Zavrnjeni snubci

Vlade Janeza Janše in še posebej gospoda Janše osebno ne mara več rekordno število ljudi. Številke so zastrašujoče in poniževalne in če se ne bi gibali na shizofrenem političnem terenu, bi težko razumeli, kako lahko politiki, ki so jim državljani v različnih javnih anketah in tudi povsem neposredno, na protestih, dali že nič koliko nedvoumnih »dvojk«, še vztrajajo na položajih.

V vsakodnevnem življenju je posledica zavrnitve ponudbe različnih snubcev (pa najsi gre za predlog za druženje, za sklenitev posla, za posteljno avanturo, za dolgoročno ljubezensko zvezo) povsem jasna in nedvoumna; snubci se morajo dostojanstveno umakniti in morda počakati na novo priložnost ali pa se preusmeriti k drugim morebitnim interesentom.

Vsako drugačno ravnanje bi slej ko prej rezultiralo bodisi v hudi osramotitvi samega sebe, v hujših primerih pa celo v diagnozi psihopatije ali v kaznivem dejanju.

Posel in užitek po latinsko

Tudi politiki nas seveda snubijo. Formalno pravno sicer le enkrat na vsake štiri leta, dejansko pa tako rekoč vsak dan. Vsaj v resni, zreli politiki bi tako moralo biti. Dobronamerni politik bi se moral vsak dan truditi za to, da bi ga ljudje v javnomnenjskih anketah čim bolj podpirali. Seveda ne moreš biti všeč vsem, a truditi se je treba, recimo, vsaj za oceno zadostno. To pomeni podporo ljudstva tam nekoliko nad 50 odstotki. 

Gospod Janša in njegova vlada že dalj časa dosegata nezadostne ocene na več frontah. Desnosredinski snubci ljudstva so že več kot eno leto v fazi tako rekoč konstantnih »dvojk«, ki jim jih servira volilno telo. Predstavljajte si snubca, ki bi ga dama že 10-krat, 15-krat zavrnila, pa bi ta še kar naprej zvonil na njena vratih in ji pošiljal nadležna SMS sporočila ter jo prepričeval, da je le on pravi zanjo.

Foto: Jure Eržen / Delo

Skoraj zanesljivo bi se v tem času že vmešala policija. Stekel bi predkazenski postopek.

Kako je torej mogoče, da lahko v politiki že neštetokrat zavrnjeni snubci še kar naprej vladajo?

Če odmislim specifične, totalitarne režime, kjer je to pač njihov »modus vivendi«, se odgovor skriva v specifični naravi politike in v specifičnem značaju politikov.         

Predvsem je politika droga. Ko jo enkrat okusiš, se je težko odvadiš. Politiki pa so posebna sorta ljudi. Ne stremijo k humanosti in dobronamernosti, ampak se hvalijo s trdo kožo, s katero odbijajo dejstva, ki jim niso najbolj všeč. Če naletijo na konstruktivne kritike, ki jim niso po godu, jih enostavno ignorirajo, pri tem pa mislijo, da je to vrlina, povezana z njihovo trdo kožo.

Trda koža in laganje samemu sebi sta sicer povezana kot enojajčna dvojčka.

Srečni kar tako

Ko se politiki enkrat zapletejo v neskončni klobčič laži oziroma alternativnih dejstev, je z njimi v resnici konec. Na zavrnjene snubitve ne odreagirajo več dostojanstveno in zdravo razumsko, ampak narcisoidno in užaljeno.  

Tako se srečamo s patološkim vodenjem države, ki v mnogočem spominja na diktaturo. Za tako vodenje je značilno, da oblastniki na revolt ljudstva ne odreagirajo tako, da bi se zamislili, ali so morda res naredili kaj narobe, ampak ga izkoristijo za stopnjevanje represije, za nekakšno »uporništvo« zoper ljudstvo, ki mu vladajo.

Vodja države, ki je v svoji duši večni upornik, ki je prej razdiralec kot povezovalec, ki je poln zamer, ki jih ni sposoben predelati, pa nikakor ne spada na čelo države, saj državljani od vodje pričakujemo pozitiven pristop, vsaj nekaj sočutja in altruizma, predvsem pa sposobnost povezovanja različnosti.  

Zdravilna moč ekstravertiranosti

Politik, ki si je za svoja agendo izbral revanšizem zoper drugače misleče, oziroma zoper tiste, ki so mu morda v preteklosti storili kaj slabega, spada kvečjemu v opozicijo. Prav ta (če sploh) je namreč »rezervirana« za razna uporništva, kritiziranja in metanja polen pod noge.    

Zavrnjeni snubci bi enostavno morali čim prej pospraviti svoja šila in kopita ter oditi. Tako preprosto je to.

A problem je v tem, ker so navkljub zavrnitvi še vedno zaljubljeni.

A ne v ljudstvo, ki naj bi ga vodili, temveč v same sebe. 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.