanja transformacijskih trenerjev, ki bi lahko prekinili ta začarani krog,« poudarja sogovornik. Pomen tovrstnega treninga ali terapije sicer nekatera podjetja že prepoznavajo, toda to so večinoma »manjša visokotehnološka podjetja, katerih poslovanje je odvisno od zadovoljstva zaposlenih«. Med slednjimi so tako londonska kot slovenska podjetja, ki najamejo coacha z namenom, da bi pomagal ljudem, v katere verjamejo in pri katerih vidijo, da dodatna podpora v osebnem razvoju pomeni dodatno zadovoljstvo: »Če bodo imeli zadovoljnega zaposlenega, bo ta bolje in lažje opravljal svoje delo, prav tako ne bo kazil klime v timu.«

Vse več psihičnih težav imajo tudi zaposleni v korporacijah, kjer izstopajo predvsem osebne ambicije zaposlenih, opaža Živkovič. »Preveč ambiciozni niso dobri za podjetje, če niso ustrezno menedžerirani, saj v devetdesetih odstotkih njihove ambicije niso usklajene z ambicijami podjetja, kar njihovi nadrejeni in kolegi v timu marsikdaj vidijo kot grožnjo. Poleg tega lahko ambiciozni posamezniki povzročijo konflikte na vseh ravneh, zato je treba uskladiti želje in uveljaviti primerno komunikacijo,« razlaga sogovornik in dodaja, da konflikt v korporacijah lahko uspešno rešijo prav s transformacijskimi trenerji, ki se pogovorijo z vsemi vpletenimi in jim pomagajo najti skupni jezik.

Utapljanje pritiskov v drogah, alkoholu ...

Najmanj pa je, ironično, trenerjem v podjetjih naklonjena prav finančna industrija, kjer so posamezniki, sploh v Londonu, ki je finančno središče, podvrženi mnogo pritiskom. »V Veliki Britaniji so finančni menedžerji (in start-uperji) nenehno pod pritiskom. Pogosto jih ne zmorejo in bolečino utapljajo v drogah, alkoholu in seksu. V Angliji je to v takšnih krogih dru??beno povsem sprejemljivo,« razlaga. V Sloveniji je slika malce drugačna: »Družbeno sprejemljivo je, da korporativci stres kompenzirajo s športom – začnejo se ukvarjati z ekstremnimi športi, maratonom, triatlonom in podobnim, pri čemer včasih pozabijo celo na družino. Ali pa se težave kažejo pri tem, da ne znajo in ne zmorejo ohraniti zdravih partnerskih odnosov.« Ne glede na razlike v sprejemljivosti obvladovanja stresa pa Živkovič opozarja, da je oboje patološko.

Žal je psihoterapija zanje šele zadnja točka. Veliko bolje bi bilo, da bi na sebi delali, preden pridejo do te točke. A težko se je spustiti na trdna tla, ko si v oblakih.

Poudarja tudi, da tovrstnega vedenja sicer ne kaže posploševati, so pa težave podobne ne glede na lokacijo. »Morda so pritiski korporacij v Londonu vseeno večji, medtem ko so ambicije mladih karieristov pri vzpenjanju po korporativni lestvici enake,« doda.

V spreminjajočem se delovnem okolju imajo težave predvsem mladi. »Komaj 23-letni menedžer se je znašel na robu obupa. Prepričan je, da se je pri petnajstih moral odločiti o karieri za vse življenje, saj je bilo to pogojeno s sprejemnimi izpiti na fakulteti,« razlaga Živkovič. Kot poudarja, je iluzija, da enkrat sprejmeš karierno odločitev za vse življenje in s tem določiš svojo poslovno pot. Ko se ta iluzija razblini, se pojavi nezadovoljstvo, ki ga prepogosto spremljata anksioznost ali depresija. »Nezadovoljstvo se pojavi tudi, ker ljudje vlagajo samo v kariero in se istovetijo s tem, kar počnejo,« doda. Kako bi lahko v prihodnje ubežali takšnemu toku dogodkov?

»Kdor bi rad postal podjetnik, se mora vprašati, zakaj si to želi, kaj je motiv, ali ga to zanima, ali se zaveda, da tega ne bo počel vse življenje, ampak bo počel še kaj drugega. In ali je v njegovem življenju še kaj razen dela, do česar bi čutil vsaj toliko, če ne še več strasti. Kdor sebe vidi kot rojenega podjetnika, bančnika, raziskovalca, profesorja, zdravnika, je že na začetku na slabi poti. Naj bo to zgolj delo, ki ga opravlja,« daje nekaj nasvetov za lepši jutri. »Ne smemo se definirati s tem, kar počnemo, temveč moramo svoje delo definirati z nami samimi. Navsezadnje kariera ni del nas, temveč del našega življenja. Del nas so veščine, znanje, strast in vedno znova smo sposobni razviti nove sposobnosti in posledično sčasoma tudi lažje menjati kariero,« še dodaja.

Pixabay
Pixabay


Svetovanje se seli tudi na splet

V dobi pametnih telefonov in storitev prek spleta pri tem ne zaostaja niti svetovanje. Na facebooku se pogosto pojavlja oglas portala BetterHelp, ki sprašuje: »Nimate terapevta? Ni problema.« Po kliku vas preusmeri na spletno stran, kjer je treba odgovoriti na niz vprašanj, tudi kako se počutite zadnja dva tedna: ali imate težave pri spanju, ste depresivni, brezvoljni, ste bolj veseli kot ponavadi, imate težave s prehranjevanjem, imate slabo samopodobo, mislite, da ste zguba, se težko osredotočite na eno stvar, imate trenutno kronične bolečine …

Ko nanje odgovorite, vas prek spletne pošte povežejo s terapevtom, s katerim se nato pogovarjate kar po spletu. Izbirati je mogoče tudi med terapevtom, ki svetuje na podlagi krščanskih prepričanj, istospolno usmerjenimi terapevti, nereligioznimi, starejšimi od 45 let in špansko govorečimi. Nabor tem, s katerimi se ukvarjajo, je širok: prehranjevalne motnje, stres, anksioznost, depresija, travma, zlorabe, starševstvo, motivacija, nadzorovanje jeze, bipolarna motnja. Portal BetterHelp ponuja spletno svetovanje za 45 dolarjev na teden, ne glede na pogostost komunikacije, naročnino pa vam zaračunavajo mesečno. 

Več iz rubrike

trendi

Pandemija zasukala trg prepovedanih drog; tudi v Sloveniji

Pandemija covida-19 je posegla tudi na področje prepovedanih drog, saj je poleg sprememb dobavnih verig zarezala tudi na področje same uporabe.

trendi

Z videoigrami staršem odplačala hipoteko

To, da je ustvarjanje video iger lahko donosen posel, dokazujeta enojajčna dvojčka Ben in Matthew Horton, ki pri 20 letih služita enormne zneske.

trendi

L’Oreal prvi predstavil virtualno ličenje za videosestanke

S funkcijo »Signature Face« lahko polepšate svoj videz, preden skočite na naslednji klic preko Zooma.

trendi

Pot uspeha: Hrvatica iz Hong Konga premagala pandemijo

Iva Bravic Millereau je Hrvatica, ki je v času pandemije v sodelovanju s hrvaškimi partnerji zagnala uspešno blagovno znamko in domovino povezala s Hong Kongom in New Yorkom.

Komentarji: