Bo virus iz Wuhana ostal črni labod ali nas je zares lahko strah

Terorizem, finančne krize in virusi imajo skoraj enak vpliv na družbo.
Fotografija: Se sprašujete, kako to, da sars, ki je Azijo prizadel leta 2003, ni dosegel stare celine, ne realno niti v domišljiji? FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Se sprašujete, kako to, da sars, ki je Azijo prizadel leta 2003, ni dosegel stare celine, ne realno niti v domišljiji? FOTO: Reuters

Njihova dejavnost sama po sebi ni niti približno tako škodljiva, obsežna ali smrtonosna, kot je sam strah pred njimi. Krize se napajajo s strahom in zato je med ekonomisti razširjen rek »Nimamo se česa bati razen strahu samega«, avtorstvo katerega se pripisuje francoskemu ekonomistu Olivierju Blanchardu v povezavi z zadnjo gospodarsko recesijo.

Blanchard za pogovor z nami žal ni imel časa, nam pa je na kratko dejal, da bi se tudi v teh časih lahko uresničile grožnje strahu, ko bi potrošniki in podjetja otrpnili, ne vedoč, kaj sledi. Kako nevarno paralizirajoče je, če se sočasno pojavi strah pred terorizmom, gospodarskim kolapsom in zdravstveno epidemijo? Blanchard je kratek: »Tam za zdaj še nismo.«


Virusi veliko bolj nevarni kot terorizem

Če primerjamo terorizem in viruse, se marsikomu, če se spomnimo zgolj preplaha v času begunske krize, prvi zdi nevarnejši, a podatki kažejo, da so v dobrem stoletju virusi pobili veliko več ljudi kot vsi oboroženi konflikti skupaj (ne le terorizem, ampak tudi obe svetovni vojni skupaj). Za črnimi kozami je v 20. stoletju umrlo 300 milijonov ljudi, gripa je do danes vzela 100 milijonov življenj, največ med letoma 1918 in 1919 oblika španske gripe, virus hiv do danes 30 milijonov.



V zadnjem obdobju so najobsežnejše trebušne gripe, strokovno gastroenteritis, ki na leto povzročijo približno milijon smrti. Virusi, ki vodijo do trebušnih krčev, slabosti in driske, tako kot navadne oblike gripe pri ljudeh z močnejšim imunskim sistemom ne povzročijo smrti, a imajo na splošno negativne posledice na družbo, njeno finančno stanje in produktivnost. Zgolj v ZDA je zaradi 30 milijonov diagnosticiranih primerov trebušne gripe na leto 120.000 hospitalizacij. Navadna gripa doda še 200.000 hospitalizacij in 80.000 smrti. Poleg stroškov za zdravstveni sistem to povzroči še izgube delovnih ur in stroške zaradi bolniške odsotnosti.


Ali so preventivni ukrepi stroškovno upravičeni?


Toda ali so ti stroški višji, kot bi bili, če bi v času obolenj zaprli šole in ustavili javni potniški promet, da bi zmanjšali širjenje virusov? So torej ukrepi, kot sta zaprtje šol in karantena, sploh učinkoviti? Na ta vprašanja je v znanstvenem članku iz leta 2015 odgovarjal dr. Jérôme Adda, ki si je doktorat iz ekonomskih ved prislužil na francoski Sorboni, poučuje pa na zasebni milanski univerzi Bocconi in je član nemškega instituta IZA za ekonomiko dela.

V analizi podatkov, ki so zajeli obdobje 25 let, je ugotovil, da zapiranje šol med sezono gripe skrajša pojavljanje gripe za do štiri tedne ter med vsemi starostnimi skupinami zmanjša obolevnost za največ 12 odstotkov, vendar družbi na splošno povzroči večje finančne stroške, kot jih prihrani v populaciji manj obsežna in krajša sezona bolezni. Podoben rezultat, čeprav z manjšimi finančnimi razlikami, je dobil za primer prekinitve javnega prometa za teden dni. Na splošno je ugotovil, da sta zapiranje šol in ustavitev javnega prometa stroškovno upravičena le pri epidemijah, ki bi imele večjo smrtnost, kot jo dosegata navadna in trebušna gripa skupaj.



Čeprav nam to lahko daje argument, da imamo trenutno dogajanje glede koronavirusa (19. marca pred oddajo revije v tisk je bilo po svetu 219.548 potrjeno okuženih in 8971 smrtnih primerov) za odziv na strah, posledice katerega se ne kažejo več le v nekaj odpovedanih dogodkih, ampak v množičnem ustavljanju javnega življenja, zapiranju meja, ne le med državami, ampak tudi med EU in ZDA, govoru o vojni in izrednih razmerah, ki jih nihče ne pomni, pa o tem ne gre prehitro soditi. Ne da bi naštudirali teorije ekonomike strahu, sicer lahko vidimo, kaj se zgodi, ko se svet zares ustavi. Škoda, ne le merjena v življenjih neposredno okuženih, ampak tudi v izgubljenih zaposlitvah in propadlih podjetjih, bo dosegla več bilijonov dolarjev.


