Vsak čas je podjeten čas

​Janez Škrabec
Foto: Shutterstock

»Ribničani ne bi bili mi, če se ne bi že zgodaj spomnili, da leska ni dobra samo za tazadnje meriti našim smrkavcem, ampak se iz nje lahko napravijo tudi dobri zobotrebci. Teh znamo pri nas napraviti toliko, kolikor vrst je zob.«

Pisatelj Miha Matè je v svoji knjigi Široka usta, od koder si izposojam citat, dobro popisal šege in navade mojih rojakov iz Ribnice. Vselej jo imam pri roki, saj je odličen priročnik za podjetništvo, čeprav to nikakor ni bil njen namen. V njej mrgoli orisov učinkovitih podjetniških praks in zimzelenih podjetniških modrosti, ki so jih prakticirali, preverjali in v stoletjih inovirali suhorobarji in krošnjarji iz mojih krajev.

Zgodovinsko zaledje verjetno poznate – prebivalci Ribniško-Kočevskega so pred pol tisočletja od cesarja Friderika III. dobili licenco, da smejo povsod prodajati svoje izdelke brez davkov. Ta vladni ukrep je bil smotrno premišljen – t. i. ribniški patent, ki je nastal zaradi slabih letin, vpadov Turkov in pritiska cehov ter se ohranil stoletja dolgo, je omogočil pravi razcvet podjetništva.

To je generacija, ki je naredila nekaj do zdaj nepredstavljivega: iz otroškega igranja je skočila naravnost v ustvarjanje in biznis.


Prebivalci so izrabili dobrine in lastni inovativno-ustvarjalni potencial ter se izmojstrili v obrtništvu in trgovanju, ki je moralo biti kar se da dobičkonosno – z znamenitim »ribniškim procentom«: Kupim žlico za dinar, za tri jo pa prodam in imam dva procenta zaslužka, pa se nekako preživim. Vse to seveda izpeljano s šarmom in stilom (beri: marketinško): znal je govoriti, da bi med osatom rožce zrasle, zato sem morala nekaj kupiti od Ribničana, povzema Miha Matè. In ta zgodba je segla še veliko dlje. Ker je bila Kranjska kmalu premajhen trg, so krošnjarji trgovali tudi zunaj njenih meja. Recimo, s polšjimi kožuščki in mastjo celo do zdajšnjega Beneluksa, kostanj je šel za med na Dunaju, suha roba pa vsepovsod po cesarstvu. To kaže, da niso bili vešči le v izvozu, temveč tudi diverzifikaciji. Bili so mednarodni podjetniki, ki so obvladovali zahtevne trge in kupce daleč zunaj Kranjske ter se po vsaki opravljeni trgovski poti vračali v svoj kraj, bogatejši za nova spoznanja, ki so jih med seboj delili in predajali iz roda v rod. Vsej tej svoji dediščini dolgujem hvaležnost. Etika in dinamika njenih sporočil sta me pripeljali v najbolj kompetentne gospodarske kroge in v velike projekte.

image
Janez Škrabec. Foto Jože Suhadolnik

Hvala sedanjosti. Rodil sem se v pravem trenutku in na pravem kraju, da lahko uresničujem svoje sanje in preskušam svoje moči in sposobnosti. Razpadle države in ekonomije so klicale po novih zamislih in ponujale priložnosti. A v današnji podjetniški klimi si ni mogoče niti predstavljati, kako fantastično je pred tremi desetletji zvenelo, kadar je kdo izmed nas le pomislil, da bo nekoč slovensko podjetje globalni igralec. Zdaj je njihov seznam predolg za naštevanje. Nekdanji dolgolasci in punkerji in tudi čisto običajni mestni in vaški fantje, ki smo sredi osemdesetih let pripravljali alternativne debate na ekonomski fakulteti, smo s svežim podjetniškim zanosom ujeli visoki val priložnosti. In se obdržali, ker smo znali misliti in delovati na široko, ne zgolj za ozke pridobitniške cilje.



V zadnjem desetletju nam uspešno sledijo vrstniki Harryja Potterja, če jih lahko tako imenujem. To je generacija, ki je naredila nekaj do zdaj nepredstavljivega: iz otroškega igranja je skočila naravnost v ustvarjanje in biznis. Postavljajo nas v popolnoma novo okolje, mladostna sodelovanja se neposredno uresničijo kot podjetniške skupinice, startupi, kreativna jedra in posodabljajo uveljavljene podjetniške paradigme. Če se danes ozremo okoli sebe (ali pa po vseh podjetniških zvezdah), nas prepričajo imenitni podjetniški zagoni; ti znova in znova preraščajo svoje okvire in navdušujejo s svojo razvojno prodornostjo, mednarodno ambicioznostjo in višjo dodano vrednostjo, ki jo delijo z zaposlenimi in širšo skupnostjo.
Vsi odražajo vse lepote podjetništva: okretnost, prožnost, senzibilnost, ustvarjalnost, vpetost, odzivnost, predvsem pa svobodno pobudo in odločitve.

image
Foto Shutterstock


Če zaokrožim z osebno noto tole refleksijo – rad imam širino, ki mi jo prinaša življenje s podjetniško usmeritvijo. S tem rastem in raste tudi Riko in z njim povezani ljudje. Tako postane prava podjetniška zgodba z leti tudi pogled na svet z njegovo kulturo, z utripom trenutka, predvsem pa s pozitivnimi vrednotami. Ne glede na to, kako umirjena bo gospodarska rast in kako spodbudni bodo vladni ukrepi. Tisto, kar je gnalo tako moje prednike, kot žene tudi mene in moje kolege, navsezadnje niso ukrepi niti analize, ampak strumen pogled naprej. Zato hvala tudi prihodnosti.

Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, d. o. o.
Več iz rubrike