Bi bili pokopani v nebotičniku?

Največje pozornosti pa so danes deležna navpična pokopališča. Ta imajo več nadstropij namenjenih krstam, ki so razporejene na policah ali v predalih. Omogočajo več kot sedemkrat boljšo izkoriščenost prostora in so tudi manj morbid­na. Takšne zgradbe že obstajajo v Izraelu in Braziliji, snujejo jih tudi v Veroni, Ciudadu de Mexico, Mumbaju, Parizu ... Bi z njimi lahko odpravili pomanjkanje zemljišč za grobove? »Pomanjkanje prostora je pomembno vprašanje. Več londonskih pokopališč je že dolgo popolnoma zasedenih,« je pred leti za BBC povedal Gary Burks, upravitelj grobišča in krematorija v vzhodnem Londonu.

V mestih z judovskim in muslimanskim prebivalstvom je težava še večja, saj je upepelitev velik verski tabu. Ena od študij je napovedovala, da bo moral svet, če se bodo leta 2050 pokopi izvajali podobno kot leta 2014, mrtvim nameniti dodat­nih 6500 kvadratnih kilometrov zemlje – površino več kot petkrat večjo od New Yorka.

S prenatrpanostjo se je spopadalo tudi pariško pokopališče Les Innocents, ki je nekoč obstajalo v samem središču mesta. V sred­njem veku so bila trupla včasih zložena tako visoko, da so segala nad cerkveno obzidje. Do 18.000 trupel je bilo menda natlačenih v skupnem grobišču. Državljani so drastično ukrepali; očistili so prostor in kosti iz grobov zložili v kostnico ob pokopališkem obzidju. Ampak ta zgodnja vertikalna grobišča niso bila najbolj uspešna. Zdaj so nadzem­ni pokopi veliko bolj civilizirani. Rimskokatoliška pokopališča v New Orleansu v Louisiani pogosto imenujejo »mesta mrtvih« zaradi velikega števila nadzemnih grobnic, ki so jih postavljali iz povsem praktičnih razlogov – ker je celotno območje močvirnato. Ampak daleč najvišje vertikalno pokopališče je Memorial Necrópole Ecumênica v Santosu v Braziliji. V 32-nadstropni hiši so shranjeni posmrtni ostanki 14.000 ljudi. Ko so jo leta 1983 prvič zgradili, je bila veliko bolj skromna, a povpraševanje po »grobnicah s pogledom« je bilo takšno, da so dozidali dodatna nadstropja do končne višine 32 metrov. Poleg sob za žare, krste in družinske mavzoleje so na strehi sobe za bdenje ob mrtvem, krematorij, kapela, muzej vozil in celo okrepčevalnica. Stavbo obdajajo hektari čudovitih vrtov, gozdov in laguna z želvami. Tako kot v mnogih evropskih državah se grobišča najemajo, ne pa kupujejo. Ko se truplo stanovalca razkroji – kar traja približno tri leta –, ostanke prenesejo v kostnico.

Po novih pravilih, ki omejujejo nakup novih grobov na prostem, v Tel Avivu pokopališče Yarkon gradi terasast stolp s prostorom za 250.000 pokojnih. Na začetku so bili ultraortodoksni Judje skeptični do njega, a potem so ga lokalni rabini razglasili za košer. Vendar, priznava Chandrasegar Velmourougane, ki je leta 2011 s kolegico Fillette Romaric zasnoval vertikalno pokopališče za Pariz na površini, dolgi 83 metrov in široki 25 metrov, »vertikalna pokopališča niso učinkovita«.
 

 

• Pokopališče brez nagrobnikov
• Pokopališča prihodnosti