Cena življenja

Ekonomija se v takšnem vzorcu giblje vedno bolj navzdol in povzroči veliko večje finančne izgube, kot bi jih, celo če bi število obolelih naraslo še za nekajkrat. A četudi prej predstavljena analiza stroškov in prednosti kaže v prid manjših ukrepov, ima tako kot druge tovrstne študije eno veliko etično premiso, ki je ne gre zanemariti. »Na eno stran po­stavimo stroške in dobrobit ekonomije, na drugo človekovo življenje. Preventivni ukrepi, ki so zagotovo finančno zahtevni, so sprejeti ne zaradi tega, da ljudje ne bi zboleli, ampak da ne bi umrli. Ko pa se zavedamo tega, so vsi drugi stroški zanemarljivi,« opozarja dr. Maks Tajnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanji gospodarski minister ter nekdanji dekan ekonomske fakultete. Življenja pa ne ogrožajo le smrti zaradi virusa, ampak tudi pre­obremenjenost zdravniških zmogljivosti zaradi virusa in zatorej manko na drugih zdravstvenih področjih, kar lahko vodi do kolapsa.

Posledice finančne krize ali virusov pa so lahko tudi bolj daljnosežne, glede na fizikalne zakone, da ima vsaka akcija svojo reakcijo, pozitivne ali negativne. Ko se je leta 2003 na Kitajskem širila prva različica koronavirusa – sars –, so ljudje množično ostajali doma in niso hoteli hoditi niti v trgovine. Iz nuje po spletnem nakupovanju se je zgodila kitajska online nakupovalna mrzlica, ki ni pojenjala do danes, iz nje pa so se rodili največji kitajski spletni trgovci, tudi Alibaba, ki zdaj postavljajo smernice sodobnega potrošništva. Morda bo torej tudi Slovenijo, državo z enim najnižjih deležev nakupov, opravljenih po spletu, v času druge generacije koronavirusa doletela ta sreča v nesreči, ki bi deloma omilila morebitne negativne ekonomske posledice. Da bomo z virusom mogoče spoznali, da je še kako pomemben tudi javni sektor, zlasti državno zdravstvo, in da je zanj treba dati več denarja, pa dodaja dr. Tajnikar.


Evropa je drugačna, Slovenija šibka

Nesreča za nas bo poleg že vidnega drastičnega padca, če ne spusta na popolno ničlo, v skoraj vseh gospodarskih panogah tudi ta, da smo del Evrope, ki goji s Kitajsko drugačen odnos, kot ga imajo ZDA. Naš odnos je kooperacijski, saj s Kitajsko ne le trgujemo, prodajamo in kupujemo blago, ampak tja pošiljamo polizdelke na dodelavo, da jih potem lahko vgrajujemo v končne izdelke.

To je doslej zelo koristilo Nemčiji in Evropi nasploh, saj sta lahko s kooperacijo izkoriščali tamkajšnjo poceni delovno silo, razlaga Tajnikar, a ko se je na Kitajskem proizvodnja zmanjšala, je to povzročilo drastičen padec proizvodnje tudi v Nemčiji in hkrati pri nas, ki smo močno vezani na nemško industrijo. Virus bo zato za Evropo bolj tragičen kot za ZDA, ki s Kitajsko večinoma le trguje.

»V Sloveniji pa tudi brez virusa absolutno podcenjujemo padec gospodarske rasti. Virus je za nas prišel v zelo neprimernem času. Leta 2017 smo imeli 4,8-odstotno rast BDP, lani 2,8-odstotno, letos pa po zadnjem podatku 2,4-odstotno. Ko bo rast BDP padla pod dva odstotka BDP, bo imela država, kot je Slovenija, velik problem s proračunom. Prihodki bodo zaradi manjše gospodarske aktivnosti padli, odhodki proračuna pa ostali fiksni,« opozarja Tajnikar.

Če se najprej spomnimo Zujfa iz leta 2012, vidimo, da je situacija že čez nekaj trenutkov lahko za nas zelo resna. In kakor opozarja tudi profesor Tajnikar, »za Slovenijo veliko bolj kot za države, ki imajo močna gospodarstva z rezervami. Ko bo jutri konjunktura, bodo države, ki zaradi koronavirus niso bile onesposobljene, iz nje profitirale, druge pač ne.«


Koronavirus lahko pomaga ZDA

Širša makroekonomska posledica utegne biti tudi bolj decentraliziran svetovni sistem vrednostnih verig, ki bo v virusu morda dobil institucionalno silo in izgovor, da pospeši že pred leti začeto in s trgovinskimi vojnami dodatno podžgano drobljenje dobaviteljskih tokov. Posledice pa bi lahko občutili tudi politični sistemi, ki jim opozicija na valu strahu v javnosti očita nesposobnost, da bi zaščitili svoje prebivalstvo, kar je vedno močan argument za sesuvanje vlad, in če se panika ne bo polegla, bi lahko koronavirus zaznamoval tudi ameriške volitve. Čeprav bi se morda zdelo, da bi skupen boj celin lahko pospešil sodelovanje, pa bo najverjetneje le še povečal razlike med geopolitičnimi centri moči.

