Nova študija navaja, da v vesolju nismo (nikoli bili) sami

To je izvleček nove študije, objavljene 14. decembra letos, v zbirki podatkov arXiv, ki je s sodobno astronomijo in statističnim modeliranjem preslikala pojav in smrt inteligentnega življenja v času in vesolju po Rimski cesti. Rezultati študije predstavljajo natančnejšo posodobitev slavne enačbe, ki jo je ustanovitelj Iskanja zunajzemeljske inteligence Frank Drake napisal leta 1961. Drakejeva enačba, ki jo je fizik Carl Sagan populariziral v svoji seriji »Cosmos«, se je opirala na številne skrivnostne spremenljivke.
 
Nov članek v reviji Live Science, ki so ga napisali trije fiziki iz Caltecha in en srednješolec, je veliko bolj praktičen. Opisuje, kje in kdaj se bo življenje najverjetneje zgodilo na Rimski cesti, in opredeljuje najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na njegovo razširjenost: nagnjenost inteligentnih bitij k samouničenju.

»Od časa Carla Sagana je bilo izvedenih veliko raziskav,« navaja soavtor študije Jonathan H. Jiang, astrofizik iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon v Caltechu. »Še posebej od vesoljskega teleskopa Hubble in Kepler imamo veliko znanja o gostotah [plina in zvezd] v galaksiji Rimske ceste in stopnjah nastajanja zvezd ter nastanku eksoplanetov ... in stopnji pojavnosti eksplozij supernove. Dejansko poznamo nekatere številke [ki so bile v času slavne epizode 'Cosmos' skrivnosti].«

Avtorji so preučili vrsto dejavnikov, za katere domnevajo, da vplivajo na razvoj inteligentnega življenja – na primer razširjenost soncu podobnih zvezd, ki skrivajo planete, podobne Zemlji; pogostost smrtonosnih supernov, ki razstreljujejo sevanje; verjetnost in čas, potreben za razvoj inteligentnega življenja, če so pravi pogoji; in morebitno težnjo naprednih civilizacij, da se uničijo.

Z upoštevanjem teh dejavnikov so skozi čas modelirali razvoj Rimske ceste in ugotovili, da obstaja velika verjetnost, da se življenje pojavi približno 13 tisoč svetlobnih let od galaktičnega središča in osem milijard let po nastanku galaksije. Za primerjavo, Zemlja je od galaktičnega središča oddaljena približno 25 tisoč svetlobnih let, človeška civilizacija pa je na površju planeta nastala približno 13,5 milijarde let po nastanku Rimske ceste (čeprav je preprosto življenje nastalo kmalu po nastanku planeta).
 

Z drugimi besedami, verjetno smo obmejna civilizacija v smislu galaktične geografije in sorazmerni zamudniki na samozavedni ravni prebivalcev Rimske ceste. Toda če domnevamo, da življenje resnično pogosto nastane in sčasoma postane inteligentno, obstajajo verjetno tudi druge civilizacije – večinoma zbrane okoli tega 13 tisočega svetlobnega pasu (zaradi razširjenosti tam podobnih zvezd), navaja članek.
 
Večina teh drugih civilizacij, ki še danes obstajajo v galaksiji, je verjetno mladih, domnevajo znanstveniki. Kot navajajo je verjetno, da se bo inteligentno življenje v dolgih časovnih obdobjih – izkoreninilo. Tudi če je galaksija svoj civilizacijski vrhunec dosegla pred več kot petimi milijardami let, se je večina civilizacij, ki so obstajale takrat, verjetno samouničila, menijo raziskovalci.
 
Ta zadnji bit je najbolj negotova spremenljivka v prispevku; kako pogosto se civilizacije samouničijo? Vendar pa je tudi najpomembnejša pri določanju, kako razširjena je civilizacija, ugotavljajo raziskovalci. Če se neka civilizacija uniči v katerem koli stoletju – recimo z jedrskim holokavstom ali ubežnimi podnebnimi spremembami –, bi to pomenilo, da velike večine naprednih civilizacij Rimske ceste ni več.