Lokalno je boljše, a za elite

Kolumbova zamenjava, tako se imenuje največji globalizacijski trenutek v zgodovini človeštva, ki je sprožil val sprememb tudi na področju prehranjevanja. Konec 15. stoletja je na ameriško celino zaneslo pšenico, prašiče in konje, v nasprotno smer pa so nekaj let pozneje pripotovali koruza, paradižnik, purani in krompir, brez katerega si številni Evropejci še zdaj ne morejo predstavljati kosila. Nove »selitve« različnih vrst začimb in rastlin – na primer kave v Južno Ameriko ter kakava v Afriko in nato švicarske čokolade – so dodatno pestrile izbor na krožniku premožnejših prebivalcev še nekaj naslednjih stoletij.

Prelomni trenutek v globalizaciji svetovnega živilskega trga je bil izum hladilnika, ki je omogočil transport mesa, sadja in zelenjave po vsem svetu. Na police v trgovske centre so prišle banane, mango, avokado, v odprte hladilnike goveje meso iz Argentine, piščanci iz Amerike … Svet je postal majhen, hrana pestra, toda pogosto plod masovne industrijske proizvodnje, ki se je v želji po povečanju količine pridelka na hektar v določenih primerih zanašala na sporne, za zdravje celo škodljive metode. Že nekaj let se tako prebuja želja po organsko pridelani lokalni hrani, ki prerašča v nekakšno protiglobalizacijsko gibanje.

Domači ali industrijsko pridelan paradižnik?

Nekaj je gotovo. Lokalno pridelana in predvsem sezonsko obirana sadje in zelenjava ohranita več hranilnih snovi. Ko utrgamo češnjo z drevesa vsebuje skoraj trikrat več vitamina C kot po šestih dneh, po treh tednih pa ima hranilnih snovi komaj še za vzorec.

Z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika, ki pogosto vključuje dolgotrajno hlajenje, celo zmrzovanje, in dodatke za ohranjanje svežine, se vsebnost vitamina C v sadju in zelenjavi drastično manjša, prav tako tudi vitaminov A, B, E in različnih mineralov. Jesti lokalno pridelano hrano tako vsaj v teoriji pomeni vnos večje količine hranilnih snovi v telo, krepkejše zdravje in posledično nižje državne izdatke za zdravstvo.

Argumentov za spodbujanje uživanja lokalno pridelane hrane je seveda še nekaj. »Potrošnik, ki posega po domačih živilih, se mora zavedati, da z nakupom domače slovenske hrane pripomore k trajnostnemu razvoju, in sicer z večanjem konkurenčnosti slovenskih kmetovalcev, ohranjanjem delovnih mest ter zmanjševanjem sproščanja toplogrednih plinov zaradi transporta,« poudarjajo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Evropska komisija ugotavlja, da je živilska industrija odgovorna za kar 20 do 30 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov. Več zdravja, boljšega počutja in nižji ogljični odtis … zakaj ni torej vsa hrana lokalno pridelana?

Misija nemogoče

Organsko pridelana hrana je postala velik posel. Vrednost svetovnega trga (skupaj z organskimi pijačami) je v raziskavi družbe Transparency Market Research ocenjena na okoli 110 milijard dolarjev in bo do konca desetletja znašala več kot 200 milijard dolarjev. Nalepke bio in eko krasijo vse več živil na trgovinskih policah, kot gobe po dežju rastejo tržnice z eno ali drugo predpono, lokalni pridelovalci zalagajo potrošnike z biozabojčki … in to za primerno ceno. Eden od vzrokov za to so višji stroški na enoto pridelka, saj lokalni pridelovalci organskih živil ne morejo računati na ekonomijo obsega ali uporabo pesticidov, kot to počnejo veliki kmetijski industrijski obrati v službi multinacionalk. Posledica so manjši pridelki in višje cene.

Vprašanje, ki se pri tem postavlja je, ali je prehod od industrijske k lokalno pridelani hrani sploh lahko vzdržen? Kratek odgovor je: ne. Prvi relevanten podatek je stopnja samopreskrbe, ki je po oceni Kmetijskega inštituta Slovenije med 68 in 75 odstotki za vse kmetijske in živinorejske proizvode. In ta delež bo Slovenija po oceni pristojnega ministrstva težko povečala. Vzrok je pomanjkanje primernih zemljišč, saj gozd prekriva kar 60 odstotkov razgibanega slovenskega ozemlja. Dodatno težavo povzroča še neugodna posestna in parcelna struktura, ki ne omogoča ureditve velikih obdelovalnih površin, zato ne bomo nikdar samozadostni pridelovalci žit, oljnic ali, na primer, sladkorja.

Če je z vidika samopreskrbe problematična komaj dvomilijonska Slovenija, potem je jasno, kako težko bo čez dobra tri desetletja nahraniti deset milijard lačnih ust po svetu – danes je podhranjenih okoli 800 milijonov ljudi po svetu. Nekaj prostora ostane v učinkovitejšem prerazporejanju približno 1,3 milijarde ton pridelane hrane, saj je kar tretjina roma v smeti. Toda povečevanje števila prebivalstva bo ob globalnem segrevanju od živilske industrije najverjetneje zahtevalo povečevanje hektarskih donosov. Precej manj učinkovita organsko pridelana lokalna hrana bo tako najbrž namenjena zgolj »peščici« v globalnem smislu premožnih privržencev zdravega življenjskega sloga, ki si bodo še naprej lahko privoščili visoko ceno hrane.

Zagotavljanje vsaj enega obroka na dan milijardam po svetu bo po drugi strani moralo ostati v domeni industrijskih velikanov. Pri tem je zelo zanimivo, kako se človeštvo na vseh področjih življenja čedalje bolj zanaša na tehnološke rešitve, ko pa govorimo o prehrani, dobi ta napredek zelo negativen prizvok. Industrijsko pridelana in predelana hrana bo kljub drugačnim modnim smernicam ostala ključ do prehranjevanja množic, nad prehranjevalnimi navadami katerih bo elita še naprej vihale nosove – z napitkom iz organsko pridelanega kodrastega ohrovta, špinače, avokada, ingverja, domačih (!) chia semen in ščepca kurkume.