Primerjava hranil 70 živil v obdobju med 1960 in 2017

 
Z velikim zanimanjem sem pregledala francosko raziskavo »Les semences de la révolte«, ugledne akademije za agrikulturo, ki ugotavlja, da sadje in zelenjava izgubljata mnogo vitaminov in mineralov. Z raziskavo ponovno odprejo podatke s tabelami sestave živil iz leta 1960, kjer je natančno navedena količina vitaminov in mineralov v sadju in zelenjavi in jih primerjali z letom 2017. Presunjeni so ob drastičnem padcu hranil v pregledanih živilih in se poglobijo v izvor problema.
 
Kot posebnost navajajo, da se podatki ne objavljajo več v knjigah, ampak samo na internetu. Kar bi bilo vredno še raziskati. Še pred podrobno analizo, že s prostim očesom vidijo, da se hranila nekje izgubljajo. Proučili so 70 vrst najbolj popularnih vrst sadja in zelenjave in rezultat je vsepovsod enak: drastični padec hranil! V 60 letih se je povprečno med vsemi proučevanimi živili izgubilo: -16 % kalcija, -27 % vitamina C, -48 % železa.
 

Ameriška študija hranil iz leta 1950 do 1999

 
Tudi Donald Davis, biokemik in direktor akademije v Texasu, govori o tem pomembnem problemu za katerega mnogi niso zavestni, a to je izguba hranil v živilih. Francoski podatki ga ne presenetijo, saj so zelo podobni ameriškim in britanskim študijam, ki jih je izvedel med leti 1950-1999. Ugotavlja, da je vzrok tega drastičnega zmanjšanja hranil v neprestanem nenaravnem povečanju profitnosti rastline!
 
Povsem logičen zaključek. S tem ko se profitnost rastline poveča, se zmanjša vrednost hranil na gram sadja in zelenjave. Opozarja, da mnogi agronomi in drugi znanstveniki niso zavestni te zelo resne in zaskrbljajoče situacije. Če bi moderno križanje bil vzrok boljšega okusa in več hranil, bi se o tem več govorilo. A se dogaja ravno obratno.
 

Praktični primer: Koliko je še hranljiv paradižnik?

 
Na praktičnem primeru paradižnika ugotovijo najbolj drastičen padec hranil: -26 % kalcija, -57 % B1 vitamina in -59 % C vitamina! Da bi lažje razumeli vzrok, se v raziskavi pomaknejo k izvoru, to je k vzgoji semen, v katerih se vse te lastnosti rastline opredelijo. Predstavijo vabljive kataloge, ki proizvajalce hrane pritegnejo z velikostjo plodov, obliko, barvo in najvažnejše produktivnost, kot končni cilj za profitabilnost izbrane rastline.
 
Običajno križajo dve povsem različni sorti rastlin. Na primer, da velik in bled paradižnik križajo z rdečimi in majhnimi plodovi. Dobijo hibrid, rastlino, ki ima gene velikega in rdečega paradižnika in rezultat so veliki rdeči plodovi.
 
Prikažejo vzgojo teh popularnih hibridov – dokaj enostaven, vendar zelo naporen in nenaraven način, da povzročijo mutacijo rastline. Zaupajo podatek, da je za en komercialni hibrid potrebnih tudi do 400 križanj! Povsem jasno je zakaj so cene kilograma semena paradižnika tako astronomske in se gibljejo od 60.000 do 400.000 evrov.


 

Rojstvo ’večnega paradižnika’

 
Zadnjih 50 let raziskovalci testirajo in poskušajo slediti napredni hibridizaciji in poskušajo vzgojiti takšen paradižnik, da bi bil praktično odporen na vse. Okoli leta 1980 je paradižnik dobesedno preplavil tržišče, a ostal je problem, ki ga do tedaj ni uspel rešiti nihče. Zelo moteče v transportni verigi je bilo, da je paradižnik hitro razpadal in začel gniti.
 
Potem pa so znanstveniki v Izraelu izumili ’večni paradižnik’ in ta inovacija je prinesla revolucijo na svetovnem tržišču. Oče ’večnega paradižnika’ je Haim D. Rabinowitch, profesor na hebrejski akademiji v Jeruzalemu, ki iskreno pove: »Pred to mutacijo je bil rok trajanja paradižnika 3 do 4 dni. Težava je bila pri obvladovanju transportne mreže po svetu, čeprav so ga pošiljali z letali, je več kot 40 % paradižnika zgnilo že na poti, še predenj je paradižnik prišel na polico trgovin.«
 

Primerjava tradicionalnega z mutiranim paradižnikom

 
Testiranje je potekalo praktično tako, da so paradižnik enostavno starali pri sobnih pogojih. Ugotovili so, da tradicionalni paradižnik že dobesedno zgnije po 14 dneh, medtem ko je izgled hibridnega ali mutiranega paradižnika po 14 dneh enak kot prvi dan in še več, šele po 25 dnevu začne kazati prve znake propadanja. Mutacija tako vzgojenega paradižnika je resnično revolucionarna. Uspelo jim je, da so življenjsko dobo uporabnosti ploda podaljšali iz 3 dni na 3 tedne.
 
A kdor želi večno mladost, mora plačati visoko ceno. Na koncu raziskovalci naredijo organoleptični preizkus, da ga enostavno zaužijejo. Rezultat testa je, da je paradižnik povsem brez okusa!
 
Čeprav strokovnjak Haim D. Rabinowitch pojasni, da neprestano iščejo najboljše prilagoditve, da se paradižnik umetno prilagodi tržišču, je videti, da so postopki usmerjeni le v profitnost in ne iskanje kakovostnih lastnosti za dobrobit ljudi.
 

Tradicionalne sorte rastlin za sonaravno pridelavo

 
Pridelovalcem hrane vse to ni v dobrobit, saj so s tem prisiljeni kupovati hibridna semena vsako leto znova. To predstavlja veliko odvisnost, namesto, da se vzpostavi samooskrba z tradicionalnimi semeni, ki so jih naše babice pridelovale same in so semena šla iz roda v rod.
 
Tradicionalna semena so prav gotovo del naše kulturne in naravne dediščine. Prispevajo k biotski pestrosti in prehranski varnosti. Zdrava hrana zraste iz zdravih semen, zdrave zemlje in s prijaznim načinom vzgoje rastlin. Sistem zdravega človeka je širši in kompleksnejši, kot je videti.
 
Danes je velik izziv, kako zadržati hranila in kakovost živil, a dokazano je, da tradicionalna semena v sonaravni pridelavi obdržijo potrebno vitalno energijo. Potrebno je zavedanje prehranske verige, da to ni samo hrana, ampak tudi energija, ki je temelj človekovega celostnega zdravja. Poleg tega pa se je potrebno zavedati še celostnega ravnanja z zemljo in semeni, vodo in vodnimi viri, da s tem poskrbimo za sonaravno bivanje ljudi, ki zagotavlja zdravje ljudi.
___________________________________
 
* pripravila: doc. dr. Tanja Balažic Peček, doktorica managementa kakovosti, farmacevtska antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka 'Autopoiesis'.