Kljub temu, da v Evropskem gospodarskem prostoru velja načelo prostega pretoka blaga in storitev, ter svoboda ustanavljanja podjetij, so evropski državljani pri uveljavljanju teh pravic v Sloveniji precej omejeni in celo diskriminirani. Težava se pojavi že pri samem odpiranju podjetja, ko tujci v Sloveniji nimajo načina za vplačilo osnovnega kapitala v denarju, kadar jim banka ne želi odpreti začasnega računa.
 
Ustanovitelj podjetja je pred prijavo za vpis družbe v register dolžan vplačati znesek 7.500 evrov na poslovni račun pri banki v Sloveniji. Na kratko, postopek ustanovitve podjetja se izpelje tako, da ustanovitelj podjetja sprejme akt o ustanovitvi oziroma družbeno pogodbo (v nadaljevanju: ustanovni akt), bodisi na SPOT točki bodisi pri notarju. Po sprejetju ustanovnega akta se ustanovitelj z ustreznimi dokumenti odpravi na eno izmed bank, kjer odpre začasni račun, na katerega vplača osnovni kapital. S potrdilom o vplačilu se vrne nazaj na SPOT točko oziroma k notarju, kjer se vloži prijavo za vpis v register.
 
V praksi se pri tujih ustanoviteljih zadeva zatakne na stopnji, kjer je potrebno pri banki odpreti začasni račun in vplačati osnovni kapital, saj se pogosto zgodi, da banke zavrnejo odprtje računa za vplačilo osnovnega kapitala. Banke, v primeru tujih ustanoviteljev, vlogo za odprtje računa pošljejo v odločanje upravi oziroma posebnim komisijam pri bankah, ki od lastnikov zahtevajo ne le dodatna pojasnila glede dejstev, napisanih na obrazcih, temveč zahtevajo tudi dodatno dokumentacijo ali obračunajo dodaten strošek obravnave, odločanje o vlogi pa traja tudi po mesec dni ali več, pri čemer je vloga na koncu zavrnjena s pojasnilom, da gre za poslovno odločitev banke.


Tuji lastniki kapitala so zaradi nemožnosti ustanovitve novega podjetja primorani poslužiti drugih alternativ, te pa so pogosto bolj zapletene, ter časovno in stroškovno manj učinkovite.
 
V takšni ureditvi zaznavam sistemsko kršitev pravic in diskriminacijo evropskih državljanov. Država in banke s takšnim načinom zavirajo dotok svežega kapitala in investicij, ter nastanek novih delovnih mest, vplivajo na konkurenčnost v Sloveniji, hkrati pa kršijo temeljne pravice evropskih državljanov, ki jih imajo le-ti po Pogodbi o Evropski uniji.
 

Kakšne so pravice lastnikov tujega kapitala v Sloveniji

 
Znotraj EU so evropskim državljanom zagotovljene pravice do svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev. Svobodo ustanavljanja ter prost pretok storitev opredeljuje Pogodba o Evropski uniji (PEU) in sicer v členu 26 (notranji trg), členih 49 do 55 (ustanavljanje) ter členih 56 do 62 (storitve). Nadalje so pravice državljanov EU določene tudi v Direktivi 2006/123/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (v nadaljevanju »Direktiva o storitvah na notranjem trgu«).
 
Pravica do ustanavljanja vključuje pravico do začetka in opravljanja dejavnosti kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij kot trajne in neprekinjene dejavnosti pod enakimi pogoji, kot so za ustanovitev opredeljeni v zakonodaji zadevne države članice za njene državljane.

Svoboda opravljanja storitev velja za vse storitve, ki se praviloma opravljajo za plačilo in niso urejene z določbami, ki se nanašajo na prost pretok blaga, kapitala in oseb. Ponudnik lahko, zato da zagotovi storitev, svojo dejavnost začasno izvaja v državi članici, v kateri se ta storitev opravlja, pod enakimi pogoji, kot jih ta država predpisuje svojim državljanom.

