Za dostojanstvo gre, tepec

Ob vsakokratnih ameriških volitvah si moramo vedno priklicati v spomin frazo svetovalca nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, Jamesa Carvilla » It is the economy, stupid« (za ekonomijo gre, tepec).
 
Frazo, katere esenca je, da na ameriških volitvah vselej odloča ne zunanja politika, ne okoljska ali vojaška vprašanja, ne porast kriminala, ne rasizem, ampak vedno znova ekonomija, ekonomija, ekonomija…

In tako je tudi bilo – vse do predsedovanja Donalda Trumpa. Tudi na volitvah ravnokar poraženi 45. ameriški predsednik je glavnino svoje volilne kampanje gradil na gospodarskih temah, na gospodarski rasti in na poslovni uspešnosti države, ki jo je vodil štiri leta.

Resnici na ljubo je imel pri tem tudi nekaj močnih argumentov. Z znižanjem davkov si je pridobil naklonjenost najbogatejših Američanov, 4,7-odstotno zvišanje plač najslabše plačanim delavcem letno mu je prineslo podporo revnejših slojev, tudi stopnja zaupanja malih podjetnikov in obrtnikov se je približala najvišji točki v zadnjih tridesetih letih, brezposelnost pa je bila na rekordno nizki stopnji.

Številni poznavalci ameriške politike so si edini, da bi brez pandemije covid-19 to zadoščalo, da bi Donald Trump osvojil tudi drugi predsedniški mandat. Verjetno bi ga res.

A navkljub številnim tragičnim posledicam, ki jih je pandemija prinesla svetu, še posebej pa ZDA, kjer so zabeležili skoraj 230.000, neuradno pa celo okrog 300.000 smrtnih žrtev, je ta – paradoksalno – prinesla tudi nekaj dobrega: dokončno je namreč razgalila značaj in »modus operandi« ameriškega predsednika. Tudi tisti najbolj zaslepljeni so spoznali, da namreč ne zna varovati njihovega zdravja. Te stvari pa zabolijo celo pregovorno utrjene Američane. 

Britanski Economist je zapisal, da je gospod Trump v zadnjih desetih letih »večkrat oskrunil vrednote, načela in prakse, zaradi katerih je Amerika postala raj za svoje ljudi in svetilnik za ves svet«.

Še več, v soboto poraženi ameriški predsednik je v središče svoje politične agende postavil laži, preziranje resnice, »alternativna dejstva«, šovmenstvo, plenilsko tekmovalnost, neskončno konfliktnost ter omalovaževanje pravnih norm in državnih institucij.

Povsem je zatajil pri obvladovanju pandemije. Omalovaževal je vrhunske ameriške strokovne institucije, kot je denimo Centres For Disease Control And Prevention in podcenjeval strokovnjake svetovnega kova, kot je direktor Nacionalnega inštituta za alergijo in nalezljive bolezni in vodilni ameriški poznavalec bolezni SARS-CoV-2, Anthony Fauci.


Svoje nasprotnike je pogosto poniževal, zmerjal, smešil, si izmišljeval zgodbice o njih. Prilival je ognja na rasne napetosti in le še povečeval razklanost ameriške družbe. Številne svetovalce je odpustil kar z nekaj tviti, kot denimo nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona.    

Praksa, ki je ZDA v vsej svoji (politični) zgodovini še niso izkusile, saj nasprotuje vsemu, na čemer temelji ameriški družbeno politični in pravni sistem in zaradi česar napredni, osveščeni in dobro misleči ljudje Ameriko tudi spoštujemo.  

Ta sistem v ospredje postavlja demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, pravno državo, toleranco do drugače mislečih, odprtost do imigracijskih tokov, spoštovanje političnih nasprotnikov in predvsem – spoštovanje človekovega dostojanstva.

Marsikdo v Sloveniji je ob ameriških volitvah razmišljal predvsem o tem, kateri izmed obeh predsedniških kandidatov bi lahko v naslednjih štirih letih bolj koristil Sloveniji. V tem kontekstu smo doživeli tudi sramoto, ki si jo je privoščil naš premier, ki je s svojim (verjetno) oportunističnim (in do izvoljenega predsednika Joe Bidena povsem ne poznavalskim in predvsem žaljivim) tvitom, dokazal, da ne obvlada veščin diplomacije in mednarodne kurtoazije.

A to je ozko pragmatično, zaplankano razmišljanje.

V resnici bi morali, ko smo razmišljali o tem, kdo bo naslednja štiri leta vodil najvplivnejšo državo na svetu, videti širšo sliko in bi nas moralo skrbeti predvsem to, v kakšne vice nas lahko pripelje globalni razmah populizma, ki ga je tako vneto zagovarjal predsednik Trump, sledili pa so mu različni Orbani, Salviniji, Bolsonari, ipd.  

Voditelji, ki prezirajo človeško dostojanstvo in so pripravljeni za prihod na oblast, ali za ohranitev oblasti igrati na najnizkotnejša čustva posameznikov. Globalna koalicija takih populistov je pod predsedovanjem Trumpa postajala čedalje močnejša in vplivnejša, izvolitev Joe Bidena za ameriškega predsednika pa jim je zadala hud udarec.  

In še nekaj je pomembno vedeti: populisti se vselej hranijo z zamorjenimi, poraženimi, neukimi in maščevalnimi ljudmi. S »podnom« družbe, ki sploh omogoča njihov obstoj. Več podna je v družbi, večja je možnost za razvoj populistov. Zato pa – izobražujmo, osveščajmo, razsvetljujmo, zmanjšujmo socialne razlike, krepimo solidarnost. Ohranjajmo dostojanstvo vsakega človeka.

Če bomo pri tem uspešni, bo populizmu odklenkalo po hitrem postopku.