Življenje po življenju

Zahodna družba ob vseh svojih tehnoloških in znanstvenih dosežkih o smrti tako rekoč nič ne ve, še manj o tem, kaj se dogaja med umiranjem ali po smrti.
Fotografija: Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Foto: Shutterstock

Odnos do smrti je ključen odnos, ki usmerja dejanja in osmišljuje naše življenje. In prav odnos do smrti na vzhodu in zahodu se bistveno razlikuje.

image_alt
Resnica

Sodobna zahodna družba ob vseh svojih tehnoloških in znanstvenih dosežkih o smrti tako rekoč nič ne ve, še manj o tem, kaj se dogaja med umiranjem ali po smrti.

Današnjega zahodnjaka vzgajajo v zanikovanju smrti in ga učijo, da je smrt samo izničenje in izguba. To pomeni, da večina sveta živi bodisi v zanikovanju smrti ali pa v strahu pred njo. Že samo govorjenje o njej velja za bolestno, in mnogi mislijo, da si jo lahko že zgolj z njeno omembo prikličejo nase.

Drugi spet gledajo na smrt z nekakšno naivno, brezskrbno ravnodušnostjo, misleč, da bo smrt iz nekega neznanega razloga že sama poskrbela za to, da bo z njim vse lepo in prav, in da potemtakem ni nobenega razloga za skrbi. Tibetanski učitelji pogoto poudarjajo, da ljudje pogosto grešijo v tem, da smrt jemljejo preveč zlahka, misleč si: »No ja, smrt čaka vsakogar; kaj bi potlej mislil nanjo? Naravna je. Nič hudega mi ne bo.« To je čisto prazna teorija, a le dotlej, dokler se sam ne znajdeš pred obličjem smrti.

Izmed teh dveh pogledov na smrt prvi vidi v smrti nekaj, pred čemer je treba bežati in si zatiskati oči, drugi pa nekaj, kar bo že samo poskrbelo zase. Kako daleč sta oba od poznavanja resničnega pomena smrti!

Foto: Samec Blaž
Foto: Samec Blaž

Vse poglavitne svetovne tradicije, vštevši krščanstvo, nas jasno učijo, da smrt ni konec vsega. In vse so nam prinesle takšno ali drugačno videnje življenja, ki ima šele priti in ki življenje, ki ga zdaj živimo, navdihuje z nekaj višjim, svetim pomenom. Kljub njihovim naukom pa je sodobna družba bolj ali manj podobna duhovni puščavi, v kateri si večina domišlja, da je to življenje vse, kar je. Večina ljudi ne verjame iskreno v posmrtno življenje ali življenje po življenju in tako živi življenje, osiromašeno za vsakršni višji pomen.

Seveda pa pogubni učinki zanikovanja smrti daleč presegajo raven posameznika; prizadevajo namreč ves planet.

Sodobni človek je v prepričanju, da je to življenje edino, ostal brez vsakršnega dolgoročnejšega videnja. Zato ga nič več ne zadržuje, da ne bi pustošil po planetu zgolj v imenu svojih kratkoročnih koristi in tudi sicer živel sebično življenje, ki pa se prav kmalu utegne maščevati. Koliko opozoril nam bo še potrebnih, kakršni sta ti dve; eden od nekdanjega brazilskega ministra za okolje, odgovornega za amazonski deževni gozd ki je opozarjal, da drvimo k opustošenju, ki bo rezultiralo, da bo Zemlja kmalu takšna kot Venera (izžgana in mrtva) in indijskega mistika Sadhguruja, ki zadnje leto z akcijo Save Soil (rešimo prst) intenzivno opozarja na dramatično izginjanje rodovotne prsti, kar nas bo v naslednjih 20 ali 30ih letih pripeljalo do lakote najhujših razsežnosti, če globalno ne bomo ukrepali sedaj in takoj.

Strah pred smrtjo in nevednost glede posmrtnega življenja samo še podžigata takšno uničevanje našega okolja, ki ogroža življenje vseh nas. Ali ni potlej še toliko bolj zaskrbljujoče, da ljudje dandanes sploh ne vedo več, kaj je smrt in kako se umira? In da jim je vzeto vsakršno upanje, da jih po smrti še kaj čaka? Kakšna ironija, da so mladi dandanes tako neznansko izobraženi v vseh mogočih predmetih razen v tistem, ki skriva v sebi odgovor na vprašanje o smislu življenja in nemara tudi na vprašanje o našem preživetju!

image_alt
Skrite moči v človeku

Nekateri bustični učitelji, ljudem, ki bi se radi pri njih učili, zastavijo eno samo vprašanje: Ali verjamete v posmrtno življenje? In pri tem jih ne sprašujejo po njihovem filozofskem prepričanju, ampak po prepričanju njihovega srca: po tem, ali globoko v sebi čutijo, da jih po tem življenju čaka še eno. Učitelj namreč ve, da človek, ki veruje v posmrtno življenje, povsem drugače gleda na svet in tudi njegov čut osebne odgovornosti in morale je neprimerno bolj izostren. Učitelji upravičeno vidijo nevarnost, da bodo ljudje, ki ne verujejo v onstranstvo, ustvarili družbo, ki bo usmerjena zgolj na kratkoročne koristi, ne da bi si belila glavo s posledicami svojih dejanj. Kaj ni prav to poglavitni vzrok, da smo si ustvarili nasilni, grobi svet, v kakršnem živimo, svet brez pravega sočutja in povezanosti vsega z vsem.

Kadar umira človek, ki ga poznamo ali ljubimo, vse prepogosto ugotavljamo, da se nam še sanja ne, kako bi mu pomagali; in ko umre, ne posvečamo misli njegovi prihodnosti, temu, kako bo nadaljeval svojo pot in kako bi mu lahko pri tem pomagali. Ko usmerimo misli in pogled v to smer, se v resnici začne prava podpora in fokus za nadaljevanje življenja po življenju.

V spomin mojemu ljubemu očetu Juriju, ki je odšel v večno sedanjost ta teden.

_Vir: Tibetanska knjiga življenja in umiranja; S. Rinpoche

image_alt
Rešimo prst, da bomo rešili življenje

Več iz rubrike

Komentarji: