Ljudje z rakom so prišli na Kilimandžaro, zakaj ne bi vi?

Bolj kot kdajkoli rabimo zavedanje, da smo močnejši kot mislimo. Želite zato dokaz?

Že davno tega je William James, ameriški funkcionalistični psiholog in filozof dognal, da povprečen človek uporabi le deset odstotkov vse svoje kapacitete. Toda, kaj to pomeni?

Preprosta logika nam ponudi odgovor, da imamo vsekakor še veliko možnosti za razvoj.

A vseeno, našo resnično neverjetno moč dokazuje zgodba, na katero so spomnili na Beep Inštitutu, ki se že pripravlja 16.junija v Ljubljani tradicionalni dogodek Beep Talk&Sounds ( morda jo že poznate), a vsekakor vam bo dala neverjeten zagon.

26 junakov, usodno bolnih, je prišlo na vrh

To je zgodba o 26 junakih, ki so tvegali svoja življenja, da bi človeštvu pokazali svojo pravo moč. Zgodba o timskem duhu, odklenjenem človeškem potencialu in pogumu.

Če gre za nekaj, kar ste mi dodelili in meni ni do tega, potem je to muka. Če pa si to sam določim in to res hočem narediti, potem je super.Foto: Guardian

Gre za zgodbo o 26 junakih, ki so se v samo 48 urah povzpeli na goro Kilimandžaro v Tanzaniji, oblečeni v kratke hlače. Med 26 so bili hudo bolni ljudje z rakom, multiplosklerozo, Crohnovo boleznijo in revmo.

A vsi povsem navadni ljudje, brez alpinističnega znanja ali kondicije. Vsem je uspelo; enajst jih je dosegel vrh brez majice pri osupljivih 20 stopinjah Celzija.

Ne pozabimo … dihati

Toda, kako jim je to uspelo? Zakaj nihče od njih ni umrl, kot je tedaj pred njihovo odpravo napovedala nizozemska plezalska organizacija?

Robert Bridgeman, ki že vrsto let raziskuje človeški potencial, povezovanje višje zavesti in vpliv na naš imunski sistem in telesno temperaturo, je skozi zgodbo znanstveno dokazal, da je mogoče optimizirati svoje telo, osredotočenost, spomin, srečo in modrost.

Moč misli in dihanja

Bilo je januarja 2014, ko se je ob vznožju gore Kilimandžaro v Tanzaniji, najvišje samostojne gore na svetu, zbralo 26 moških in žensk različnih starosti.

Zgodba o 26 junakih, ki so tvegali svoja življenja, da bi človeštvu pokazali  pravo moč. Zgodba o timskem duhu, odklenjenem človeškem potencialu in pogumu.Foto: Guardian

Nobeden od njih ni imel pravih alpinističnih izkušenj, razen njihovega vodje, slavnega ledenega moža Wima Hofa.

Po 6 mesecih treninga so bili odločni, da bi postavili svetovni rekord s plezanjem na goro ne v petih do sedmih dneh, ampak v 48 urah, brez časa za aklimatizacijo.

Niso bili oblečeni v debela topla planinska oblačila, ampak v kratke hlače in brez srajce. Dosegli so svetovni rekord.

Kako jim je to uspelo? Zakaj se nihče ni poškodoval? Zakaj jim je uspelo brez višinske bolezni, medtem ko imajo redni plezalci, ki se povzpnejo na vrh v 5 do 7 dneh, 40-odstotni izpad kisika?

Kako so na pol goli zdržali mrzli mraz in kakšen je bil vpliv na njihova življenja pozneje?

Robert Bridgeman je tako kot Wim Hof dokazal, da so vsi mladi bolniki na vrh visoke gore prišli z močjo svojih misli, dihanja in zavedanja vsakega koraka. Cilj ni bil obveza. Pot pa je bila užitek.

Sporočilo resnične zgodbe

Sporočilo resnične zgodbe izpred nekaj let je, da vsakomur lahko uspe. Konkretno: če je mladim in bolnim junakom uspelo priti na Kilimandžaro, potem lahko vsakdo izmed nas uresniči vse sanje, cilje in želje. Samo s svojimi potenciali, ki živijo ( za zdaj le skrivnostno) v nas.  Čas je, da jih zbudimo.

Ne pozabite, Robert Bridgeman priporoča trikotnik, ki ga sestavlja meditacija, dihanje, joga, saj naj bi ta trikotnik prinesel našemu umu, našemu organizmu prostor za priložnost razvijanja največjih potencialov.

Čas problemov je v resnici čas rešitev

Vse težave so rešljive. In vse neverjetno je lahko verjetno,kar je dokazala skupina bolnih ljudi, ki je premagala pot do vrha izjemno težko dostopne gore.