V členu 49 PEU določa, da se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo, tako pri ustanavljanju podjetij, kot pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katerekoli države članice s sedežem na ozemlju katerekoli države članice. Pravica zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij.

Direktiva o storitvah na notranjem trgu tudi določa prepoved diskriminacije držav članic, slednje ne smejo uveljavljati zahtev za začetek opravljanja storitvene dejavnosti ali njeno opravljanje na svojem ozemlju, ki bi bile diskriminatorne do tujih evropskih državljanov in posredno ali neposredno temeljijo na državljanstvu ali kraju registriranega sedeža. Gre za omejitve, kot so zahteve glede državljanstva ponudnika, njegovega osebja, lastnikov kapitala ali članov upravnih ali nadzornih teles ponudnika, zahteve, da lastniki kapitala ali člani upravnih teles bivajo na nekem ozemlju, zahteve o prepovedi ustanovitve v več državah članicah, omejitve glede izbire med glavnim ali sekundarnim sedežem, pogojev vzajemnosti z državo članico, v kateri lastnik kapitala že ima sedež, obveznosti zagotavljanja finančnih jamstev ali predložitve zavarovanj, itd.

Države članice so torej dolžne zagotoviti, da se evropskim državljanom zagotovijo enaki pogoji, kot za domače državljane in, da zahteve, v kolikor so, ne veljajo izključno iz razloga tujega državljanstva, sedeža ali prebivališča.
 

Sistemske kršitve Republike Slovenije pri izvrševanju zavez iz Pogodbe o Evropski uniji

 
Kadar zakon določa obveznost vplačila osnovnega kapitala pred vpisom družbe v register in kot pogoj za začetek poslovanja v Republiki Sloveniji, je država dolžna zagotoviti, da tuji lastniki kapitala, ki so rezidenti oziroma s sedežem v eni izmed članic Evropske unije, lahko opravljajo delo in pri tem niso diskriminirani zgolj na podlagi državljanstva.
 
Država je dolžna zagotoviti ekosistem in pravno okolje na način, da pravice, ki gredo državljanom EU po Pogodbi o Evropski uniji ne bodo kršene. V Sloveniji sta zakon in praksa glede vplačila osnovnega kapitala toga, omejujoča, vzpostavljata neenakost in diskriminacijo Evropskih državljanov.
 
V trenutni situaciji Slovenija pravico do odločitve, kater lastnik tujega kapitala bo oz. ne bo imel podjetja in deloval v Republiki Sloveniji v celoti prenaša na banke. Te prosto, arbitrarno in pogosto diskriminatorno odločajo o tem, ali bo lastnik tujega kapitala v Sloveniji lahko ustanovil podjetje in opravljal posel ali ne.
 
Slovenija sicer neposredno ne določa prepovedi ustanavljanja, de facto pa diskriminacijo vrši posredno in krši pravila evropskega prava in pogodb s tem, ko breme, odgovornost in diskrecijo za odprtje poslovnega računa in posledično vplačila osnovnega kapitala, v celoti prenaša na banke.
 
Banke običajno odprtje računov zavračajo s skopim pojasnilom, da gre za »poslovno odločitev banke«, nekatere pa so pojasnile tudi, da je vzrok za neodprtje računa ali naknadno zaprtje računa tujim lastnikom kapitala Direktiva AML in Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ter interni procesi upravljanja s tveganji.


Pravno nevzdržno je tudi dejstvo, da banke niti ne izvedejo ustrezne evalvacije tujih lastnikov kapitala in direktorjev, temveč jih kategorično zavrnejo, in sicer običajno iz razlogov standarda »visoke tveganosti«, ki ga banka vzpostavi zgolj na podlagi dejstva nerezidenstva v Sloveniji, bodisi iz razloga stroškovne neučinkovitosti oz. nerentabilnosti poslovanja s tujo stranko. Pri tem banka zanemari potrdila o nekaznovanosti in podobna potrdila, ki izpričujejo o integriteti, sposobnostih in kakovosti tujih lastnikov kapitala.
 
