Trpijo, ker nočejo izgubiti službe

Nasilje na delovnem mestu (mobing) je vseprisotno in pogosto podcenjeno, čeprav je škoda povzročena vsem – zaposlenim in delodajalcu. V Evropi je med zaposlenimi od pet do več kot deset odstotkov žrtev različnih oblik psihičnega nasilja na delovnem mestu.

Ko se spomni, da mora v službo, ji je slabo. Ponoči ne spi. Duši jo. »Občutek imam, da se mi bo zmešalo. Vsako noč v sanjah podoživljam delovni dan,« pripoveduje Olga (pravo ime hranimo v uredništvu), javna uslužbenka v manjšem kolektivu. Vsako jutro hodi v službo, kot bi šla v zapor, kjer jo psihično ubijajo. Pogosto je na bolniški.

Prijav mobinga je manj, kot je primerov. Večina prijav trpinčenja na delovnem mestu je anonimnih.

Začelo se je pred dvema letoma, pred porodniško, in se stopnjuje. »Prva dva tedna po vrnitvi v službo je bilo nenavadno,« se spominja sogovornica, ki je zaradi mobinga poiskala tudi pravno pomoč. Najbrž delodajalcu ni bilo všeč, da je opozarjala na nepravilno izplačevanje potnih stroškov, opravljanje nalog, ki niso predpisane za njeno delovno mesto, kot je vožnja kombija ali čiščenje … Zaposleni so temu pritrjevali, a ko bi morali to skupaj povedati direktorju, so obrnili ploščo. Vso krivdo so pripisali Olgi, ki skoraj vsak dan doživlja nova podtikanja, šikaniranje … »Prepozno me obveščajo o pomembnih dogodkih ali pa sploh ne, mi prikrivajo relevantne informacije, namigujejo, da sem nesposobna, nekreativna. O meni so se v delovnem okolju začele širiti razne neresnične informacije, ki so me seveda prizadele. Bolj ponižano se v življenju še nisem počutila. Pred podrejenimi sem se morala zagovarjati, čeprav sem potem prosila, da strokovno vodenje oddelka prevzame za to odgovorna oseba, saj me sodelavci ne upoštevajo in bi mi lahko podtaknili mobing, če bi jim naložila kakšno delo, ki ga niso hoteli opraviti,« pripoveduje sogovornica, ki za vodenje enote tudi ni dobivala ustreznega finančnega dodatka, ker so ji nadrejeni rekli, da ji ne pripada, niti dodatnega dne dopusta, kakor je predvideno. »Direktor mi je dan za vodenje vzel, preden sem se vrnila s porodniške. Zato sem mu svetovala, naj to delo naloži tistemu, ki mu je dodelil ta dan.« Zaradi nevzdržnosti situacije – zmrazilo jo je, ko ji je direktor predlagal, naj premisli, ali ne bi bila raje do tretjega leta otrokove starosti doma z njim ali pa naj si začne iskati drugo službo, in ji dejal, da lahko gre delodajalec v postopek ugotavljanja nesposobnosti – se je obrnila na pravno pomoč. »Poklicala sem odvetnico, saj me želijo prikazati kot konfliktno osebo in mi z zadnjo izmed treh omenjenih groženj onemogočiti morebitno novo zaposlitev.«

Dlje ko traja, huje je

Olga je le ena v svetovni množici, ki doživlja določeno obliko nasilja na delovnem mestu, ki lahko vključuje fizične napade, ogrožujoča ravnanja, nadlegovanje ali psihične zlorabe. Psihično nasilje se izvaja predvsem na besedni ravni (žaljenje, poniževanje), lahko pa tudi z ignoranco (namenoma koga prezreti, spregledati, se ne meniti zanj) in spletkarjenjem, ki podobno destruktivno učinkuje na samozaupanje, samospoštovanje, zdravje in počutje izbrane žrtve.

