Transhumanizem postaja vse bolj priljubljen

Vprašanje za milijon dolarjev, na katerega odgovora za zdaj še nimamo, se glasi: Nam preti tehnološki transhumanizem ali smo ga kljub vsemu sposobni doseči po naravni poti?
 
Pa poglejmo nekaj korakov nazaj, kako o tem razmišlja Marjan Ogorevc v najnovejši knjigi Magija-most med znanostjo in religijo, ki pravi, da je evolucijsko pričakovano in normalno, da bomo kot človeštvo preizkusili vse možnosti, ki nam jih omogočata sodobna tehnologija in razvoj umetne inteligence. V človeški naravi je, da smo radovedni, in želimo vedno več, vedno dlje, uporabiti vse, kar nam je na voljo.
 
Ključnega pomena pa je, ali bomo to, kar nam omogoča znanost, uporabili na human in koristen način ali pa zlorabili. To je odvisno izključno od stanja naše zavesti.
 

Tisti na nizki ravni zavesti bodo izrabili vse možnosti, jih uporabili za lastno korist, za povečanje moči in dobička. Vendar se zavest in ozaveščenost na splošno dvigujeta in imamo priložnost iti v pravo smer.
 
Težnja, da bi pospešili evolucijo in presegli trenutno razvojno stopnjo, je prisotna ves čas. Že v starih civilizacijah, jo lahko zasledimo v zapisih, najprej na sumerskih glinenih tablicah, pa pri egipčanski, grški, rimski civilizaciji in vse do danes.
 
V današnjem času je transhumanizem globalni pojav, ki postaja vse bolj priljubljen. Ljudi v času negotovosti in tako hitrih in drastičnih sprememb, ki jih praktično ne morejo več spremljati, še kako mikajo obljube o nadčloveku.
 
Najbolj točna definicija in cilj transhumanizma je, da gre za prizadevanje – tako na znanstvenem, tehnološkem, kot tudi biološkem in duševnem nivoju, da bi na umeten način presegli človekove omejitve in povečali njegove sposobnosti. Ta tema po tihem nedvomno vstopa v vsa področja našega življenja, od filozofije, biologije, religije, ekonomije do etike.
 

Dve obliki enakega pojava

 
Tehnološki transhumanizem je združitev človeka in stroja, ki ga integriramo v pametne mreže, te pa v sisteme, ki jih upravlja umetna inteligenca. Le-ta pridobiva moč, saj je strateško zelo natančno zastavljen, z uporabo informacijsko tehnološke znanosti,  nevroznanosti, biotehnologije in nanotehnologije. V to področje sodi tudi izdelava sodobnih cepiv, s katerimi smo bili zaradi izbruha pandemije covid-19, praktično čez noč, soočeni vsi prebivalci tega planeta. Skupaj z razvojem tehnološkega transhumanizma gre tudi prepričanje, da je človek telo, ki je razvilo možgane, te pa želijo nadgraditi.
 
Alternativa tehnološkemu transhumanizmu je organski transhumanizem, tj. ko se razvijamo po naravni poti, postopno razvijmo svoje sposobnosti, postajamo boljši človek in se vse bolj približujemo izvoru. Postajamo to, kar smo po svoji naravi, zavest, ki prebiva v telesu, in uporablja telo in um za doživljanje izkušenj na zemlji.
 
Seveda se razvijajo tudi druge znanosti, kot so biološke, fizikalne, ki so se dvignile nad materialistično paradigmo znanosti in dokazujejo, kdo je človek, na primer znanost o vodi, svetlobi, zvoku, nevroplastičnosti (vidnejši znanstvenik dr. Fred Travs) in epigenetika (vidnejša znanstvenika dr. Candance Pearl, dr. Bruce Lipton). Vse te dokazujejo, da človek ni materialno, ampak duhovno bitje. Jaz, ki smo si ga nadeli, je lažni jaz. Kot pravi David Icke v svoji knjigi Fantomski jaz, je naša prava narava zavest, bitje, ki izhaja iz neskončne zavesti. Treba se bo znebiti te lažne identitete. Vse te znanosti pa lahko postavijo novo paradigmo o tem, kdo je človek in kako se lahko spreminja sam, brez umetne inteligence in tehnologije.
 

In ravno med trenutno krizo, ki je globalna in smo vsi soočeni z enakimi dejstvi imamo dovolj časa, da razmislimo in se tudi na tem nivoju soočimo s svojo situacijo.
 

Tri možne prognoze za človeštvo

 
Po besedah Marka Pavlihe so možne za človeštvo najmanj tri »mentalne« prognoze, verjetno jih je še več, kar zmanjšuje verjetnost našega izumrtja.
 
Prva je globalizacija umetne inteligence z uporabo čipov, vsajenih v možgane ljudi, ki bi si to lahko privoščili, pri čemer grozi, da bi neka totalitarna oblast tovrstne posege predpisala kot obvezne. Taki algoritmični vsadki ali nanoroboti bi stimulirali posameznikove nevronske povezave in vse več možganov bi bilo priključeih na planetarno internetno omrežje in nemara tudi onkraj, na zunajzemeljsko življenje.
 
Energijo bi dobivali po Tesli iz vibrijajočega etra, digitalno bi bili povezani med seboj in z najzmoglivejšimi računalniki, kar bi ustvarilo neskončno učinkovit kolektivni um (hive mind), inteligenco roja (swarm intelligence) in telepatsko komunikacijo. Žal ne vemo kako bi to vplivalo na človekovo zasebnost in individualno zavest ter v kolikšni meri bi človeštvo mutiralo v konformistično družbo, podrejeno svetovni vladi in vrhovnemu računalniku.
 
Po drugi napovedi, bi umetna inteligenca le izjemno povečala človekove možganske zmogljivosti in odstranila filter, ki pretežni večini zdaj onemogoča stik s kozmično zavestjo. Tako bi torej pripomogla k razcvetu naravne modrosti, namesto, da bi jih podredila računalniškim programom ter volji mogočnih strežnikov in njihovih operaterjev. Pri tem velja omeniti idejo o morfogenetskih poljih (Paul Weiss) in hipotezo o formativni vzročnosti (Rupert Sheldrake).
 
Nazorno ju lahko razložimo takole: kadar se nekaj zgodi dovolj velikokrat ali doseže kritično maso pripadnikov neke vrste, to veščino ali značilnost osvoji večina te vrste. Ko se je na poskusu japonskih znanstvenikov opica na nekem otoku naučila v morski vodi oprati umazan sladki krompir, nastavljen na peščeni obali, so jo njeni sorodniki kmalu začeli posnemati. Ko je število ozaveščenih kosmatink doseglo sto, so tako začele ravnati vse opice, tudi na drugih otokih, čeprav ni bilo med njimi nobene povezave, ali pač – prek kozmične zavesti?
 

In še tretja-prognoza, ki pa je najbolj zastrašujoča: ljudi naj bi z uporabo metaznanosti – bioenergetike, genskega inženiringa, speciacije, kvantne fizike in računalniškega programiranja – čedalje bolj izpodrivali superčloveški roboti, ali postljudje, zlasti pri rutinskih, fizičnih in umskih opravilih ter prej ali slej tudi na splošno, saj algoritmi vse bolj konkurirajo tudi tistim čustvenim, intiutivnim in kreativnim človekovim posebnostim, ki so še nedavno veljale za nedosegljive in nenadomestljive.

Verjamem, če bodo na naši poti razvoja, ne glede v katero v smer se bo obrnila prevladovale ljubezen, milina, lepota in hvaležnost, ki so gradniki kozmične zavesti ter lepilo vsega kar smo, potem se nam ni za bati črnega scenarija. Razvijanje in življenje po teh vrlinah pa je v resnici naloga, ki smo jo prišli opraviti vsi rojeni na ta prelepi planet poimenovan Zemlja.