Pokopališča prihodnosti

Mnogi ne želimo razmišljati o smrti, sklepnem dejanju življenja. Ampak smrt je neizogibna. In z večanjem svetovnega prebivalstva se vse pogosteje postavlja vprašanje, kam s pokojnikom. Po nekaterih ocenah je v zadnjih 50.000 letih na Zemlji živela in umrla približno 101 milijarda ljudi. Vsi, ki danes živimo – in zdaj nas je več kot sedem milijard –, se jim bomo pridružili v naslednjem stoletju. Kaj bomo torej naredili z vsemi trupli?

Ker se človeška populacija še naprej veča in preseljuje v mesta, se tradicionalne metode ravnanja s trupli spreminjajo. Ker so v Indiji na določenih območjih izginili jastrebi, je zoroastrska skupnost, ki danes šteje le še okoli 138.000 duš (od tega jih v Indiji živi 69.000), opustila staro prakso nebesnih pokopov in jo nadomestila z uporabo posebnih solarnih panelov, ki pospešijo razkroj trupla. Kakor je poročala  Al Jazeera, so jastrebi z okolice Stolpa tišine, kjer so jim prepustili trupla, izginili že pred več kot 35 leti, krivi naj bi bili gradbeni projekti v bližini in tudi uživanje protibolečinskih tablet, ki so jih začeli množično predpisovati v začetku devetdesetih let in so lahko usodne za mrhovinarje, ki se prehranjujejo s trupli, prepojenimi z zdravili in drugo nesnago. V Mumbaju tako danes ni več enega jastreba. Če bi želeli na starodavni način pokopati 800 umrlih na leto, bi potrebovali vsaj 250 teh velikih ptic.

Težave z razpadanjem trupel imajo tudi v Nemčiji, kjer ta ponekod še po 40 letih ostanejo dobro ohranjena, je poročal britanski BBC. To otežuje ponovno uporabo grobov. Tudi ob razmahu upepeljevanja v zadnjih letih bo vedno obstajala zahteva po fizični lokaciji, na kateri bi pokopali ali shranili (ostanke) umrlih ljubljenih. Pokopališča pa so vse bolj polna, zato ni nenavadno, da se vse več oblikovalcev in urbanistov loteva vprašanja pokopa z inovativnimi koncepti pokopališč prihodnosti.
 

Staro v novi preobleki

Pred tremi leti je Center za smrt in družbo na britanski univerzi Bath v razpisu pobaral oblikovalce, kako si predstavljajo pokopališče prihod­nosti. Zmagali so snovalci večnega lovišča z ameriške univerze Colum­bia. Zamisel, ki so jo poimenovali Sylvan Constellation, uporablja plin iz biomase (v tem primeru razpadajočih človeških teles) za osvetlitev pokopališča.
Revija Smithsonian je pisala, da skupina raziskuje možnost izvedbe projekta na zgodovinskem pokopališču Arnos Vale v Bristolu.

Martin McSherry, študent na danski Kraljevi šoli za arhitekturo v Københavnu, je pred tremi leti na konferenci v Oslu za nordijska pokopališča predlagal kar »nebotičnik«. Norveška, kljub prostrani pokrajini in razmeroma majhni populaciji, namreč že dolgo »reciklira« grobove. Državljani imajo pravico tam počivati dve desetletji, potem prostor sprostijo za novo generacijo. Po drugi svetovni vojni je bil zaradi pomislekov o razpadajočih truplih, ki bi lahko onesnažila vodo in talne vire, sprejet zakon, da je treba trupla zaviti v plastiko. To je sicer zaščitilo tla, upočasnilo pa razgradnjo. Ko so tako po dveh desetletjih grobarji izkopali trupla, na njih skoraj ni bilo sprememb. In to je postala težava, ki bi jo lahko rešil »nebotičnik«. »Navpično pokopališče z odprtim pročeljem bo postalo pomemben del mesta in vsakodnevni opomin na obstoj smrti. Sčasoma bo najvišja in največja zgradba v mestu postala grob vsem državljanom – mestni spomenik, ki se vedno spreminja,« je svoj projekt opisal McSherry. Ideja nikakor ni osamljen primer z oddaljenega severa zemeljske poloble. Od Brazilije do Izraela številne države eksperimentirajo z novo vrsto grobov: nišo v visokem bloku, zadnjem domovanju mrtvih.
 

 

• Pokopališče brez nagrobnikov
• Pokopališča prihodnosti
• Bi bili pokopani v nebotičniku?