3 znaki, da je vaš otrok narcis

Strokovnjak za duševno zdravje ne more diagnosticirati narcistične osebnostne motnje, dokler nekdo ne dopolni 18 let. Pred tem lahko določeni predhodniki, kot sta otrokovo okolje in obnašanje, povečajo možnost, da se pri njem razvije NPD. Vlogo lahko igra tudi genetika, običajno pa gre za kombinacijo različnih dejavnikov.

Nekomu lahko uradno diagnosticiramo narcistično osebnostno motnjo (NPD), duševno motnjo, pri katerem ima oseba kot obrambni mehanizem izredno povečan občutek lastne pomembnosti, šele pri 18 letih, ko se njegova osebnost popolnoma razvije.

Vendar pa obstajajo določeni znaki, zaradi katerih je verjetnost, da bo otrok postal narcističen in kasneje prejel diagnozo, večja, je za Insider povedal Craig Malkin, psiholog in avtor knjige "Rethinking Narcissism".

V 20-letni longitudinalni študiji predšolskih otrok so raziskovalci opazovali, kateri otroci so razvili nezdrave narcistične lastnosti, kot so manipulativnost, izkoriščevalskost in agresivnost. Ugotovili so, da kombinacija dejavnikov, kot so popustljivi ali permisivni starševski slogi, genetika in sam otrokov temperament, povečuje verjetnost, da bo otrok v zgodnjih dvajsetih letih razvil narcizem.

1. Otroci nagnjeni k dramatiziranju

Po besedah avtorja študije Craiga Malkina, ima večina tri in štiriletnikov glede na svojo mladost nagnjenost k sebičnosti. Če pa želi biti otrok vedno v središču pozornosti, mora zmagati ali je nagnjen k ustrahovanju drugih, lahko to kaže na nagnjenost k nezdravemu narcisizmu.

Če je bil otrok razvajen ali mu je bilo morda rečeno, da je pomembnejši ali posebnejši od svojih vrstnikov, lahko to v odrasli dobi vodi v narcisizem FOTO: Delo

Na to, ali bo otrok kasneje v življenju razvil narcisizem, lahko vpliva tudi vzgojni način otrokovega skrbnika, je dejal Malkin.

V Cramerjevi študiji predšolskih otrok so otroci, ki so bili deležni avtoritativnega starševstva, pri katerem je starš postavljal stroge meje, vendar je bil tudi prisoten in vzgojen, najverjetneje razvili varne in zanesljive odnose, ko so odraščali.

Otroci, ki so bili izjemno melodramatični in so imeli starše, ki so jih ignorirali ali zanemarjali, jih nenehno razvajali ali vztrajali pri popolnosti, pa so v odrasli dobi pogosteje postali narcisi. Če je starš zanemarljiv ali zahteva popolnost kot pogoj za svojo pozornost, se lahko otrok nauči ponotranjiti sporočilo, da takšen, kot je, ni dovolj. Kot odrasli lahko razvijejo pretiran občutek lastne pomembnosti kot obrambni mehanizem za svoje temeljne občutke neustreznosti.

Otroci s temi lastnostmi imajo večje možnosti za uspeh

2. Otroci s pretirano popustljivimi starši

Če je bil otrok razvajen ali mu je bilo morda rečeno, da je pomembnejši ali posebnejši od svojih vrstnikov, lahko to v odrasli dobi vodi v narcisizem, tudi meni Malkin.

Čeprav je normalno, da starši negujejo svoje otroke in krepijo njihovo samospoštovanje, pa lahko dajanje otroku tistega, kar si vedno želi, in namigovanje, da ima pravico do vsega, privede do nezdravega občutka večvrednosti.

3. Otroci s skrbnikom, ki je narcis

Ni vsak zanemarljiv ali pretirano popustljiv starš sam narcis, vendar je lahko. Kadar občutek narcističnega starša vpliva na to, kako vzgaja svojega otroka, lahko to poveča otrokovo tveganje za razvoj narcisizma, meni Malkin.

Na primer, narcisi imajo pogosto nezavedno prepričanje, da "si ali najglasnejši ali najbolj izjemen ali pa nisi nič", je dejala Malkin. Otrok lahko to vedenje zazna in začne verjeti v to črno-belo razmišljanje.

"Torej je bodisi žrtev bodisi agresor, bodisi zmagovalec ali poraženec. Otrok, vzgojen v takšnem okolju, se bo poistovetil z narcisizmom. 'Hočem preživeti in želim biti pomemben, zato moram biti kot ta oseba,'" je dejala Malkin.