Med vzroke za nasilje na delovnem mestu na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) prištevajo slabo organizacijo dela, pomanjkljivost delovnega procesa, zunanje časovne pritiske in zahteve s kratkimi časovnimi roki, pomanjkanje števila zaposlenih, nizko možnost odločanja ali vpliva na delovne procese, visoko stopnjo odgovornosti, podcenjevanje sposobnosti in dela zaposlenih, slabo vodenje, slabo komunikacijo med nadrejenimi in podrejenimi, nezadosten pretok informacij ali informacijske blokade, nesposobnost preprečevanja, zaznavanja in reševanja konfliktov, dopuščanje ali celo spodbujanje trpinčenja na delovnem mestu, osebne motive in osebne lastnosti posameznikov pa tudi uveljavljanje moči posameznikov, prikrivanje lastnih nesposobnosti in pomanjkljivosti, ljubosumnost, nezadovoljstvo, zavist, namensko ustvarjanje konfliktov in manipulacije, spletkarjenje … Večinoma pa velja enotno stališče, da o mobingu govorimo takrat, ko gre za dalj časa trajajoče nasilje, ponavadi vsaj šest mesecev.

Največ mobinga je v službah, kjer je veliko dela z ljudmi, predvsem v zdravstvu, socialnem varstvu, šolstvu, javnem sektorju, v predelovalni industriji in finančnem posredništvu.

»Iz izkušenj vemo, da lahko takšni dogodki trajajo leta, zato so posledice toliko hujše. Če nekdo kakšno jutro ne pozdravi, je morda slabe volje ali zamišljen. Če pa sodelavca ignorira vsak dan, je to že lahko neki vzorec. Nato se lahko osebe začno izogibati tudi drugi, prizadeti ne dobiva informacij o delu, nadrejeni se do njega neprimerno vede in ga sramoti pred drugimi. Skoraj vedno prej ali slej sledi socialna izolacija. Ljudje, ki doživljajo mobing, začno vzroke zanj iskati pri sebi,« razlaga Tanja Urdih Lazar s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. »Največkrat se začno še bolj truditi, da bi se negativnim dejanjem izognili. Ko vidijo, da to ne deluje, začno veliko raziskovati. Tisti, ki se k nam obrnejo po pomoč, veliko vedo o mobingu.«

Na vprašanje, koliko je mobinga pri nas, na NIJZ odgovarjajo, da je mobing le ena od oblik nasilja na delovnem mestu, ki ga »ne moremo ovrednotiti in spremljati z rutinsko zdravstveno statistiko«.

Slovenci pogosteje pod stresom, kot je povprečje EU

Različne raziskave so sicer pokazale, da žrtev mobinga ali tistih, ki čutijo, da nad njimi izvajajo mobing, ni malo. Leta 2007 je raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz Dublina ugotovila, da je bila v Sloveniji vsaka deseta zaposlena ženska in vsak petnajsti zaposleni moški žrtev nadlegovanja in ustrahovanja na delovnem mestu (mobing). To je dobro polovico več od povprečja Evropske unije.

Nekaj vprašanj o izpostavljenosti mobingu je bilo vključenih tudi v raziskavo slovenskega javnega mnenja (SJM) v letih 2008, 2011 in 2016. Slovenska raziskava iz leta 2008 je pokazala, da je v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo doživljalo trpinčenje na delovnem mestu 10,4 odstotka vprašanih, od tega 1,5 odstotka pogosto. V zadnjih petih letih pa je trpinčenje doživljala kar petina (19,4 odstotka) vprašanih. Leta 2011 jih je 5,6 odstotka menilo, da so bili izpostavljeni mobingu, pred dvema letoma pa kar 15,2 odstotka vprašanih. Med morebitne vzroke za veliko nižji odstotek leta 2011 Tanja Urdih Lazar prišteva tudi gospodarsko krizo leta 2008. »Podjetja so v zadnji krizi odpuščala ljudi, ki so bili pogosteje na bolniški, oziroma ljudi, ki so z neko značilnostjo drugačni. Ti so tudi veliko prej tarča odpuščanj in drugih negativnih dejanj, ki jih lahko prištevamo k trpinčenju. Morda teh ljudi v času naše raziskave leta 2011 v organizacijah ni več bilo. Možno je tudi, da se je v času krize v naših delovnih okoljih dvignila raven, do katere so bili delavci pripravljeni sprejemati negativna dejanja, saj so se ukvarjali s problemi, ki so bili takrat bolj izpostavljeni, kot je, kako obdržati službo ali si poiskati novo,« razmišlja Urdih Lazarjeva.

