Veliki ljudje in kalimeroti

Sam za eno največjih osebnosti vseh časov štejem legendarnega južnoafriškega voditelja Nelsona Mandelo. Veliki Madiba, kot so mu rekli, je imel to veliko in redko sposobnost, ki se ji reče možnost odpuščanja oziroma preseganje starih zamer.

Mandela je navkljub temu, da ga je rasistični južnoafriški režim zaprl za dolgih 27 let, uspel ohranjati izjemno notranjo moč in se je potem, ko je kasneje postal predsednik, modro odpovedal maščevanju zoper njegove bele mučitelje z namenom, da iz revolucionarne zgodbe ustvari nekaj lepega in trajnega, namesto novega konflikta med črno večino in belo manjšino, ki bi ponovno terjal ogromno smrtnih žrtev in žalostnih usod.  
     
Vsi veliki ljudje imajo lastnost, s katero se bistveno ločijo od tistih, ki morda mislijo, da so veliki, a to niso. Ta pa je možnost preseganja starih zamer, odpoved bedastim ego tripom in ustvarjanje novih pozitivnih in konstruktivnih zgodb, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojnem spoštovanju.

Zanimivo je, da je ta lastnost dana le redkim, pa čeprav je v resnici daleč najbolj modra in celo praktična.  

Zato se moramo najprej vprašati, kako to, da se denimo z maščevanji in destruktivnimi obračunavanji ukvarjajo ljudje, ki jih imamo takole z razdalje za inteligentne?

No – pa smo tu: kleč je namreč v definiciji inteligentnosti, ki jo v vsakdanjem jeziku uporabljamo zelo nemarno in posplošeno. Vsak inteligenten človek po kriterijih IQ-ja namreč še ni niti socialno, niti čustveno inteligenten, kaj šele moder. Od nadpovprečnega IQ-ja do modrosti je namreč še dolga pot in malokdo pride na njen cilj.

Zato nikakor ne preseneča, če v poslovnih ali političnih krogih naletimo na posameznike, ki jim pamet, vsaj kar zadeva sprejemanje smelih poslovnih ali političnih odločitev, deluje kot puščica, povsem pa odpovedo, ko je treba te odločitve oplemenititi še po moralni plati, ali ko je treba iz operativne poslovno-politične matematike preiti na zahtevnejšo stopnjo modrega ukrepanja.

Znano je, da je še posebej pri moških, ki delujejo v visoki politiki ali pa v tajkunskem mikrokozmosu ogromno kalimerovstva in izjemno občutljivega ega, kar nas navdaja z nujnim sklepanjem, da se v teh krogih pravzaprav pojavlja zelo veliko ljudi s šibko psiho.

Možakarji, ki so resnično psihično trdni in samozavestni se namreč ne bodo ukvarjali z zamerami in revanšističnimi pohodi zoper nekatere, ki so jim v preteklosti morda naredili kaj slabega, ampak bodo sposobni take nepomembne epizode v njihovih življenjih lahkotno preskočiti. A po takem »modus operandiju«, torej po pestovanju starih zamer, še zlasti slovijo nekateri profilirani člani politične desnice. Ti navzven delujejo tako neznansko prepričani vase, tako zelo vzvišeni, tako zelo hladni in neobčutljivi, a kaj, ko njihova dejanja v praksi dokazujejo, da je to le slaba maska, da se jim v notranjosti dogaja povsem drugačna zgodba, polna negativnih emocij.

Njihova poudarjena konfliktnost, zamerljivost, odsotnost humorja in lahkotnosti namreč nakazujejo, da je njihov problem ravno v preobčutljivosti, v nesposobnosti »iti preko« in tega ne more prikriti še tako dobro izvežban »poker face« pristop.

To je nekaj podobnega, kot če bi vojak napadalne vojske na svoji majici nosil hipijevski napis »Piece Brothers«.  
 
Svetla politična prihodnost nedvomno ni rezervirana za različne kalimerote, populiste, darkerje ali upornike zaradi inata. To so namreč ljudje, ki jih obdaja nekakšna »underground avra«, užaljeni hlad, nekakšna neprivlačna, odbojna temačnost.

Po najboljšem scenariju bodo namreč prejemali le glasove podobno temačnih in užaljenih volivcev, ki pa kakorkoli obrneš predstavljajo »večno« volilno manjšino, zato so dolgoročno obsojeni na tako rekoč permanentne volilne poraze, z manjšimi prekinitvami seveda, kar pa ne bo dovolj za to, da bi lahko izvedli kakršnekoli resnejše družbene spremembe.

Rešili bi se lahko le tako, da bi se pustili razsvetliti modrim, svetlim, dobro hotečim ljudem, a kaj takega težko pričakujemo od ljudi, ki so mnoga desetletja svojega življenja preživeli v zablodi, da je smisel življenja v negovanju ideje borbe vseh zoper vse, v katerem ni prostora za združevanje in predvsem za učenje s strani pametnejših od njih samih.   

Iz tega zornega kota, primer velikega Nelsona Mandele, deluje kot naročen:

Nobelov nagrajenec za mir je namreč 27 let zapora na otoku Robben in kasneje še v Capetownu in Paarlu, preživel razmišljajoč in učeč se, kako napredovati z ljubeznijo in ne s sovraštvom.   

Zato - učite se, učite, gospodje, če se želite vsaj podati na pot velikih mož. Brez »rad imeti« v nobenem primeru ne bo šlo.