Zdaj se bo pokazalo, kdo bo močnejši. Reka ali ovire na njej? Kakor pravi naš kolumnist, ki našteje nekaj zanimivih orodij, kako postati pravi voditelj prihodnosti, »reka vedno najde svojo pot, pa če jo na njej čaka še tako velika sprememba«. A za to je nujen organiziran in agilen poslovni ekosistem in voditelj z veliko začetnico, ki mu ne primanjkuje spoštovanja, znanja, empatije (o tem bomo zelo temeljito pisali v avgustovski izdaji Sveta kapitala) in zrelosti, nasploh dobrega uvida v to, da se rešitve in priložnosti skrivajo v glavah njegovih lastnih (!) ljudi. A ravno tu nastane problem.

Doktorica Tjaša M. Kos ima prav, ko pravi, da je koronavirus v resnici nekakšen katalizator. Odkriva stvari, ki so obstajale že prej. Na področju psihičnega zdravja in medosebnih odnosov strah, tesnobo, depresijo, obup, krizo identitete, tj. vse tisto, kar smo pred pandemijo (ne)uspešno prikrivali z mučeniškim urnikom na eni strani in utapljanjem v anemične hedonistične aktivnosti na drugi; na področju poslovanja in vodenja podjetij pa nekreativnost, neobvladovanje kriznih situacij in kronično pomanjkanje medsebojnega spoštovanja.

Namreč, v minulih tednih sem slišala mnogo zgodb o odpuščanju v slovenskih podjetjih v slogu bizarnih ameriških prijemov, kot so čez noč izpraz­njene delovne mize, nedelujoče službene kartice, onemogočen vstop v podjetje, odpuščanje po elektronski pošti in podobno. Vse seveda zakamuflirano s floskulami o racionalizaciji, reorganizaciji in z idejo, da bi krizo morali odpuščeni mnogo bolj razumeti – ne vem, zakaj –, kakor jo razumejo. Po mojem skromnem mnenju takšni načini delovanja kvečjemu pokažejo na nemoč, neznanje in večvrednostni kompleks ljudi, ki niso pravi leaderji. Kaj šele ljudje! To ni nikomur v pravo korist. Sploh če se potegujemo za obstoj in uspeh.



Dober primer poslovne prakse, kjer se vrednote in spoštovanje udejanjajo, in to od zgoraj navzdol in seveda v nasprotni smeri, je tokijsko tehnološko podjetje. S svojim zgledom pokaže, kako nujno je upoštevati vsakogar in da smo vsi, zaposleni in lastniki oziroma menedžment, soodvisni. Drug brez drugega ne obstajamo in ne zmoremo! Podjetje ima na pročelju velik nabiralnik, namenjen zaposlenim, z napisom »Vaše ideje so pri nas dobrodošle in upoštevane«. Da to niso le prazne besede, dokazuje nezanemarljiv prihranek pri stroških poslovanja, za katerega je bil zaslužen hišnik. Namreč, pri urejanju okolice je opazil, da mu zelo veliko časa vzame odvoz odpadkov od poslopja do smetnjakov. V nabiralnik je zato vrgel na papir napisan predlog nove lokacije zabojnikov za smeti. Vodstvo je na videz banalen predlog vzelo resno. Merili so razdaljo, število korakov, čas za odvoz smeti itd. in ugotovili, da če upoštevajo hišnikov predlog, prihranijo ne le čas, ampak tudi denar.

A četudi bi bil hišnikov predlog slab, v zrelih poslovnih tkivih predlagatelja ne bi stigmatizirali ali celo sankcionirali. Neuspehi niso nič drugega kot prikriti nauki. So ključni za uspeh. Pomagajo do blaginje, česar so se v danskem podjetju iz gozdarsko-lesne branže tako močno zavedali, da so mladega menedžerja, ki se je domislil inovativne ideje, ki pa je doživela katastrofalen polom in izgubo, celo nagradili z napredovanjem. Vodilni so razumeli, da je drzno tveganje nujno za velik uspeh in obenem vsem v družbi poslali sporočilo, da sta inovativnost in podjetniški duh dragocena in zelo zaželena.


V Sloveniji smo, z vendarle mnogimi izjemami (res bi bilo krivično vse vreči v en koš), pogosto diametralna slika opisanih primerov. Zaposleni in vodstvo so marsikje ločena svetova. Zaposleni ne slišijo prav veliko od uprave, dokler ne naredijo kakšne napake. Zdi se, kot da so nekateri menedžerji prepričani, da njihovi podrejeni ne potrebujejo pohval ali zahval. Da je dobro ali odlično delo samoumevno. Saj tudi je! A vseeno hvala in nasmeh nič ne staneta in zato je škoda, da se ne potrudijo zaposlenim poročati o zadovoljnih kupcih in strankah, nasprotno pa jih, kadar dobijo kakšno pritožbo, takoj pokličejo v pisarno in zaslišujejo.

Tako padamo proti dnu in prepogosto odhajamo domov lačni. Zaposleni lačni vsaj najmanjšega priznanja, smisla in prave odskočne deske za (še) boljši jutri, menedžment lačen skupnega uspeha in zadovoljstva. Kaj storiti? Ker mora biti vedno nekdo prvi, naj to mesto pripade odločevalcem. Iz uredništva Sveta kapitala jim pošiljamo za lepše poletje spodbudo Robina Sharme, ki v eni od svojih knjig o vodenju zapiše: »Vedno boš dobil več od tistega, kar boš nagradil.« In če to drži, potem bomo reka. Močnejša od ovir! Srečno!