Slovenija se z rezultati raziskav o pretiranem doživljanju stresa, ki vodi v različne psihične motnje, prav gotovo ne more hvaliti. V panevropski javnomnenjski raziskavi o varnosti in zdravju pri delu (EU-OSHA) iz leta 2013 je kar 72 odstotkov slovenskih anketirancev navedlo, da je stres v njihovem delovnem okolju pogost, medtem ko je bilo povprečje v sedemindvajseterici EU 51 odstotkov. Kot vzrok so najpogosteje navedli delovno preobremenjenost in negotovost zaposlitve pa tudi ustrahovanje ali nadlegovanje na delovnem mestu. Podobno sliko je pokazala anketa o delovni sili, ki jo je leta 2014 izvedel statistični urad (Surs). Pri nas naj bi leta 2013 negativne psihične pritiske doživljalo skoraj 32 odstotkov delovno aktivnih prebivalcev. Od teh je bila velika večina (90,7 odstotka) takih, ki so delali pod hudimi časovnimi pritiski in so bili preobremenjeni z delom, 5,1 odstotka delovno aktivnih je bilo izpostavljenih nadlegovanju ali ustrahovanju, 4,2 odstotka pa nasilju in grožnjam z njim. Ob prvih predstavitvah teh podatkov so najprej skočili v zrak delodajalci, da to ni res, da so v Nemčiji in drugod po Evropi ljudje bolj obremenjeni, kar je morda res. »To se da izmeriti, vendar naši ljudje to tako občutijo. Vprašati bi se morali, zakaj je tako, in nato začeti iskati vzroke za takšno doživljanje. Na preobremenjenost namreč vpliva veliko dejavnikov,« pojasnjuje Urdih Lazarjeva.

Družinski zdravniki ocenjujejo, da je kar od 70 do 80 odstotkov vseh obiskov bolnikov pri zdravnikih zaradi bolezni, ki so povezane s stresom, psihiatri pa poročajo, da je vsaj desetina psihiatričnih obolenj zaradi pritiskov na delovnem mestu

Stres, depresija, padec odpornosti …

Veliko ljudi pove, da so sposobni prenašati stres in hodijo v službo. Tudi Olga. Deloma je »odpornost« proti stresu pripisovala debeli koži. Upala je, da bo minilo. Nato pa je hudo zbolela. No, zboleva vse pogosteje. Specialist socialne medicine Dušan Nolimal, ki se je nekoč veliko ukvarjal z mobingom, danes pa dela tudi na Mednarodnem inštitutu za raziskovanje kanabinoidov (ICANNA), pravi, da lahko ljudje, ki so izpostavljeni takšnim situacijam, hudo zbolijo za stresnimi in psihosomatskimi boleznimi: »Nekateri se na stres odzovejo z depresijo in anksioznostjo, drugi s hudimi glavoboli, rano na želodcu, sladkorno, zviša se jim raven holesterola, doživijo miokardni infarkt, zbolijo za artritisom, rakavimi obolenji. Seveda vse stresne motnje niso le posledica trpinčenja na delovnem mestu, ampak je lahko vzrok dolgotrajno nasilje doma, spolno nasilje, prometne in druge nesreče.«
Nekatere svetovne raziskave kažejo, da naj bi od 50 do 70 odstotkov žrtev mobinga zbolelo za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo (K-PTSM).

