Nimamo prijateljev, imamo pa zelene rastline

Priljubljenost zelenih rastlin pri nas in v svetu že nekaj let strmo narašča. Število članov Facebook skupine Sobne rastline in izmenjava potaknjencev se je od leta 2019 dvignilo za petnajst tisoč, pri čemer gre za eno od najbolj aktivnih slovenskih Facebook skupnosti. Vse več podjetij se specializira za prodajo zelenih rastlin in Instagram je poln zelenih kotičkov, znanih tudi pod izrazom urbana džungla. Svoje je naredila tudi pandemija, saj smo v zadnjem letu veliko časa preživeli doma. 
 
Potrošniške raziskave kažejo, da so zelene rastline najbolj priljubljene v starostni skupini milenijcev. O generaciji milenijcev (generacija, ki se je rodila med letoma 1981 in 1996) je bilo že veliko napisanega. Nekateri pravijo, da smo sebični in cinični. Drugi nas primerjajo s Petrom Panom, saj prelagamo pomembne življenjske odločitve v daljno prihodnost. Zagotovo pa drži, da imamo milenijci radi zelene rastline. Všečkam okenske police (ne več tako mladih) milenijskih vrstnikov, polne sukulent, monster, zamij in pilej, razmišljam o nakupu še enega bananovca in preverjam, kako kaj moji potaknjenci. Pri tem ne morem mimo vprašanja: Čemu pripisati navdušenje milenijske generacije nad zelenimi rastlinami?
 

Zelene rastline so cenejše od terapije

 
Milenijska generacija je generacija, ki je diplomirala v času ekonomske krize. Zanjo je v primerjavi z drugimi generacijami značilno najslabše mentalno zdravje in zelo malo socialnih interakcij. Kar 22 odstotkov milenijcev meni, da nima niti enega prijatelja, svoje skupnosti pa si najraje ustvarjajo v digitalnih okoljih. 
 
Internetne skupnosti (primer je že omenjena Facebook skupina) so počasno skrbstvo prenesle v digitalne prostore, kjer so se preko nesebičnega deljenja nasvetov ustvarile prave mikro skupnosti in prijateljstva. Kot se za pravo skupnost spodobi, ima tudi skupnost ljubiteljev zelenih rastlin svoje interne šale. Med njimi je zagotovo najbolj zgovorna tista, ki pravi, da je skrb za zelene rastline veliko cenejša od terapije. Da to ni le šala, dokazujejo tudi številne raziskave, ki pozitiven vpliv na mentalno zdravje vidijo predvsem v osredotočenosti in potrpežljivosti pri negovanju rastlin. 
 

Ekonomija je milenijce spremenila v amaterske botanike

 
»Otroci so preklicani. Hišni ljubljenčki so novi otroci, rastline pa so novi hišni ljubljenčki,« je duh milenijske generacije ponazoril progresivni ameriški senator Bernie Sanders. Njegova izjava temelji na dejstvu, da milenijska generacija nekdaj pomembne življenjske odločitve, kot je nakup doma ali načrtovanje družine, prelaga v prihodnost. 
 
Če je bila za generacijo boomerjev značilna hitra mobilnost navzgor po družbeni lestvici, za milenijce tega ne moremo trditi. To je generacija brez jasno začrtane prihodnosti, brez stanovanj in brez otrok. Je generacija, ki ima hišne ljubljenčke, zelene rastline in bel predalnik iz Ikee. In je generacija, ki je - kako posrečeno - ustvarila viralni meme skromnega Bernieja Sandersa, ki sprijaznjeno sedi na plastičnem stolu med inavguracijo 46. predsednika ZDA.
 
V svetu, v katerem ne vemo, kaj bomo jutri delali in kje bomo jutri spali, zelene rastline prinašajo gotovost in nadzor. Brez težav jih preselimo iz enega najemniškega stanovanja v drugega, z nekaj truda tudi iz ene evropske prestolnice v drugo. Za migracijo hišnih ljubljenčkov bi potrebovali najmanj potni list in soglasje lastnika, kar je za našo generacijo kar velik finančni in mentalni zalogaj. 
 
Naši delavniki že dolgo ne trajajo od šestih do dveh, ampak se raztezajo čez celoten dan. Skrb za rastline je v dani situaciji prikladen hobi, saj zahteva manj truda, pozornosti in denarja kot otroci, a nam še vedno daje možnost in občutek, da za nekaj skrbimo. Ekonomsko stanje nas je spremenilo v amaterske botanike in navdušenje nad zelenimi rastlinami lahko vsaj delno razumemo kot odgovor na (ekonomsko) negotovost. 
 

Namesto v lastne hiše - v lastne niše

 
Milenijci smo zaradi ekonomske negotovosti izrazito cinični. Sistem nam je v veliki meri zaprl vrata, zato smo tudi mi zaprli vrata svetu. Ameriško-srbska sociologinja Ana Andjelic govori o obratu v mikro v odnosu do sveta. Ugotavlja, da se mladi vedno bolj zatekajo v mikro skupnosti, za katere so značilni mikro-druženje, mikro-pozornost, mikro-izkušnje in mikro-pričakovanja. 
 
Ker se milenijci ne morejo preseliti v lastne hiše, so se preselili v lastne niše, katerih skupna lastnost je osredotočenost na vsakdanjost: »Nezmožni ekonomsko uspeti, milenijci svojo pozornost usmerjajo v vsakdanje stvari s skoraj obsesivnim fokusom.«
 
Prav nišnost poganja številne blagovne znamke, ki bolj ali manj uspešno nagovarjajo milenijsko generacijo preko skrbno kuriranih, estetiziranih in precenjenih izdelkov za vsakodnevno rabo. Ne moremo si privoščiti novega doma, lahko pa uživamo v novi posteljnini. Nimamo lastne kuhinje, lahko pa imamo izbrane dizajnerske skodelice. Nimamo varčevalnega računa, lahko pa plačujemo z Apple uro. Naša biografija ni vnaprej določena z rastjo, lahko pa uživamo ob pogledu na okensko polico, polno zelenih rastlin. Moja monstera je imela včeraj kar dva nova lista.
 
Vse to so individualni odgovori na probleme, s katerimi se srečuje moja generacija. Čeprav so težave sistemske, na vsakodnevni ravni vsak po svoje išče rešitve. Milenijci si želimo nekaj, kar bi nam bilo dostopno in kar lahko obvladujemo sami. Naši starši so gotovost našli praktično povsod - v delu, družini, nepremičninah in prostem času. Mi pa jo iščemo v opazovanju novih poganjkov v naših malih zelenih džunglah.