Hladilniki so postali ogledalo naše sprotne družbe

Nicholas Nassim Taleb je pred desetletjem uporabil prispodobo črnega laboda za razlago razlogov in posledic svetovne gospodarske in finančne krize. Črni labod ponazarja nepričakovan dogodek, ki ima močan učinek s potencialno katastrofalnimi posledicami, a predvsem zato, ker nanj nismo bili pripravljeni.

Razlog za katastrofalnost njegovih posledic se ne skriva toliko v sami naravi dogodka, ampak bolj v naši nepripravljenosti nanj. Ta pa izhaja iz zmotnega temeljnega prepričanja, da živimo v svetu normalnih statističnih porazdelitev, kjer lahko dogodke na podlagi ustreznih analiz napovemo z določeno stopnjo gotovosti in se nanje ustrezno pripravimo.

Dan pred pisanjem te kolumne je direktor Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) končno razglasil koronavirus za globalno pandemijo. To je pospremil z dejstvom, da njegova ocena ne spremeni narave samega virusa oz. bolezni, temveč izhaja iz našega spopadanja z virusom ter neustreznih odzivov nanj.

No, naslednji dan se je zbudil predsednik Trump in se odločil vsem Evropejcem za mesec dni omejiti vstop v ZDA, z izjemo prijateljske Velike Britanije. Vseeno je treba imeti v mislih, da gre za predvolilni čas, ki mu pritičejo takšni populistični ukrepi. Dokler je koronavirus pustošil na Kitajskem in po Aziji, mogoče na zahodu in v Sloveniji nismo mislili, da gre za pravega črnega laboda, in marsikdo je raje dal duška svojemu rasističnemu alter egu. Vprašanje je, kakšni bodo odzivi zdaj, ko smo se Evropejci znašli v istem čolnu. No, v celotni zgodbi se je pokazalo, da je najbrž virus edini, ki ni prav čisto nič rasističen.



Podatki o prodaji na drobno pričajo, da so potrošniki v Sloveniji v zadnjih štirinajstih dneh porabili za okoli 15 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Zakaj? Si ljudje doma kopičijo varnostne zaloge zaradi morebitne samoizolacije in karantene? Je nastopila panika?

Pri tem ne moremo mimo ene najbolj znanih, a pozabljenih krilatic očeta sodobnega menedžmenta Petra Druckerja, ki je nekoč izjavil: »Največja nevarnost v turbulentnih časih ni turbulenca sama, temveč delovanje na podlagi včerajšnje logike.«

Ko sem nedavno stal v vrsti v svojem lokalnem hipermarketu na drugem koncu sveta, je mojo pozornost pritegnil napis na blagajni, da je prodaja aspirina in drugih protibolečinskih tablet brez recepta omejena na največ dve škatlici na kupca. Človek bi najprej pomislil, da se nameravajo ljudje na Novi Zelandiji proti morebitni pandemiji koronavirusa boriti kar z aspirinom.

A še zdaleč ni tako. Zaradi strahu pred prekinitvami dobavnih verig iz Azije, od koder izhaja glavnina proizvodnje osnovne učinkovine večine protibolečinskih tablet brez recepta (paracetamola), so si ljudje hiteli narediti ustrezne zaloge. Očitno veliko bolje razumejo mednarodno poslovanje kot predsednik Trump, ki se je »izkazal« že v nedavni trgovinski vojni s Kitajsko, ki jo je zanetil kar sam.

Omenjeni primer je samo kaplja v morje disrupcije globalnih verig vrednosti, ki jih je dodobra prerešetala že trgovinska vojna. Koronavirus predstav­lja svojevrsten eksperiment o dobavnih šokih, ki so v ekonomski filozofiji tako imenovanega sprotnega poslovanja (ang. just in time) lahko usodni. V starih časih smo imeli doma velike zamrzovalne skrinje, v katerih smo hranili zamrznjene polnjene paprike, haše za makarone in govejo juho za vsaj štirinajst dni.

Danes v napol praznih hladilnikih pogosto samevajo samo tonik, gin in limone. Naš domači hladilnik je postal ogledalo naš sprotne družbe, kjer smo navajeni, da je vse na priklic: od hrane, oblačil do zabave ter celo seksa in partnerjev. V takem okolju se lahko metuljev let hitro spremeni v črnega laboda.



Bistvo Talebovega sporočila, povezanega s črnimi labodi, je dokaj preprosto: namesto da se ukvarjamo s predvidevanjem nepredvidljivega, se raje bolje pripravimo na črne labode in izpopolnimo svoje sisteme in strukture, da bodo manj krhki oz. ranljivi ob nepredvidljivostih.

Živimo v tako imenovanem času VUCA, ki ga zaznamujejo visoka stopnja spremenljivosti oz. nestabilnosti (ang. volatility), negotovosti (ang. uncertainty), kompleksnosti (ang. complexity) in nejasnosti (ang. ambiguity). Tako v poslu kot v vsakdanjem življenju moramo postati veliko bolj pozorni na posamezne dimenzije okolja VUCA ter se znati nanje veliko bolje prilagajati.

Namesto da slepo sledimo analizam, napovedim in ocenam, namenimo raje več časa in virov za pripravo alternativnih scenarijev ter vgradimo v svoje razmišljanje, procese in način življenja malo več ohlapnosti oz. stopinj prostosti, pa četudi lahko to stane kak evro ali dolar več. To naj ne velja samo v poslu, ampak obče.

Svet VUCA zahteva od voditeljev (bodisi v poslu ali politiki) različne vrste veščin, predvsem pa prilagoditev njihovih voditeljskih pristopov. So naši voditelji sposobni takšne prilagodljivosti? Ali pa nam lahko postrežejo samo z že znanimi recepti?

Na primer, v okoljih z visoko stopnjo nestabilnosti oz. spremenljivosti je treba vzpostaviti predvsem občutek zanesljivosti ter ohraniti konsistentnost in se držati preteklih dogovorov. V okoljih z visoko stopnjo negotovosti je odločilna vzpostavitev zaupanja, ki temelji na dobri komunikaciji in medsebojnem spoštovanju. V okoljih z visoko stopnjo kompleksnosti so ključni transparentnost, informacije in dejstva. V nejasnih okoljih pa so potrebni predvsem jasno artikulirani cilji, usmeritve, navodila in odgovornosti.



V okoljih z visoko stopnjo nestabilnosti je treba vzpostaviti jasne vizije, medtem ko je v okoljih z visokimi stopnjami negotovosti veliko bolj pomemben poudarek na razumevanju. V kompleksnih okoljih je ključnega pomena jasnost, medtem ko je v nejasnih okoljih veliko bolj koristna agilnost.

Na koncu se je zelo pomembno tudi zavedati, da živimo v svetu tako imenovanih hudobnih problemov, ki niso samo kompleksni in imajo neznane kriterije za presojanje, ampak zanje zaradi njihove kompleksnosti in okolja VUCA dejansko ne moremo najti ustreznih rešitev.

Namesto da bi jih reševali, jih lahko le krotimo. A to zahteva določeno stopnjo samozavedanja in tudi ponižnosti o lastni vsemogočnosti. Evolucijski biolog Charles Darwin je nekoč dejal: »Ne preživijo najmočnejši ali najpametnejši, temveč tisti, ki se znajo najbolje prilagajati.«

* Avtor je predavatelj na Šoli za trženje in mednarodno poslovanje Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžang in šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.