Družinski zdravniki ocenjujejo, da je kar od 70 do 80 odstotkov vseh obiskov bolnikov pri zdravnikih zaradi bolezni, ki so povezane s stresom, psihiatri pa poročajo, da je vsaj desetina psihiatričnih obolenj zaradi pritiskov na delovnem mestu, podatke niza Nolimal. »Po naših izkušnjah psihiatri posledice mobinga umestijo pod reakcijo na hud stres in ta segment raste. Imamo pa še druge težave in bolezni, ki se lahko razvijejo iz hudega stresa, ki ga povzroča trpinčenje,« dodaja Urdih Lazarjeva.

Koliko bolniških zaradi stresa

»Verjetno si ni težko predstavljati, da delo v kolektivu, kjer je nekdo ustrahovan, socialno izoliran, kjer doživlja takšne in drugačne pritlehnosti, tudi grožnje, ni prijetno niti za tiste, ki to opazujejo. In tudi ne za tiste, ki hote ali nehote, morda zaradi strahu pred maščevalnostjo storilca, sodelujejo v tej umazani igri spletk, sovražnosti, neetičnosti, nasilja. V takšnih kolektivih pade ustvarjalnost, ljudje si ne upajo opozarjati nase z novimi idejami. Zmanjšata se motivacija za delo, pripadnost delodajalcu, povečajo se bolniške odsotnosti tako žrtev kot tistih, ki ne prenesejo pritiska zaradi sovražnega delovnega okolja,« je pred leti nekaj posledic za Dnevnik naštela Sonja Robnik, raziskovalka trpinčenja in predavateljica o nasilju na delovnem mestu.

Pexels

Kako se mobing ali stres odraža v bolniških odsotnostih? Se je število teh v zadnjih 20 letih povečalo? »Samo iz ocene in analize bolniških odsotnosti zaradi psihičnih težav ali stresa ne moremo preprosto sklepati na bolniško odsotnost zaradi mobinga. Iz rutinskih zdravstvenih podatkovnih baz za primere bolniških odsotnosti ni mogoče enostavno sklepati, da gre za posledico nasilja na delovnem mestu. Še posebej je to problematično v primerih, ko nekateri laično enačijo same bolniške odsotnosti zaradi anksioznih in depresivnih motenj kar s pojavom mobinga na delovnem mestu,« odgovarjajo na NIJZ. Poleg tega se tudi izvajalci mobinga ali drugega nasilja zatekajo na bolniški dopust, še posebej takrat, ko se prepozna njihova vloga izvajalca nasilja in se jim postavijo meje ali sprejmejo ukrepi, s katerimi se jim prepreči nadaljevanja nasilja. Nolimal se s tako razlago le delno strinja: »Javni sektor je pri nas v kameni dobi pri upravljanju kadrov in raziskavah, ki bi lahko izboljšale rutinsko statistiko. Kompleksna PTSM nastopi kot zakasneli in protrahirani odziv na kronični stres ali ponavljajoče se obremenilne okoliščine izjemno nevarne narave, kar žrtev spravi v hudo duševno stisko. Tipične poteze vključujejo epizode vnovičnega oživljanja trpinčenja v obliki vsiljivih spominov, odtujenosti drugim ljudem in izogibanju okoliščinam, ki spominjajo na trpinčenje. Pogosto je razmišljanje o samomoru.«

Javni sektor je pri nas v kameni dobi pri upravljanju kadrov in raziskavah, ki bi lahko izboljšale rutinsko statistiko.

