Vile, jahte, golf igrišča in politiki

Ko je portal Necenzurirano.si nedavno objavil posnetek precej zagorelega Janeza Janše z nekaterimi poslovneži in lobisti na kreolskem tropskem raju Mavriciju so spet oživele razprave o moralni zavržnosti sprege med biznisom in politiko.

Takoj, ko so premiera prosili za komentar, kaj je pravzaprav pred leti počel na luksuznem otoku v družbi znanih slovenskih poslovnežev, sem dobesedno uganil, kakšen odgovor bo prišel iz njegove PR službe. Pravniki, ki delajo v teh organih, so namreč zelo predvidljivi. Točno sem vedel, da bodo poskušali dokazati nespornost njegovega početja z zanikanjem povezave med mandatarstvom in eksotičnimi poslovnimi druženji. Dejali so namreč, da Janez Janša med obiskom Mavricija ni bil v funkciji predsednika vlade.

Kot vidni politik pa se očitno lahko privatno druži s komerkoli si želi.

Aja? 

Taka argumentacija bi morda še znala prepričati kakšnega pravnika (čeprav težko), mnogo težje pa bodo tako početje sprejeli volivci SDS, ki v Janezu Janši vidijo tisto, kar tudi sam skrbno neguje v okviru svoje javne podobe: poštenega borca proti »komunistični« korupciji in klientelizmu, ki svoje proste dni najraje preživlja skromno v Trenti, ali ob plezanju na Triglav.
Tako kot to počnejo običajni, zavedni, domoljubni Slovenci.

Mavricij, pa najsi bo ta premierski, politični, poslovni, privatni ali kakršenkoli že, se enostavno ne sklada s to njegovo javno podobo. Še toliko manj, ker na njem igra golf, torej »trade mark« igro bogatašev in kapitalistov. Njegovi volivci bi ga namreč mnogo raje videli v  planinski opremi na kakšnem Grintavcu, ali pa s kopačkami na kakšnem lokalnem nogometnem igrišču. Ali pa vsaj ob kakšnem golažu v pristni slovenski gostilni.

Zato mu bo razkritje eksotičnega potovanja na otočje ob Madagaskarju – če že drugega ne – škodilo vsaj pri tistem manj trdnem jedru njegove volilne baze.

Nobena novost ni, da marsikateremu politiku zelo dišijo vile z bazeni, kjer jih sprejmejo bogataši v haljah, jahte, kjer jim strežejo dolgonoge lepotice, golf igrišča, na katerih jim palice nosijo kakšni skromni Pakistanci, Indijci ali Kreoli, a poglejmo resnici v oči – te luksuzne dobrine so vendarle predvsem teritorij uspešnih poslovnežev, športnikov in umetnikov, včasih seveda tudi kakšnih lopovov.

To je njihov teren, ki so si ga (izvzemši kriminalce seveda) zaslužili s svojim trdim delom, talentom za kšeftanje, smislom za prepoznavanje priložnosti, vrhunskimi športnimi in umetniškimi rezultati – pa pustimo ob strani dejstvo, da se da sadove svojega uspešnega dela uživati še na mnogo kreativnejše, izvirnejše, bolj uživaške in bolj ekološke načine, kot pa je to prepotentno vplutje 50 metrske jahte v avtentično, duše polno pristanišče na zahodni obali Kefalonije ali, če želite, Korčule. To namreč počnejo ljudje brez stila in občutka za lepoto.

Če izvzamemo nekatere balkanske ali kavkaške države, kjer je sprega med biznisom in politikom že nagravžno očitna in si jo politiki niti ne trudijo več skrivati, pa je tako obnašanje v civiliziranih evropskih državah (kot tudi v ZDA, v Kanadi, Avstraliji, na Japonskem, ipd.), ne samo sporno ampak pogosto tudi protipravno.

Drugače povedano – politik (beri: izvoljeni predstavnik ljudstva) nima kaj iskati na jahti poslovneža, še posebej, če ta bogati medtem, ko posluje z državo. Oziroma mora znati svoj obisk vsaj prekleto dobro pojasniti. To velja tudi v primeru, če takemu politiku ni mogoče dokazati, da je od poslovneža prejel kakršnokoli materialno ali drugačno korist. Če ga novinarji ujamejo v objektiv, medtem, ko se s kakšnim tajkunom na krovu plovila masti z jastogom, jim je dolžan pojasniti, kakšen je bil njegov namen takega kosila.

Zasebnih obiskov oseb, ki opravljajo javne funkcije namreč nikakor ne smemo meriti z istimi vatli, kot zasebne obiske zasebnikov!   

Zakaj? Iz preprostega razloga, ker so davkoplačevalci, iz katerih sredstev se financirajo plače politikov, poslancev in drugih državnih funkcionarjev enostavno upravičeni vedeti, ali politik, ki so ga izvolili zato, da služi javnosti in njenim interesom, obiskuje ljudi, ki koristijo predvsem njegovim zasebnim interesom.

Problem večine slovenskih politikov na najpomembnejših položajih je v tem, da so jih vzgojili  še v časih socializma, ko sta bila politika in biznis neločljivo povezana. Članstvo v komunistični partiji je bilo namreč nujen in neposreden pogoj za vstop v svet biznisa.

A se očitno ne zavedajo, da so ti časi nepreklicno minili. Četudi se bosta korupcija in klientelizem v »undergroundu« seveda še naprej dogajala, pa mora biti zdaj politik vsaj navzven čist kot solza.

Časi, ko so se ti iz nerodnih situacij izvijali z amaterskimi izgovori, da je njihova stvar, kaj počnejo na zasebnih druženjih so namreč preteklost.
 
* Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.