Profesor Tajnikar sicer meni, da bo gotovo tudi Trump spoznal, da se virus požvižga na njegov slogan »Najprej Amerika«, saj so borzni indeksi zaradi virusa padli, čeprav je v zadnjem mesecu v ZDA rekordno narasla zaposlenost. »Virus je pametnejši od politike, ko opozarja, da so države med sabo povezane. Če ne politično, pa z virusi.«

jhkhj Foto Shutterstock
jhkhj Foto Shutterstock


»Ni izziv le odgovor na virus. To je sekundarni učinek virusa. Ključno je, vsaj kar zadeva ekonomsko debato, da je na Kitajskem del proizvodnje razpadel, ker je virus drastično zmanjšal razpoložljivost delovne sile,« pojasnjuje sogovornik. Če dodamo še trgovinske vojne, ki z zapiranjem trgov prav tako uničujejo proizvodnjo, vidimo, v kakšno krizo je bil koronavirus prinesen in kako jo pravzaprav krepi.

»Kitajsko in Ameriko definira kupoprodajni odnos. Američani bodo zagotovo lahko prodajali Kitajcem, saj bodo ti zaradi presežka denarnih rezerv in naraščajočih potreb zagotovo kupovali. Kitajci pa bodo v ZDA prodajali le, če bodo zaradi upada proizvodnje sploh imeli kaj prodajati. S tem se zapira trgovinski deficit, ki gre Donaldu Trumpu tako na živce,« razloži dr. Tajnikar. Tako bo koronavirus ZDA celo pomagal pri zmanjševanju trgovinskega primanjkljaja, saj Kitajci zaradi udarca proizvodnji ne bodo imeli kaj izvažati, če virusa ne bodo kmalu zajezili.


Zakaj take panike ni bilo pri sarsu

Se sprašujete, kako to, da sars, ki je Azijo prizadel leta 2003, ni dosegel stare celine, ne realno niti v domišljiji? Kitajska je bila v tistem času neprimerljivo manjše gospodarstvo, svet pa še zdaleč ne tako globaliziran in z dobavnimi verigami neločljivo povezan. Leta 2003 je v tujino odpotovalo 20 milijonov Kitajcev, leta 2018 že 150 milijonov. Sars se je zgodil v času, ko so bila tveganja v svetovnem gospodarstvu manjša, želja po naložbah večja, saj je imel obseg trgovanja na vseh polih nezadržno težnjo po rasti.

Poleg tega je danes Evropa v likvidnostni pasti z nizkimi obrestnimi merami, fiskalna denarna politika tako ne učinkuje, saj si hotelir ne more pomagati s poceni denarjem za obnovo hotela, če nima gostov. Skupaj z negotovostmi in večjimi tveganji gremo skozi obdobje, v katerem se svetovna rast in obseg trgovanja zaradi trgovinskih vojn, brexita in drugih geopolitičnih zagat komaj premikata naprej.



Kaj, če bi se recimo Peking v teoriji zaradi domačih težav in manjše proizvodnje odločil, da od ZDA ne bo odkupil obljubljenega blaga v okviru sporazuma, in bi to lahko povzročilo burno reakcijo Trumpa? Čeprav Kitajska tega verjetno ne bodo storila, ker odkupljene izdelke od ZDA potrebuje za življenje, recimo sojo, pa je takšnih vprašanj v mednarodno napetih razmerah ogromno.

Tudi to, ali bodo evropske oblasti spoznale, da gospodarstvo namesto denarnih potrebuje davč­ne spodbude, da bo ob koncu epidemije zmožno znova pognati svoje kolesje? In če bodo sprejete, kako bodo spodbude vplivale na šibke proračune, ki se ne bodo mogli več zadolževati v takšnem obsegu kot med zadnjo finančno krizo? Po Tajnikarjevem mnenju je odgovor v redefiniciji davčnega sistema. »Če pogledamo, kako se Amerika pogovarja o davkih na bogastvo, je prav žalostno videti, kaj o njih, kot egalitarna družba, govorimo mi v Evropi in Sloveniji.«

Bodo torej politiki pustili, da vsak virus, pa čeprav v resnici relativno tako majhen kot wuhanski, razdraži njihove agende? Zaradi vedno toplejšega podnebja, pa pustimo ob strani, ali je razlog človeško ravnanje ali gre za naravni proces, bodo vlade zagotovo ukrepom proti sezonskim obolenjem in zdravstveni infrastrukturi morale nameniti večjo pozornost, a na sistematičen in manj akutno dramatičen način.

In za konec imejmo v mislih še nekaj. Ob preteklih epidemijah (sars leta 2003, azijska gripa v 70. letih, hongkonška v 50. letih in španska gripa v 20. letih 20. stoletja) so vse borze najprej pretresli strmi padci borznih indeksov, a nato so sledili visoki odboji, ki so bili vedno višji od izhodiščnega stanja. Pripravljajmo se torej na ponovni odboj.

Več iz rubrike