Olga sicer pravi, da je svojemu osebnemu zdravniku zaupala težave v službi, poudarila je tudi mobing. Zahtevala je, da to zapiše tudi v kartoteko. Pod kakšno oznako je zdravnik to zapisal, pa ne ve. Upa le, da je zapisano, saj bi tako v primeru tožbe imela dokaz. »Mobing zdravniki pišejo pod najrazličnejše diagnoze. Vedno gre za hud stres. Leta 2000 je v Sloveniji rutinska zdravstvena statistika beležila 3068 primerov odsotnosti zaradi reakcij na hud stres in prilagoditvenih motenj, devet let pozneje jih je bilo 5367, leta 2017 pa že 9109. Menim, da se za mnogimi primeri skriva mobing. To je alarmantna, toda strokovno tvegana in politično občutljiva interpretacija, ki bi jo nekateri radi pometli pod preprogo. Odprta vprašanja je treba takoj raziskati in smiselno izboljšati klasifikacijo bolezni o zdravstvenem stanju in o zdravstvu,« pravi Nolimal.

Kdo je najbolj na udaru

Med povzročitelji trpinčenja prevladuje vodstveni kader, kažejo raziskave. Posledično so zaradi ene osebe lahko trpinčenju podvržene cele delovne enote. Po nekaterih podatkih so pogostejše žrtve ženske.
Kje je največ mobinga? Tanja Urdih Lazar pravi, da so na udaru panoge, kjer je veliko dela z ljudmi, predvsem v zdravstvu, socialnem varstvu in tudi v šolstvu. Tudi v akademskih vodah ga je precej, kar bi lahko vsaj delno pripisali izrazito tekmovalni organizacijski kulturi. Več mobinga v svetu opažajo tudi v javnem sektorju, v predelovalni industriji in finančnem posredništvu. »V naših raziskavah pa je razporeditev med javnim in zasebnim sektorjem bolj uravnotežena. Morda je mobinga več v večjih kot v manjših organizacijah in mu ni izpostavljen le posameznik, ampak si to 'usodo' delijo skupine zaposlenih, včasih tudi cele organizacijske enote,« razlaga sogovornica. Dejstvo je, da se nasilje na delovnem mestu pojavlja v prav vseh institucijah, pravijo na NIJZ.

Delodajalec je sicer pravno odgovoren za zagotavljanje varnosti in dostojanstva na delovnem mestu ter za aktivno ukrepanje zoper vse oblike nasilja, ki ga doživljajo zaposleni na delovnem mestu, kar pa še zdaleč ne pomeni, da to v praksi zadostuje in deluje, pravijo na NIJZ. Na inšpektoratu za delo so nam povedali, da so leta 2015 ugotovili 294 primerov trpinčenja na delovnem mestu, leta 2016 je bilo kršitev 300, lani pa 392. Večje število ugotovljenih kršitev kot v preteklih letih je morda treba pripisati predvsem »usmerjenemu nadzoru nad izvajanjem predpisov s področja delovnih razmerij v povezavi s psihosocialnimi dejavniki tveganja na delovnih mestih, ki so jih inšpektorji izvajali v drugi polovici lanskega leta«. Preverjali so namreč, kako delodajalci sprejemajo ustrezne ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja itd.

Tanja Urdih Lazar ob tem dodaja, da je prijav danes morebiti več kot nekoč, ker so ljudje bolj ozaveščeni in si dejanje pogosteje upajo prijaviti. »Kjer je varnost zaposlitve bolj trdna, je večja verjetnost prijave. Je pa še vedno veliko nerazumevanja, kaj je in kaj ni mobing«, saj prijavo posameznik poda glede na lastno razumevanje mobinga, pravi Urdih Lazarjeva, ki je v UKC tudi pooblaščenka za nenasilje. Sogovornica pravi, da verjame vsakomur, ki izrazi prepričanje, da je žrtev mobinga. Žal pa se pogosto zgodi, da stvari, ko sta soočeni obe strani – povzročitelj in žrtev – niso tako jasne. »Vsaka težava, ki se pojavi v delovnem okolju, še ni mobing, je pa nujno treba takoj rešiti vsak spor med zaposlenimi,« pravi. Pogosto opaža, da premalo rešujemo spore s pomočjo tretje osebe, mediatorja, nadrejenega, pooblaščenca, preden ta preraste v hujši spor ali celo v mobing. »Veliko prej bi morali reševati tudi najmanjše spore, za kar pa bi potrebovali tudi bolj odprto okolje, kot ga zaznavam,« razlaga. Zato se mora tudi nadrejeni zavedati svoje vloge pri tem in da je ena od nalog vodje skrb za dobre odnose med zaposlenimi.