Nekatere izmed bank se poslužujejo tudi zahtev po predložitvi dodatne dokumentacije in strožjih postopkov za stranke, ki nimajo trajne navezanosti na Slovenijo, kar  za tujega lastnika kapitala povzroči dodatno birokratsko oviro in vzpostavlja neenakost s tistimi, ki to komponento izpolnjujejo. Banka v teh primerih odpre poslovni račun le, če denimo lastnik tujega kapitala postane slovenski rezident, ali pa zagotovi zakonitega zastopnika s slovenskim rezidentstvom.
 
Banke tako s tem, ko zavrnejo odprtje poslovnega računa in onemogočijo vplačilo osnovnega kapitala, v imenu Slovenije izvajajo diskriminacijo na podlagi državljanstva lastnikov kapitala (člen 14/1 Uredbe), Slovenija pa s tem krši evropsko pravo in pogodbe. Gre za sistemsko pomanjkljivost zakonodaje in tudi načina izvajanja določb veljavnih zakonov.
 
Na Banki Slovenije v zvezi s to problematiko pojasnjujejo, da so sami zaznali trend, kjer se poslovne banke v Republiki Sloveniji zaradi povečanih tveganj za zlorabo bančnega sistema za namen pranja denarja in financiranja terorizma, ki se v zadnjem obdobju pojavljajo v EU, odločajo za uvedbo strožje politike glede sprejemljivosti oz. nadaljnjega poslovanja s strankami, ki niso rezidenti Republike Slovenije oz. s pravnimi osebami, ki so v lasti nerezidentov. Pri Banki Slovenije poudarjajo, da je sklepanje ali prekinitev poslovnega razmerja, kot je odpiranje ali zapiranje transakcijskega računa, izključno poslovna odločitev banke, saj imajo to pravico v skladu z načelom svobodne gospodarske pobude.
 

Potreba po zakonskih spremembah

 
Trenutna veljavna zakonodaja, ki ureja področje transakcijskih računov (ZPlaSSIED) od bank ne zahteva odprtja transakcijskega računa za pravne osebe, kot tudi ne preprečuje zaprtja takšnega računa, za razliko od potrošnikov, ki imajo v skladu s 181. členom ZPlaSSIED pravico dostopa do osnovnega plačilnega računa.
 
Slovenija bi morala zagotoviti, da lahko Evropski državljani podjetje ustanovijo v Sloveniji na enak način, kot slovenski rezidenti in omogočila vplačilo osnovnega kapitala na druge načine, denimo:
 

1. z vplačilom osnovnega kapitala pri tujih bankah/finančnih institucijah (kot denimo Revolut, N26 in drugih), takšno vplačilo in potrdilo pa bi imelo enakovredno težo za vpis novoustanovljene družbe v register,
    
2. določiti obveznost bank glede odprtja osnovnega poslovnega računa, enako kot obveznost odprtja osnovnega plačilnega računa za fizične osebe,
    
3. določiti obveznost bank glede odprtja začasnega računa, za neki vnaprej določen čas, da se izvede vplačilo osnovnega kapitala in se podjetje vpiše v register,
    
4. dopustiti vplačilo osnovnega kapitala na drug način (na fiduciarni račun pri notarju, odvetniku, ipd.).

 
V procesu pogrešam tudi boljšo pojasnilno kulturo bank, ki je verjetno povezana s pomanjkanjem legitimnih argumentov za neodprtje oziroma zaprtje poslovnega računa.
 
Odprava ovir za razvoj gopodarskih dejavnosti med državami članicami je bistvena za krepitev povezovanja narodov Evrope ter za spodbujanje uravnoteženega in trajnostnega gospodarskega in socialnega napredka. Vsekakor je obravnava opisane problematike ena izmed pomembnejših tem za dosego teh ciljev.

* Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.