To ni nekakšen »larifari«, ampak dognanje, ki ga je v svoje študije poleg Bridgemana in ostalih vključil tudi ameriški znanstvenik Bernard Roth, utemeljitelj in programski direktor stanfordskega Hasso Platter Institute of Design, bolj znanega kot »D.school.

Ta je na vprašanje ameriške novinarke, »kaj sploh je človeški potencial in kako ga razvijati«, odgovoril, da »moramo najprej vedeti, kaj hočemo. In to je težko. Da res veste, kaj hočete vi sami, ne pa, da denimo uresničujete načrte, ki jih ima za vas nekdo drug. Pogosto ljudje počnejo, kar želijo njihovi starši ali tisto, kar mislijo, da od njih pričakujejo sodelavci. Ko ugotovite, kaj hočete, potem vaša prizadevanja niso več napor in vaš potencial, ki ga nosite v sebi, se prične razvijati.«

Še več: Takrat, ko začnemo početi tisto, kar želimo, potem naše početje postane potovanje.

»Ljudje so preveč osredotočeni na cilj, ampak ta ni bistven. To je sicer že popoln kliše, a v življenju je dejansko ključno potovanje, ne cilj. Ko prideš na cilj, tam ni ničesar več«, je v intervjuju za Guardian dejal Bernard Roth.

Na koncu boste v vsakem primeru umrli, če cilje dosežete ali ne

Profesor Roth v svojih študijah nenehno poudarja pomen misli in poti.

Vsakemu posamezniku polaga na srce izkušnje, ki jih je videl in doživel na lastni koži: »Na Stanford prihajajo iz najrazličnejših držav, iz Indije denimo, in mislijo, da se jim bo življenje s tem povsem spremenilo. Potem delajo doktorat in ko ga naredijo, nastopi depresija, ker jih še vedno čaka preostanek življenja. Nič se ne konča, ko pridete na postajo. Delati morate naprej. In to vsak dan. Če ste zadovoljni s tem, kar delate in s svojimi cilji, je super. Niti ni pomembno, če ciljev ne dosežete. Na koncu boste umrli, če cilje dosežete ali ne. Ne obstaja nek konkreten trenutek ali prostor, ki bi ga lahko dočakali ali pripotovali do njega. Vsak dan je treba dobro živeti. Biti nad nečem tako navdušeni, da vstanete iz postelje. Če nimate ničesar, kar bi vas navduševalo, ste depresivni; lahko tudi kar ostanete v postelji.«

V tem je zrno resnice, saj takrat ko imamo samo problem v življenju, zaradi katerega ne morem spati, takrat vstajamo zgodaj in ga rešujemo.

To se je dodobra dokazalo v času pandemije ali vojne, ko je bila bitka po preživetju na prvem mestu in ko je adrenalin spravljal v pogon še tako velike stoike. V kriznih časih se – dokazano – drastično zmanjša število samomorov. Dr. Roth bi to pojasnil z idejo »vsakodnevne poti ali potovanja« skozi življenje. Ali drugače: Če se nič ne dogaja, je kar malo dolgčas.

Sporočilo dr. Rotha je: ljudje probleme razumemo narobe. Dobro je imeti probleme, z njimi se lahko zaposliš.

In odlično je potovati proti svojemu cilju, a ni pomembno, ali ga dosežeš. Pomembno je, da ga zasleduješ, če gre seveda za pravi cilj.

Če gre za nekaj, kar ste mi dodelili in meni ni do tega, potem je to muka. Če pa si to sam določim in to res hočem narediti, potem je super. Če se na pol poti premislim, tudi prav. Bom našel kaj drugega. Morate se veseliti tega, kar počnete in če vas ne veseli, bi verjetno morali poiskati nekaj drugega.

Ljudje s hudimi boleznimi so v predpripravah dosegli vse:

1. odločitev za pot

2. znanje dihanja in meditiranja

3. moč misli

4. željo po uživanju na vsekam koraku

5. jasen cilj

Če mislite, da zmorete, imate prav. Če mislite, da ne zmorete, pa tudi

In če zaključimo: Svet lahko uničimo. Lahko ga rešimo. Svet, ki ga poimenujemo Zemlja, ali svet , ki mu rečemo naše življenje. Ni druge priložnosti.

P.s. Bridgemanovo idejo so zelo učinkovito izkoristili v korporaciji Google, kjer so ustanovili Inštitut za vodenje Search Inside Yourself (SIYLI), ki pod mentorstvom Roberta Bridgemana sploh začel dokazovati moč uma, ki je veliko večja od 10odstotkov? Skozi resnično neverjetno zgodbo.

Koliko denarja je dovolj za dostojno pokojnino?