Skladno z zakonom o varnosti in zdravju pri delu mora delodajalec sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja in trpinčenja, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Inšpektorat je glede tega leta 2015 ugotovil 293 kršitev, leto kasneje 286 kršitev, lani pa 214 kršitev.

V skladu z zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o varnosti in zdravju pri delu ima zaposleni pravico do pritožbe, mogoče postopek pritožbe določa celo notranji akt organizacije. »Vendar se razmeroma malo zaposlenih odloča za tak korak. Še posebej problematično je, če bi morala žrtev nasilja na delovnem mestu znotraj organizacije to prijavljati na primer osebi, ki izvaja mobing. Žrtev se lahko obrne na pravno službo sindikata, prav tako ima možnost podati prijavo policiji ali tožilstvu v primeru groženj ali poškodb, uveljavlja pa lahko tudi sodno varstvo,« pojasnjujejo na NIJZ.

Praviloma delodajalec nikoli ne prizna, da se mobing dogaja v njegovi organizaciji.

Na višjem delovnem in socialnem sodišču pravijo, da prejemajo vse več tožb zaradi mobinga. Povečan trend pričakujejo tudi v prihodnje. Na vprašanje, kakšna je najhujša sankcija v teh primerih poleg odškodnine, pa pojasnjujejo, da so obravnavali primer, v katerem je bilo ugotovljeno, da je delodajalec delavcu, ki je izvajal trpinčenje, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga.

Prijav manj kot primerov

Nolimal je v članku v podporo kampanji Zdravo delovno okolje 2014–2015: Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta, ki ga je objavilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, med drugim opozoril na pomanjkljivo ocenjevanje psihosocialnih dejavnikov tveganja pri nas. Pravi, da sta priznavanje trpinčenja na delovnem mestu in merjenje na državni ravni bistveni za razumevanje problema in oceno učinkov ukrepov: »Poleg rednega spremljanja bi za resno ukrepanje in razvoj na dokazih podprte politike in ukrepov oziroma preventivnih programov potrebovali večje osredotočenje na psihosocialne determinante v raziskavah javnega zdravja. Vsega tega pri nas ni. Ni prave politične in uradniške volje, čeprav se je v zadnjih letih za izobraževanje namenilo veliko denarja, žal skoraj brez pravih učinkov.«

»Pomembno se je pogovarjati o tem, kaj je mobing, spodbujati prijave in skrbeti za njihovo učinkovito reševanje, vendar se na žalost veliko premalo ukvarjamo s tem, kako ga preprečevati. Treba si je prizadevati za spoštljive odnose, graditi odprto komunikacijo, preprečevati spore …« ugotavlja Urdih Lazarjeva.

»Bistvenega pomena je, da delodajalci priznajo obstoj problema in se zavežejo k preprečevanju in odpravljanju nasilja in njegovih posledic, ne samo na deklarativni ravni, temveč z aktivno politiko. Praviloma namreč delodajalec nikoli ne prizna, da se mobing dogaja v njegovi organizaciji,« pravijo na NIJZ, čeprav je za mobing delodajalec kazensko in odškodninsko odgovoren. »Tudi zato je prijav mobinga manj, kot je primerov. Še posebej problematično je takrat, ko naj bi žrtev mobinga tega prijavljala kar njegovemu izvajalcu ali nekomu, ki za prepoznavanje in ukrepanje nima ustreznih znanj in veščin.«

Na inšpektoratu za delo poudarjajo tudi, da je večina prijav trpinčenja na delovnem mestu anonimnih. Te seveda obravnavajo, vendar to otežuje dokazni postopek v primeru ugotavljanja kršitev.