Zdravilna moč ekstravertiranosti

Veliko ljudi je po naravi sramežljivih. V resnici je veliko takih celo med precej samozavestnimi in ekstravertiranimi ljudmi. Tudi rojeni voditelji, govorci, nastopači, alfa samci, ki na prvi pogled kar prekipevajo od močne vere v samega sebe, imajo kakšno skrito šibko točko, zaradi katere se iz žarečih retorikov prelevijo v male miške. Ko denimo medtem, ko nagovarjajo množico, v njej zagledajo svojo ljubezen iz mladih let, ki jih je nekoč zavrnila.

Aktualni ameriški predsednik Joe Biden, ki velja za enega izmed najboljših govornikov med politiki, je v mladih letih jecljal. Dolgoletna vaja predvsem pa naraščajoče zaupanje v samega sebe sta ga postopoma ozdravila te neprijetnosti. 

V vsakemu je nekaj sramežljivosti. Pri nekaterih jo je več, pri drugih manj. A tisto, kar želim poudariti, je to, da ta v bistvu ni tako zelo povezana s človekovim značajem, ampak bolj s tem, koliko človek dela na sebi, da bi jo odpravil, koliko vlaga v svojo samozavest, kako dobro se zna pogovoriti s samim seboj. 

Kaj pravzaprav je sramežljivost, po kateri med drugim slovi tudi narod, ki si je za svoje domovanje izbral zavetje Julijskih Alp in Karavank? Odgovor je jasen; gre za nezaupanje v samega sebe. Je pa tudi simptom človekovega strahu, da bi se pred drugimi pokazal v vsej svoji individualnosti in posebnosti. 

Najbolj iskani poklici v naslednjih 10 letih

A kje lahko iščemo korenine tega strahu? Poleg osebnostne strukture, ki pa tu vendarle ne bi smela biti prevladujoča, so krivci trije: družinsko okolje, šolski sistem in nacionalni značaj. Najprej povejmo nekaj o družinskem okolju. Pomenljivo je, da številni družinski terapevti in psihologi, torej strokovnjaki, ki se ukvarjajo z družinsko problematiko, pripovedujejo o tem, da so številne slovenske družine nenavadno molčeče. Da med njimi ni tistega sproščenega toka pogovorov, izmenjave mnenj in izražanja čustev.   

Očetje se o svojih stiskah in emocijah sploh ne želijo pogovarjati, matere pa več energije, kot v to, da bi se v družinskem krogu iskreno pogovorili, vlagajo v to, kaj si bodo o njih mislili sosedje, znanci in prijatelji. Navzven mora družina delovati kar se le da brezhibno, četudi je znotraj vse gnilo in narobe. 

To je nekaj takega, kot da bi nekdo vozil bleščečega Mercedesa s pokvarjeno sklopko, načetimi zavorami in preperelimi gumami. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo tak Mercedes pokvaril. Ta izkrivljena logika, ki pestuje hinavsko introvertiranost na račun odkritosrčne ekstravertiranosti je vzrok marsikatere družinske patologije v Sloveniji. 

Gremo naprej na šolski sistem. Že od socializma dalje slovenski šolski sistem v znatni meri temelji na uravnilovki. Če se v razredu najde oseba, ki izstopa (denimo po svoji inteligenci, nadarjenosti ali morda po nekoliko bolj provokativnemu obnašanju), je naloga učitelja ali ravnatelja, da ji čim prej pristriže peruti. 

Foto: Getty Images

Kdo pa si ti, da se boš pred ostalimi ponašal s svojim talentom, pogumom in unikatnostjo? Bodi raje tiho, izpolnjuj svoje naloge, ubogaj učiteljico in se napiflaj tisto, kar se je za napiflati. Ko pišeš test, pa pri odgovorih po možnosti dobesedno citiraj besede, ki jih med poukom uporablja učiteljica. 

Si lahko zamislite še bolj nesramno zatiranje ustvarjalnosti na račun priliznjenosti?

Gremo naprej na nacionalni značaj. V Sloveniji je vrlina, da je državljan čim bolj povprečen, zaprt vase, ubogljiv, neoriginalen in ponarejen. Država podpira predvsem konformiste in »grebatorje«, medtem ko originalne duše najraje ignorira. Tukaj gre spet za problem uravnilovke oziroma nerazumljivega strahu pred izstopajočimi posamezniki.     

Posledica tega negovanja povprečnosti je vsesplošno »skrivanje duše«. To se izraža v zelo praktičnih oblikah: v odsotnosti sočnega humorja in samoironije, v mrkih pogledih ljudi v trgovinah, v slabih javnih nastopih mnogih predavateljev, govorcev in politikov, v nepričakovanih napadih agresivnosti, ki se manifestirajo v družinskem nasilju, objestni vožnji in poudarjeni konfliktnosti.    

Nasveti, kako se lotiti varčevanja

Zgoraj sem omenil, da je veliko ljudi že po naravi sramežljivih. S sramežljivostjo ni »na prvo žogo« nič narobe, če jo gledamo skozi prizmo začetniške treme in negotovosti. To je človeško in povsem normalno. A slej ko prej postane taka sramežljivost destruktivna. Predvsem človeku onemogoča uveljavitev, prodor v družbi, in kar je še huje; človeka emocionalno uničuje.  

Človek, ki ga je pretirano sram, ki ni samozavesten in ki se vsega boji, v družbi nikoli ne bo uspel. Ker pa ne bo uspel, bo tudi čedalje bolj notranje nezadovoljen. Padel bo v začarani krog, v »vicious circle« medsebojno povezanih negativnih energij. 

Zato, dragi moji; negujte ekstravertiranost, odprite svojo dušo, kjer je to le mogoče. Zavriskajte, če vas je volja, zjezite se na tiste, ki vas jezijo, če tako začutite, povejte kakšen bedast vic ali kakšno noro idejo, če se boste potem počutili bolje. 

Če boste ob tem izpadli smešno, se niti najmanj ne sekirajte! Najmanj pomembno je, kaj si bodo o vsem skupaj mislili drugi. 

Pomembno je, da se boste vi počutili bolje.