Sodobni človek in neandertalec sta bila očitno dolgo časa soseda

Najdišče, ki so ga odkrili v šestdesetih letih 20. stoletja in je bilo poimenovano Grotte Mandrin, po francoskem ljudskem junaku Louisu Mandrinu, je sicer cenjena lokacija že več kot 100.000 let. Kamnite artefakte in živalske kosti, ki so jih za seboj pustili starodavni lovci in nabiralci iz obdobja paleolitika, je hitro prekril ledeniški prah, ki je z znamenitimi vetrovi mistral pihal s severa, zaradi česar so se ostanki dobro ohranili.

Skupina raziskovalcev skrbno in vedno globje raziskuje plasti omenjenega najdišča ter na novo piše splošno sprejeto zgodbo o tem, kdaj so sodobni ljudje prvič prišli v Evropo. Na podlagi artefaktov in fosilov zob so prišli že do nekaterih zanimiv ugotovitev, tudi glede tega, kdaj smo mi (sodobni ljudje) prišli v Evropo in kako smo sobivali z neandertalci. Naši sosedski odnosi z njimi so bili, milo rečeno, zanimivi.

Na novo spisana zgodovina

»Od leta 1990 naša raziskovalna skupina skrbno raziskuje zgornje tri metre sedimentov na dnu jame [Grotte Mandrin],« na spletni strani The Conversation navajajo raziskovalci, arheologi in antropologi. Na podlagi artefaktov in fosilov zob menijo, da najdbe z najdišča na novo pišejo splošno sprejeto zgodbo o tem, kdaj so sodobni ljudje prvič prišli v Evropo.

Raziskovalci, ki se ukvarjajo s preučevanjem človekovega izvora, so se sicer na splošno strinjali, da so neandertalci in njihovi predniki pred 300.000 do 40.000 leti zasedli Evropo. V tem obdobju so bili občasno v stiku s sodobnimi ljudmi v delih Azije. Nato so se pred približno 48.000 do 45.000 leti sodobni ljudje, torej mi, razširili po preostalem svetu, neandertalci in vsi drugi arhaični ljudje (predniki sodobnega človeka) pa so izginili.

V reviji Science Advances je skupina raziskovalcev opisala odkritje dokazov, da so moderni ljudje živeli pred 54.000 leti v Mandrinu. To je približno 10.000 let pred tem, kot je bila naša vrsta doslej domnevno prisotna v Evropi, in več kot 1700 kilometrov zahodno od naslednjega najstarejšega znanega najdišča v Bolgariji. Fascinantno je, da so neandertalci uporabljali jamo tako pred naselitvijo sodobnega človeka in tudi po njej. O tem namigujejo drobne kamnite konice in zob.

Prva zanimiva najdba, ki se je pojavila v prvem desetletju izkopavanj v Grotte Mandrin, je bilo 1500 drobnih trikotnih kamnitih konic, ki so bile najdene v plasti, ki so jo raziskovalci označili kot plast E. Te konice, dolge manj kot en centimeter, spominjajo na osti puščic. Trikotne kamnite konice v 11 okoliških arheoloških plasteh neandertalskih artefaktov v jami nimajo tehnoloških predhodnikov ali naslednikov. Kdo jih je torej izdelal?

Primerjava z drugimi najdišči

»Ker nismo imeli več lokalnih najdišč za primerjavo, sta se dva izmed nas, Laure Metz in Ludovic Slimak, ozrla v regijo, kjer so pred 54.000 leti zagotovo živeli sodobni ljudje: na vzhodno Sredozemlje,« navajajo raziskovalci in dodajajo, da so še posebej pod drobnogled vzeli najdišče Ksar Akil blizu Bejruta, ki ohranja morda najdaljši in najbogatejši paleolitski zapis v vsej Evraziji.

»Naše analize kamnitih artefaktov iz Ksar Akil kažejo podobno staro plast sedimenta z drobnimi konicami enake velikosti in izdelanimi v enakih tehničnih tradicijah kot konice iz Mandrina.« Ta podobnost je močno nakazovala, da konic niso izdelali neandertalci, temveč skupina modernih človeških raziskovalcev, ki so v regijo vstopili veliko prej, kot smo mislili do sedaj.

Zadnji košček sestavljanke je bil odkrit leta 2018, ko je Clement Zanolli, eden izmed raziskovalcev, analiziral devet zob, ki so jih med izkopavanji našli v različnih plasteh. Z natančnimi analizami s pomočjo računalniške tomografije in primerjavami z več sto drugimi fosili so lahko ugotovili, da gre za zob otroka, starega med dvema in šestimi leti, zgodnjega modernega človeka in ne more biti od neandertalca. »Na podlagi tehnologij kamnitih konic in njihovih kontekstov na drugih najdiščih ter teh fosilnih dokazov sklepamo, da so bili izdelovalci v Grotte Mandrinu moderni ljudje,« menijo raziskovalci.

Odkritja se še ne končajo

Vendar se odkritja na najdišču Mandrin s tem še ne končajo. V vseh plasteh najdišča so fragmenti sten in strehe zavetišča, ki so odpadli in so bili pokopani skupaj s fosili in artefakti. Ko so neandertalci in sodobni ljudje na najdišču kurili ogenj, je dim na teh površinah pustil plast saj. V naslednji sezoni jo je prekrila tanka plast kalcijevega karbonata. Ta cikel se je ponavljal znova in znova.

»Prvič smo te sledi odkrili leta 2006, nato pa jih je ekipa iz leta v leto v vsaki arheološki plasti v Mandrinu odkrila na tisoče. Desetletje dela članice ekipe Segolene Vandevelde je pokazalo, da je te vzorce mogoče brati kot drevesne letnice in nam lahko povedo, kako pogosto in kako dolgo so skupine obiskovale najdišče, kar dokazuje, da so človeške skupine v 80.000 letih v Mandrin prišle približno 500-krat.«

Vandeveldejeva je nato lahko določila, koliko časa je minilo od zadnjega neandertalskega ognja do prvega ognja sodobnega človeka v jami, in pokazala, da je bilo med uporabo Grotte Mandrin s strani neandertalcev in prihodom sodobnih ljudi največ eno leto. Potem ko so sodobni ljudje Mandrin zasedali vsako leto približno 40 let, torej eno ali dve generaciji, so izginili prav tako hitro in skrivnostno, kot so se pojavili. Neandertalci so nato v naslednjih 12.000 letih ponovno redno naseljevali Mandrin.

Raziskovalci, arheologi in antropologi so za The Conversation še pojasnili, da bo njihovo delo osvetlilo še mnoga vprašanja o naših najzgodnejših prednikih v Evropi, denimo: Kako so sodobni ljudje v tako kratkem času spoznali vse te kamnite vire v tako veliki in raznoliki pokrajini? Ali so imeli odnose z neandertalci, ki so lahko izmenjavali informacije ali delovali kot vodniki? Ali sta se obe skupini v tem času križali?